Jedro

Vrhovno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, o pritožbi je odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku. Zato v obravnavanem primeru iz razloga po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti obnove.

Izrek

Predlog za obnovo postopka se zavrže.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 949/2004-2 z dne 15. 9. 2005 zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje U 2319/2003-12 z dne 21. 6. 2004, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 12. 2003. S slednjo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 11. 2. 2003, s katero je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da se tožničin oče A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od navedenega datuma do svoje smrti dne ..., ni štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana.

2. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi ugotovilo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tako upravna organa kot sodišče prve stopnje so pravilno uporabili materialno pravo za ugotavljanje državljanstva tožničinega očeta. Relevantno stanje je bilo ugotovljeno na podlagi listin – arhivskega gradiva in v upravnem postopku zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče je soglašalo s presojo obeh upravnih organov in prvostopnega sodišča glede ocene dokazov, da ti ne morejo pripeljati do zaključka o lojalnosti tožničinega očeta.

3. Tožnica je po pooblaščenki z opravljenim pravniškim državnim izpitom vložila predlog za obnovo postopka na pritožbeni stopnji pred Vrhovnim sodiščem. V predlogu za obnovo postopka se glede obnovitvenega razloga sklicuje na 1. točko prvega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 in v zvezi s tem navaja, da je dne 22. 8. 2010 zvedela za nove dokaze, in sicer ji je njen pooblaščenec prinesel knjigo B.B., iz katere po njenem mnenju izhaja, da njen oče ni bil udeležen v dogodku v zvezi z izdajo bunkerja.

4. Predlog za obnovo postopka ni dovoljen.

5. V 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 je določeno, da se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. Po izrecni določbi drugega odstavka 96. člena ZUS-1 pa se zaradi razlogov iz 1. točke prvega odstavka sme obnova dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.

6. V zvezi s citirano določbo ZUS-1 tožnica v predlogu za obnovo postopka posebej navaja, da čeprav Vrhovno sodišče samo ni izvajalo dokazov oziroma ugotavljalo dejanskega stanja, je pa vendar vse dokaze, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, analiziralo, obrazložilo in dokazno ocenilo, zato meni, da utemeljeno predlaga obnovo po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1. 7. Glede na navedeno za tožnico ni sporno, da Vrhovno sodišče samo ni ugotavljalo dejanskega stanja. O pritožbi je odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku, kar je iz sodbe tega sodišča jasno razvidno. Zato v obravnavanem primeru postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 ni mogoče obnoviti oziroma dovoliti obnove.

8. Ker tožnica ni izkazala izpolnitve pogoja za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njen predlog za obnovo postopka na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS-1 zavrglo.