Jedro

Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 980.000 SIT. Odškodnina za strah je določilo v znesku 300.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v znesku 2.500.000 SIT.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni in se pritožbi delno ugodi, tako da se sodba prve stopnje spremeni in se izrek glasi: Tožena stranka - zavarovalnica, mora plačati tožniku M. B., Č. 106 znesek 1.679.215 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 448.254 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 15.2.2000 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 44.625 SIT stroškov pritožbenega postopka in 54.000 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.279.215 SIT in mu povrniti 448.254 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da si je tožnik poškodoval hrbtenico v prometni nesreči dne 7.6.1991. Na istem mestu pa si je hrbtenico poškodoval že leta 1971. Posledice prve nesreče so tridesetodstotno vplivale na obravnavano poškodbo. Tožniku je prisodilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 980.000 SIT. Pri tem je upoštevalo operacijo in razne nevšečnosti med zdravljenjem ter bolečine, ki jih bo tožnik prestajal v bodoče. Odškodnino za strah je določilo v znesku 300.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v znesku 2.100.000 SIT. Pri tej odškodnini je upoštevalo, da ima tožnik zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice, da ni več sposoben za pridobitno delo in da je omejen tudi pri drugih aktivnostih. Tožnikove življenjske aktivnosti so v celoti zmanjšane za 30 odstotkov, od tega na posledice druge nesreče odpade 20 odstotkov. Upoštevalo pa je tudi plačilo tožene stranke v valoriziranem znesku 2.100.785 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tej sodbi. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče zviša odškodnino za 2.620.000 SIT. Navaja, kakšne bolečine in nevšečnosti je pretrpel med zdravljenjem. Ostala mu je omejena gibljivost vratne hrbtenice za l/3 in nezaraščen zlom densa drugega vretenca. Nasprotuje ugotovitvi, da je 30 odstotkov nevšečnosti posledica prve poškodbe leta 1971 in se pri tem sklicuje na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Zavzema se za višjo odškodnino za vse tri oblike nepremoženjske škode. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da odstotek, ki ga navaja izvedensko mnenje, ni realen. Upoštevati bi bilo treba opis splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer, da je nesposoben za pridobitno delo, da težko vozi avto, ne more več delati na vrtu ter pri starših na kmetiji in ni več sposoben za šport. Navaja, da je odškodnina za strah prenizka, posebno, ker je trajno zaskrbljen za svoje zdravstveno stanje, ki se slabša. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ugotovili, da si je tožnik že leta 1971 zlomil dens drugega vretenca vratne hrbtenice. Tedaj se je zlom zarastel, vendar ne čvrsto, tako da se je pri drugi poškodbi leta 1991 poškodoval isti kostni del. Vpliv prve poškodbe na nastanek druge poškodbe je trideset odstoten. Gre za strokovno ugotovitev, ki se nanaša na dejansko stanje. Te ugotovitve na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vzročna zveza med več škodnimi dogodki in končnim zdravstvenim stanjem je dejansko vprašanje, ki ga sodišče rešuje z dokazi, v obravnavani zadevi predvsem z izvedenskim mnenjem. Zato tožnikovega nasprotovanja tej ugotovitvi ni mogoče upoštevati. Pri tem je tožnikovo stališče v nasprotju z njegovo izjavo, s katero je izrečno sprejel izvedensko mnenje izvedenca dr. A. N. (pripravljalni spis z dne 16.11.1993), ki pa je bilo prav glede tega vprašanja za tožnika bistveno manj ugodno, saj je izvedenec poudarjal, da je bila operacija potrebna zaradi nezarasle poškodbe iz leta 1971 (stran 2 izvedenskega mnenja: "Enostavno povedano, če poškodovanec ne bi imel poškodbe iz leta 1971, sedanja poškodba ne bi zahtevala nobene operacije in bi vse skupaj potekalo bistveno enostavnejše"). Drugo izvedensko mnenje je glede tega vprašanja za tožnika bolj ugodno in ugotavlja, da je bila operacija po škodnem dogodku 1991 potrebna, da se odpravi posledice obeh poškodb pri čemer je poškodba iz leta 1991 prispevala 70 odstotkov k poškodbi densa drugega vratnega vretenca, 30 odstotkov pa poškodba leta 1971. Ta ugotovitev in nadaljnja, da so tožnikove življenjske aktivnosti zaradi poškodbe iz leta 1991 zmanjšane za 20 odstotkov, zaradi poškodbe iz leta 1971 pa za 10 odstotkov, sta podlaga za določitev odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Del škode v navedenem odstotku izhaja torej iz škodnega dogodka, za katerega ne odgovarja tožena stranka. Za tisti del škode, za katerega odgovarja tožena stranka, pa je odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 980.000 SIT ustrezna. Določena je skladno z merili iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnik je prestal znatne in sorazmerno dolgotrajne bolečine in deloma bodo te ostale tudi v bodoče, prestal je tudi operacijo, bivanje v bolnici, nositi je moral plastično ovratnico in pretrpeti je moral še druge nevšečnosti. Vendar je vse to ustrezno upoštevano v prisojeni odškodnini, zlasti ker je znaten del te škode posledica prve nesreče in ne bremeni tožene stranke.

Odškodnina za strah v znesku 300.000 SIT je v skladu z merili, ki jih je izoblikovala sodna praksa na podlagi 200. člena ZOR. Primaren strah je bil kratkotrajen. Sekundaren strah je bil glede na naravo poškodbe izrazit. Ne gre pa za strah take intenzivnosti in trajanja, da bi upravičeval določitev višje odškodnine.

Delno pa je utemeljena revizija glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodbi na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe ugotavljata, da je tožnik zaradi posledic poškodbe znatno prikrajšan v svojih aktivnostih.

Poškodba je povzročila omejeno gibljivost vratne hrbtenice, po ugotovitvi izvedencev je gibljivost v vseh smereh omejena za eno tretjino. Zaradi tega tožnik ni več sposoben za pridobitno delo, oviran pa je tudi v svojih drugih dejavnostih. Tožnik se je poškodoval, ko je imel 42 let, torej v starosti, ko bi bil sicer še sposoben za delo in vse ostale življenjske aktivnosti. Okrnitev življenjskih aktivnosti mu nedvomno povzroča duševne bolečine.

Bistveni vzrok zmanjšane življenjske aktivnosti je omejena gibljivost vratne hrbtenice, pri čemer mu skrajni gibi povzročajo telesne bolečine. Takšne trajno ponavljajoče telesne bolečine ovirajo tožnika pri vsakršnih opravilih, pri katerih prihaja do takih gibov. To okoliščino, ki se sicer deloma prekriva z bodočimi telesnimi bolečinami, upoštevanimi že pri odškodnini za to obliko nepremoženjske škode, je revizijsko sodišče v navedenem obsegu, kolikor bolečine vplivajo na omejitve v gibanju, upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem ne gre za podvajanje odškodnine, temveč za upoštevanje vpliva ene oblike škode na obseg druge oblike nepremoženjske škode. Glede na ugotovljeno stanje in z upoštevanjem tožnikove starosti 42 let ob poškodbi, prisojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v znesku 2.100.000 SIT ni ustrezna.

Materialno pravo - merila po 200. in 203. členu ZOR in na njih temelječa sodna praksa - niso bila pravilno upoštevana. Glede na ugotovitev, da je mogoče poškodbi iz leta 1991 pripisati dvajset odstotkov zmanjšanja življenjske aktivnosti, je po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT (200. in 203. člen ZOR). Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji ugodilo in zvišalo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode za 400.000 SIT.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP.

Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP in na drugem odstavku 165. člena ZPP. Odločitve o prvostopenjskih stroških revizijsko sodišče ni spreminjalo. Tožnik je nazadnje opredelil svoj zahtevek na glavni obravnavi dne 15.2.2000, ko je zahteval plačilo 3.899.215 SIT. Uspel je s slabo tretjino tega zahtevka. Upoštevanje uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) ne omogoča za tožnika ugodnejše odločitve o stroških. Ker pa je samo tožnik vložil pritožbo in revizijo, ni mogoče spremeniti stroškovnega izreka njemu v škodo (359. člen ZPP). Pritožbeni in revizijski stroški so priznani tožniku glede na uspeh in predstavljajo odvetniško nagrado z DDV.