Jedro

Ker je pooblaščeni serviser reklamacijo tožeče stranke sprejel, dejstvo prijave napake na nedeljo, ne glede na splošne pogoje v garancijski knjižici, ki določajo, da mora lastnik vozila vozilo pripeljati na servis med delovnim časom, ne spremeni teka rokov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka N... d.o.o., S... cesta 54, Ljubljana, dolžna izročiti tožeči stranki Bernardi P. v last in posest novo vozilo znamke Nissan terrano II TD 2,7 ST Wagon, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je zahtevala tožeča stranka več (plačilo odškodnine), je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 220.384,90 SIT. Zoper to sodbo se je v njenem ugoditvenem delu pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče napačno šteje za dokazano, da je tožeča stranka vozilo reklamirala dne 15.10.1995. Sodišče sklepa, da je bil reklamacijski zapisnik napisan po preverjanju napake v servisni delavnici in da gre s tem zgolj za obvestilo s strani serviserja toženi stranki, nikakor pa ne za zapisnik o prijavi napake s strani tožeče stranke. Svoje sklepanje sodišče opre na dva reklamacijska zapisnika in sicer enega z dne 6.11.1995 in drugega z dne 23.11.1995, ki z rešitvijo predmetnega spora nimata prav nobene zveze. Za ugotavljanje dejanskega stanja v sami zadevi tudi nima prav nobene dokazne vrednosti Zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 5.12.1995, na katerem tudi temelji sklepanje sodišča o sporočilu glede napake dne 15.10.1995. Iz reklamacijskega zapisnika 79/95 z dne 18.10.1995 nedvomno izhaja, da je bila napaka javljena dne 17.10.1995, kar časovno pomeni pred samim pregledom vozila s strani serviserja. Datum 17.10.1995 ne more pomeniti datuma, ko je bila napaka javljena s strani serviserja dalje Nissanu, pač pa gre lahko le za datum, ko je tožeča stranka prijavila napako serviserju, saj je popolnoma nelogično, da bi serviser javil napako dalje Nissanu, še predno bi pregledal vozilo in o ugotovljenih napakah sestavil zapisnik. Šele sam zapisnik pomeni temelj za nadaljnjo komunikacijo med serviserjem in Nissanom. Tudi v postopku zaslišana priča Matej K. je izpovedala po predočbi zapisnika 79/95 z dne 18.10.1995 jasno, da je bila napaka javljena njegovi avto hiši 17.10.1995. Nadalje navaja, da je bila v dokaznem postopku predložena prvemu sodišču servisna knjižica, ki določa, kakšen je postopek uveljavljanja garancije. Na strani 4 garancijske knjižice je navedeno v poglavju z naslovom "Kaj morate narediti sami" pod točko 2, da mora uporabnik na svoje stroške odpeljati vozilo na garancijski servis serviserju Nissana med njegovim regularnim delovnim časom. Na strani 6 v poglavju "Kaj morate narediti", pa je kot obveznost lastnika vozila za priznanje garancijskega servisa navedeno tudi, da odpelje svoje vozilo med delovnimi urami na svoje stroške pooblaščenemu serviserju Nissan-a. Četudi bi serviser sprejel telefonski klic v zvezi z reklamacijo v nedeljo, to je v času, ko servis ne dela, sama reklamacija vozila ni mogla pričeti teči v nedeljo, ker je to v nasprotju s splošnimi garancijskimi pogoji. Pri morebitni reklamaciji napake na dan, ko servis ne dela, ni dolžnost serviserja, da lastnika vozila opozarja na to, da tega dne ne sprejema reklamacij in da servis ne dela, pač pa je dolžnost kupca, da prijavi morebitno napako na vozilu v skladu s splošnimi pogoji, ki so bili kupcu takoj ob nakupu vozila znani. Dan prijave napake v skladu s splošnimi garancijskimi pogoji je tako lahko bil le 16.10.1995, s 17.10.1995 pa je pričel teči 45 dnevni rok za odpravo napake, ki se je tako iztekel dne 30.11.1995. Vozilo je bilo tako popravljeno v dogovorjenem 45 dnevnem roku, zato je potrebno zahtevek tožeče stranke za izročitev novega vozila zavrniti. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka (oziroma v njenem imenu oseba Ivan M.) vozilo reklamirala v nedeljo, dne 15.10.1995. Na podlagi zaslišanja priče Ivana M., kot dejanskega imetnika vozila in zastopnika tožeče stranke, kot tudi priče Mateja K., pooblaščenega serviserja, ki sta oba izpovedala, da sta se o napaki pogovarjala v nedeljo po telefonu, je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da je bila prijava napake izvršena na nedeljo, dne 15.10.1995. Tega zaključka ne more omajati navedba pritožbe, da je priča Matej K. izpovedal po predočbi zapisnika 79/95 z dne 18.10.1995 jasno, da je bila napaka javljena njegovi avto hiši 17.10.1995. Priča Matej K. je namreč povedal, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, da se datuma ne spominja, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na njegovo izpovedbo v tistem delu, ko je povedal, da je bil dan prijave nedelja. Pritožbenemu sodišču se nadalje zdi logična in prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dveh reklamacijskih zapisnikov za isto vozilo (z dne 6.11.1995 in 23.11.1995) izhaja, da datum prijave naveden v reklamacijskih zapisnikih ne pomeni datuma, ko je bila napaka prijavljena s strani tožeče stranke serviserju, saj sta bila zapisnika narejena v času, ko je bilo vozilo na servisu in ga tožeča stranka prav gotovo ni mogla reklamirati. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati z navedbami pritožbe, da ta dva zapisnika z rešitvijo predmetnega spora nimata prav nobene zveze. Prav tako pritožbenemu sodišču ni jasno, zakaj po mnenju pritožnika ne bi mogel imeti dokazne vrednosti Zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 5.12.1995, na katerem prav tako temelji sklepanje sodišča o sporočilu glede napake dne 15.10.1995. Sodišče prve stopnje pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru predstavljajo materialno pravo med strankama tudi splošni pogoji, zajeti v garancijski knjižici za osebna vozila Nissan. V njej je med drugim navedeno, da v primeru, če izdelek ni popravljen v roku petinštirideset dni od dneva prijave okvare, bo N... d.o.o. izdelek zamenjal ali kupcu vrnil plačani znesek (stran 3). Prav tako pa je v njej navedeno, na kar opozarja pritožba, da je potrebno vozilo odpeljati na lastne stroške na garancijski servis serviserju Nissana med njegovim regularnim delovnim časom. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da je bilo vozilo reklamirano v nedeljo, teka rokov v konkretnem primeru ne spremeni. Odločilnega pomena je namreč dejstvo, da je pooblaščeni servis oziroma njegov serviser Matej K. reklamacijo s strani tožeče stranke sprejel s tem, ko se je z Ivanom M. dogovoril, da pride po vozilo naslednji dan. Tako je takšen poseben dogovor med Ivanom M. in serviserjem (ki sta zaradi predhodnih okvar vozila že večkrat medsebojno kontaktirala po telefonu), čeprav je bil morda v nasprotju s splošnimi pogoji (ki sicer določajo kdaj mora nekdo pripeljati vozilo na servis, ne pa tudi, da je prijava okvare izvršena lahko le na delovni dan), v konkretnem primeru izključil veljavnost splošnih pogojev (4. odstavek 142. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Ivan M. se je na takšen poseben dogovor nedvomno zanesel, spoštoval ga je tudi serviser, ki je naslednji dan prišel po vozilo, zato je pritožbeno sodišče mnenja, da bi serviser Ivanu M. v primeru, da reklamacije ne bi želel sprejeti, to moral sporočiti. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožbo, ko pravi, da ni dolžnost serviserja, da lastnika vozila opozarja na to, da tega dne ne sprejema reklamacij in da servis ne dela. Pooblaščeni serviser je namreč oseba, ki zastopa interese prodajalca in ki je z njim v poslovnem razmerju, zato njegova ravnanja nedvomno zavezujejo tudi prodajalca vozila. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. člena ZPP/77).