Jedro

Pravna podlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpostavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, v kolikor pa takšne pogodbe o zaposlitvi ni več, tudi ni pravne podlage za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je torej odpoved te pogodbe o zaposlitvi nična. Na ničnost pa sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato tožniku druge (izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo treba posebej izpodbijati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvih petih alinejah tretjega odstavka točke II/3 izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati neto zneske plač, obračunane od bruto osnov - 597,43 EUR za februar 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2010 do plačila, - 734,15 EUR za marec 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 do plačila, - 734,15 EUR za april 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 do plačila, - 734,15 EUR za maj 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 do plačila, - 734,15 EUR za junij 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 do plačila.

Višji zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov od zgoraj navedenih bruto zneskov se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 28. 2. 2010 in še traja (točka I izreka). Ugotovilo je, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 28. 2. 2010 (točka II/1 izreka) in da mu je delovno razmerje prenehalo 17. 5. 2011 (točka II/2 izreka). Tožniku je za čas od 28. 2. 2010 do 17. 5. 2011 priznalo delovno dobo, doseženo pri toženi stranki (prvi odstavek točke II/3 izreka), višji tožbeni zahtevek, to je vključno z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, pa je zavrnilo (2. odstavek točke II/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni po dokončnosti postopka obračuna plačo za čas od februarja 2010 do maja 2011 v zneskih, navedenih v izreku, od teh zneskov obračuna davke in prispevke, preostali znesek, povečan za zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakokratne plače pa nakaže tožniku (tretji odstavek II/3 točke izreka), zavrnilo je višji zahtevek, ki se nanaša na izplačilo razlik med bruto in neto plačo (četrti odstavek točke II/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR, od tega zneska obračuna davke, preostali znesek, povečan za zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2010 dalje do izplačila, pa nakaže tožniku (peti odstavek točke II/3 izreka), zavrnilo je višji zahtevek, ki se nanaša na izplačilo razlike med bruto in neto zneskom regresa (šesti odstavek točke II/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini petih plač oziroma 3.670,75 EUR, v 8 dneh po dokončnosti postopka, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka II/4 izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor za ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke v znesku 10.243,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 6. 2010 dalje do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v skupnem znesku 555,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bilo v postopku nesporno, da je tožena stranka tožniku z 28. 2. 2010 napačno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, da je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 28. 2. 2010 in da še traja, da je tožena stranka z vlogo z dne 19. 5. 2010 pripoznala tožbeni zahtevek v delu, v katerem ga je bilo mogoče pripoznati, pozvala tožnika nazaj na delo in ga prijavila na ZZZS ter tako vzpostavila stanje, kot da delovno razmerje sploh ni bilo prekinjeno. Sodišče je za izdajo sodbe na podlagi pripoznave potrebovalo eno leto, tožnik pa se od 4. 1. 2010 nikoli več ni zglasil na delo pri toženi stranki in se tudi ni odzval na poziv z dne 17. 5. 2010, naj se vrne nazaj na delo. Tožena stranka je 17. 5. 2010 tožniku poslala vabilo na zagovor z opozorilom, da mu namerava izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa se na vabilo ni odzval, nakar mu je tožena stranka 18. 6. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 3. 1. 2010, tožnik pa te odpovedi ni izpodbijal, zaradi česar je postala pravnomočna. Izrek izpodbijane sodbe je sam s seboj v nasprotju, saj je hkrati odločeno, da delovno razmerje še traja in da je prenehalo 17. 5. 2011. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi zavrnilo izdajo sodbe zaradi pripoznave, zato bi tožnikov zahtevek za ugotovitev datuma prenehanja delovnega razmerja lahko samo zavrnilo, tudi če ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010. Izdaja sodbe na podlagi pripoznave z izrekom, da delovno razmerje ni prenehalo in še traja, izključuje možnost odločanja po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Kljub zavlačevanju sodišča z izdajo sodbe na podlagi pripoznave tožnik po pripoznavi ni imel več možnosti uveljavljati zahtevke iz 118. člena ZDR. Izpolnjeni so bili vsi zakoniti razlogi za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, izdaja takšne sodbe sodišče prve stopnje ni moglo zavrniti, in tudi tožnik njene izdaje ni mogel preprečiti. Takšna ureditev je logična in edino smiselna, saj stranka ne more trpeti posledic malomarnega dela sodišča, ki je v tej zadevi potrebovalo kar leto dni za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Zaradi takšnega ravnanja sodišča prve stopnje je toženi stranki nastala škoda v višini vseh izplačil za čas po 17. 5. 2010, ki jih bo tožena stranka morala izplačati tožniku, če bo izpodbijana sodba postala pravnomočna. Izpodbijana sodba je v nasprotju s sodno prakso, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enostransko izvensodno preklicati, da pa je možna pripoznava tožbenega zahtevka. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1464/2003, Pdp 1345/2003, Pdp 746/2010 ter sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 152/2009. Notranje protislovna in arbitrarna je odločitev sodišča prve stopnje, po kateri delodajalec, ki je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, sicer lahko pripozna tožbeni zahtevek delavca, vendar mora počakati na izdajo sodbe na podlagi pripoznave, ne glede na to, koliko časa poteče od pripoznave do izdaje sodbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni smela izpolniti tožbenega zahtevka pred pravnomočnostjo sodbe na podlagi pripoznave. V skladu z 270. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) obveznost preneha, ko je izpolnjena. S tem, ko je tožena stranka tožnika pozvala na delo in ga prijavila na ZZZS, tožnik ni imel več terjatve do tožene stranke iz naslova nezakonite odpovedi. Z izpolnitvijo tožbenega zahtevka je bilo vzpostavljeno delovno razmerje, tožnik pa je izgubil pravni interes za nadaljnje vodenje tega spora. Izpolnitev tožbenega zahtevka se opravi s pozivom nazaj na delo, kaj več od tega pa od tožene stranke ni mogoče zahtevati. Tožnik je tožbeni zahtevek spremenil potem, ko je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala. Tožnik tega ni mogel storiti, saj njegova terjatev ni več obstajala. Delovno razmerje je bilo ponovno vzpostavljeno, saj je tožena stranka pripoznala in izpolnila tožbeni zahtevek. Zaradi navedenega je tožena stranka lahko podala novo odpoved, ki je tožnik ni izpodbijal, zato je postala pravnomočna. Pritožba opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 170/2009, iz katere sledi, da v kolikor bi tožnik hotel preprečiti učinke ponovne odpovedi, bi jo moral izpodbijati, česar pa ni storil. Tožniku je s 3. 1. 2011 na podlagi ponovne odpovedi prenehalo delovno razmerje, zato tožnik nima pravnega interesa za tožbeni zahtevek po 118. členu ZDR. Sodišče ne more ugotavljati trajanja delovnega razmerja, ki je prenehalo 3. 1. 2010, saj je datum prenehanja znan in pravnomočen in ga ni mogoče več spreminjati. Nelogično je stališče sodišča prve stopnje, da v času druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni obstajalo zaradi učinka prve odpovedi. V kolikor delovno razmerje ni obstajalo, tožnik ni upravičen do zneskov, ki mu jih je sodišče prve stopnje prisodilo. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje tožniku istočasno prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu hkrati priznava, da se ni bil dolžan zglasiti na delo. Nasprotje je tudi v tem, da istočasno zapiše, da delovno razmerje v času ponovne odpovedi ni obstajalo, hkrati pa ugotovi, da je prenehalo 17. 5. 2011. Takšna nelogična in neustrezna obrazložitev izhaja iz napačnega izreka, ko je sodišče hkrati ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo in še traja, hkrati pa, da je prenehalo 17. 5. 2011. Izpodbijana odločitev pa bi bila napačna celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje imelo podlago za odločanje po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vse okoliščine primera, torej tudi to, da je tožena stranka tožnika takoj pozvala nazaj na delo in da se tožnik ni odzval ter je s tem odklonil tisto, kar je zahteval s tožbo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo določitve trajanja delovnega razmerja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka tožniku ni dolžna plačati nobenih zneskov iz točk II/3 in II/4 izreka izpodbijane sodbe, sicer pa je sodišče prve stopnje te zneske tudi napačno izračunalo. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so prispevki za tožnika plačani, sodišče pa jih je toženi stranki kljub temu naložilo v plačilo. Tožnik je izpovedal, da je prejemal plačo v v višini 600,00 EUR, skupaj s stroški, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za določitev višjega zneska plače, saj ne sme prekoračiti tožbenega zahtevka. Napačen naj bi bil tudi izračun regresa za letni dopust. Zmotna je tudi odločitev o odškodnini po prvem odstavku 118. člena ZDR, saj tožnik sploh ni zatrjeval, da bi mu škoda nastala. Razen tega je za nastalo škodo odgovoren izključno tožnik, ki ni prišel na delo, niti po pisnem pozivu delodajalca. Celo v primeru, če bi vzročna zveza med škodo (v kolikor bi ta sploh obstajala) in prvo odpovedjo obstajala, bi bila ta vzročna zveza prekinjena z ravnanjem tožnika, ki se ni odzval pisnemu pozivu na delo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Izplačilo plače nekomu, ki ne dela, za delodajalca vsekakor pomeni škodo. Delo, ki je bilo plačano tožniku, je moral opraviti nekdo drug. Tožnik se je zavedal, da je dolžan delati, vendar zaradi užaljenosti ni prišel na delo, kar je škodno ravnanje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo o stroških postopka, kar je posledica napačne odločitve o tožbenem zahtevku. Sicer pa tožnik z zahtevkom ni v celoti uspel. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik potem, ko je tožena stranka pripoznala 1. točko tožbenega zahtevka, ni mogel več predlagati sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, češ da bi s tem posegel v že pripoznani del tožbenega zahtevka. Tožena stranka pri tem spregleda, da je pripoznala zgolj tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje 28. 2. 2010 ni prenehalo in da še traja, ni pa pripoznala reintegracijskega in reparacijskega dela tožbenega zahtevka. Navedeno pomeni, da tudi v kolikor bi sodišče prve stopnje delno sodbo na podlagi pripoznave izdalo takoj po prejemu delne pripoznave, bi med strankama še vedno tekel spor glede reintegracijskega in reparacijskega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da ga tožena stranka v 8 dneh po dokončnosti postopka pozove nazaj na delo, mu izplača plačo ter v njegov prid poravna dajatve in prispevke za ves čas teka postopka, od dne prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo. Tožnik je s takšnim zahtevkom lahko razpolagal, saj tožena stranka tega dela tožbenega zahtevka ni pripoznala. V okviru tega razpolaganja je tožnik na podlagi 118. člena ZDR lahko predlagal, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in mu za ta čas prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino. Sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi delavec lahko predlaga v primeru, ko se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja. O nadaljevanju delovnega razmerja pa se odloča ravno na podlagi reintegracijskega zahtevka. Na podlagi 118. člena ZDR delavec z reintegracijskim zahtevkom razpolaga tako, da se odpove reintegraciji in pristane na ugotovitev trajanja delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, kot odškodnina za odpoved reintegraciji pa se mu prizna denarna odškodnina v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v točki I izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 2. 2010 in še traja, v točki II pa je odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri tožbeni stranki prenehalo 17. 5. 2011, to je z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Tak izrek ni sam s seboj v nasprotju in ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Izrek je potrebno obravnavati kot celoto: ugotovitev, da delovno razmerje še traja, se nanaša na čas do odločitve sodišča prve stopnje, odločitev o tem, da delovno razmerje preneha, pa na čas od takrat dalje.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo o nasprotju med stališčem, da v času druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni obstajalo zaradi učinkov prve odpovedi in hkratno odločitvijo sodišča, da tožniku za isto obdobje dosodi plačo. Ne gre za nikakršno nasprotje. Delovno razmerje ni obstajalo, saj je učinkovala nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, do plače za čas po prenehanju delovnega razmerja pa je tožnik upravičen ravno zaradi tega, ker je bila odpoved nezakonita. V kolikor bi držala logika, ki jo ponuja pritožba, bi takšno nasprotje ugotavljali v vseh sporih o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerih bi bil delavec uspešen. Iz istega razloga tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi nasprotje v razlogih sodbe obstajalo, ker sodišče prve stopnje tožniku istočasno prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu hkrati prizna, da se ni bil dolžan zglasiti na delo. Tožnik ni bil dolžan reagirati na poziv tožene stranke za vrnitev nazaj na delo, saj takrat zaradi odpovedi, ki mu jo je tožena stranka pred tem podala, ni bil v delovnem razmerju. Delovno razmerje za to obdobje mu je šele kasneje, za nazaj, vzpostavilo sodišče, potem ko je ugotovilo, da je bila (prva) odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o trajanju delovnega razmerja. Iz razlogov izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da je sodišče o trajanju delovnega razmerja odločilo na podlagi določb 118. člena ZDR o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Zahtevek naj bi bil prekoračen, ker je tožnik navajal, da je prejemal plačo v višini 600,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo višje zneske. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, kadar sodišče tožniku dosodi več, kot pa je zahteval ali pa mu dosodi nekaj drugega. Tožnik je za sporno obdobje zahteval plačilo plače v višini minimalne plače in takšne zneske mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko po delni pripoznavi tožbenega zahtevka ni brez nadaljnjega obravnavanja izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave. Vendar okoliščina, da je sodišče prve stopnje delno sodbo na podlagi pripoznave izdalo šele leto dni po pripoznavi, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje delno sodbo na podlagi pripoznave izdalo takoj po prejemu odgovora na tožbo, ki je vseboval delno pripoznavo tožbenega zahtevka, bi to še vedno ne vplivalo na pravico tožnika, da namesto reintegracije (reintegracijski del tožbenega zahtevka ni bil pripoznan, kakor je že razloženo zgoraj) uveljavlja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Na pravico tožnika, da namesto reintegracije predlaga sodno razvezo pogodbe, tudi ni vplivala okoliščina, da je tožena stranka tožnika 17. 5. 2010 (torej še pred delno pripoznavo tožbenega zahtevka) pozvala nazaj na delo in ga istega dne z drugim dopisom povabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba odstopa od uveljavljene sodne prakse. Ni nobenega nasprotja med stališči izpodbijane sodbe in stališči, vsebovanimi v odločbah pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1464/2003 in Pdp 1345/2003 o tem, da delodajalec ne more enostransko izvensodno preklicati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je že vročil delavcu, lahko pa pripozna tožbeni zahtevek, če je delavec vložil tožbo. Protispisna je tudi pritožbena navedba, da naj bi šlo pri zadevi, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sklepom opr. št. VIII Ips 152/2009 z dne 9. 11. 2010 za praktično enako dejansko stanje, kot v tem sporu. Iz citiranega sklepa namreč izhaja, da je v navedeni zadevi po prenehanju delovnega razmerja delavca v času trajanja sodnega spora prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja ob soglasju obeh strank (delavca in delodajalca) oziroma ne da bi katerakoli od njiju temu izrecno nasprotovala. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da v takšnem primeru ne bi bilo sprejemljivo, da bi delavec soglašal s priznanjem pravice iz delovnega razmerja (delovne dobe, plače, idr.), ne bi pa soglašal z obveznostmi. Šlo je za sporazumno vzpostavitev delovnega razmerja, ki je kot tako obstajalo in ga je zato bilo mogoče odpovedati iz zakonitih razlogov. V tem sporu pa takšnega sporazuma ni bilo in tudi ne dejanske vzpostavitve delovnega razmerja z delovno dobo, plačo in podobno. Nasprotno, tožniku je delovno razmerje najprej prenehalo z 28. 2. 2010, nato je prišlo do delne pripoznave tožbenega zahtevka, ki je bila zgolj osnova za to, da je tožena stranka tožnika hkrati povabila na zagovor, ker se od 4. 1. 2010 ni zglasil na delo in da mu je nato podala novo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po kateri naj bi mu delovno razmerje prenehalo s 3. 1. 2010, to je skoraj dva meseca prej, kot pa po prvem prenehanju. Navedeno pomeni, da v razmerju med tožnikom in toženo stranko ne le, da ni prišlo do sporazumne vzpostavitve delovnega razmerja z vsemi elementi delovnega razmerja, ampak je na podlagi enostranskega ravnanja tožene stranke, storjenega v času, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri njej, prišlo do poskusa, da se datum prenehanja delovnega razmerja pomakne nazaj in sicer z 28. 2. 2010 na 3. 1. 2010. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe opr. št. Pdp 746/2010 z dne 4. 11. 2010, saj gre v citirani zadevi za povsem drugačno dejansko stanje. V tistem sporu dejansko sploh ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja, saj je bilo delovno razmerje na podlagi pripoznave dejansko vzpostavljeno še pred iztekom odpovednega roka, delavec pa je nato vtoževal odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 170/2009 z dne 11. 1. 2011. V navedeni zadevi ne gre za isto dejansko stanje, saj je delavec, ki mu je prav tako bila dvakrat odpovedana pogodba o zaposlitvi, zahteval sodno varstvo zoper drugo odpoved, podano v času, ko je prva odpoved že učinkovala. Enako dejansko stanje kot v izpodbijani sodbi pa je podano v zadevi, o kateri je Vrhovno sodišče odločalo s sklepom opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011, kakor je že razloženo zgoraj. V tej drugi zadevi delavec zoper drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano v času, ko je prva odpoved že učinkovala, ni zahteval sodnega varstva, revizijsko sodišče pa se je postavilo na stališče, da je druga odpoved nična in zato ne more imeti pravnih učinkov. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da je revizijsko sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 170/2009 pravni interes tožnice za vložitev tožbe zoper drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevalo s tem, da sicer ne bi bila uspešna tožničina izvršba na podlagi sodne ugotovitve nezakonitosti prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je morala vložiti tožbo tudi zoper drugo odpoved, ki je bila izdana še pred pravnomočnostjo odločitve sodišča o nezakonitosti prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik ne more imeti več pravnega interesa v tem sporu, ker ni izpodbijal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010. Ta odpoved je bila podana v času, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki in ko je bil še odprt sodni spor med strankama zaradi prenehanja delovnega razmerja z 28. 2. 2010. Gre za identično situacijo, kakršno je revizijsko sodišče obravnavalo v sklepu opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011. Tudi v navedeni zadevi je delodajalec delavcu podal novo odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je delavcu delovno razmerje že prenehalo na podlagi prejšnje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec pa zoper to novo odpoved ni uveljavljal sodnega varstva. V citiranem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da je nična ponovna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana delavcu, ki ob vročitvi druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, saj takrat pogodba o zaposlitvi zaradi prve izredne odpovedi ni več obstajala. V skladu z 39. členom OZ je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da navedeno smiselno lahko velja tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot enostranske izjave pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR. Pravna podlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpostavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, v kolikor pa takšne pogodbe ni več, tudi ni pravne podlage za ponovno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti. Okoliščina, da tožnik ni posebej izpodbijal druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010, zato ne vpliva na odločitev v tem sporu, saj je to drugo odpoved potrebno šteti za nično.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi njena obveznost prenehala na podlagi 270. člena OZ zaradi izpolnitve. Zgolj z delno pripoznavo tožbenega zahtevka ter s tem, da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo in mu praktično istočasno podala novo odpoved pogodbe o zaposlitvi ter zanj plačala prispevke za čas od januarja do junija 2010, obveznost v zvezi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila v celoti izpolnjena in zato tudi ni mogla prenehati.

Tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da izračun regresa za letni dopust za leto 2010 ni pravilen. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, dolžan izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnik je imel pravico do letnega dopusta za leto 2010, zato je utemeljeno vtoževal regres za letni dopust v višini minimalne plače, kolikor mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo.

Pač pa ima tožena stranka prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka za tožnika za čas od januarja do junija 2010 obračunala in plačala prispevke in davke od bruto plače. Plačilo davkov in prispevkov je tožena stranka pravočasno zatrjevala in tudi dokazovala z listinami, ki jih je izdal njen računovodja (priloge B/8), tožnik pa tem navedbam in dokazom ni ugovarjal. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo, da tožniku obračuna prispevke in davke od plač za obdobje od februarja do junija 2010, saj je tožena stranka to že storila. Iz listin računovodje tožene stranke je celo razvidno, da je tožena stranka davke in prispevke za tožnika za navedeno obdobje obračunala od višje bruto osnove od vtoževane. Tožnik je za februar 2010 zahteval, da se plača obračuna v bruto znesku 597,43 EUR, za preostale mesece pa v bruto znesku 734,15 EUR. Tožena stranka pa je za februar 2010 upoštevala znesek 621,50 EUR, za ostale mesece pa 759,85 EUR.

Protispisna je pritožbena navedba, da tožnik sploh ni izpodbijal pobotnega ugovora tožene stranke. Vsebino pobotnega ugovora je tožena stranka najprej opredelila kot nasprotno tožbo, tožnik je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev nasprotne tožbe, tožena stranka pa je nato na zadnjem naroku za glavno obravnavo zahtevek iz nasprotne tožbe uveljavljala kot pobotni ugovor, nasprotno tožbo pa umaknila. Zaradi navedenega zadostuje, da se je tožnik v zvezi s takšno spremembo nasprotne tožbe v pobotni ugovor skliceval na navedbe, ki jih je podal v odgovoru na nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje bi sicer ravnalo pravilno, če bi o pobotnem ugovoru odločilo s tročlenskim izrekom ter ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev. Vendar izpodbijana sodba ni nezakonita zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z vsebinskimi razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo neutemeljenost pobotnega ugovora. Plače, ki jih bo tožena stranka morala izplačati tožniku zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zanjo sicer lahko predstavlja škodo, vendar zanjo ni odgovoren tožnik. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da je škodo dolžan poravnati tisti, ki jo je povzročil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati neupravičenih izostankov, ker se ni odzval pozivu nazaj na delo v času, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo, sodišče prve stopnje pa še ni izdalo delne sodbe na podlagi delne pripoznave. Zaradi navedenega tožniku tudi ni mogoče očitati, da naj bi bil odgovoren za škodo, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi tega, ker je v času, ko se tožnik ni odzval na njen poziv na delo, domnevno najela druge delavce. Škoda, ki naj bi jo tožnik toženi stranki povzročil v času, ko je pri toženi stranki še delal, pa je povsem neizkazana in zanjo tožena stranka ni predložila prav nikakršnih dokazov.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka. Vrednost predmeta je pravilno določilo na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v celoti uspel z zahtevkom glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato niti ni bistveno, da delno ni uspel z denarnim delom tožbenega zahtevka (tožnik ni upošteval, da mu je tožena stranka dolžna izplačati neto in ne bruto zneske). V skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. V tem sporu gre za takšno situacijo, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti vse utemeljeno priglašene stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi druge alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo plače za februar, marec, april, maj in junij 2010, delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo neto zneska, obračunanega od vtoževanih bruto zneskov, zavrnilo pa je zahtevek za obračun davkov in prispevkov, saj so ti že bili obračunani in plačani.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranke je s pritožbo sicer delno uspela, vendar kljub temu sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ne le, da je s pritožbo uspela le v neznaznem delu, ki ne bi opravičeval povrnitve stroškov postopka niti v primeru, če bi tožnik vtoževal le denarno terjatev, temveč gre v tej zadevi za spor o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil nujno potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.