Jedro

Ker je tožena stranka vztrajala pri pripoznavi prvotnega tožbenega zahtevka, da tožniku delovno razmerje dne 28. 2. 2010 ni prenehalo ter še traja, oziroma take pripoznave vse do izdaje sodbe ni preklicala, sodišče utemeljeno ni upoštevalo njenih kasnejših navedb o novi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa utemeljeno ni sledilo njenemu pobotnemu ugovoru iz naslova prikrajšanja, ker se med trajanjem postopka pred sodiščem prve stopnje tožnik ni vrnil na delo. Dejansko je bilo o tem, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 28. 2. 2010 in še traja, s strani sodišča odločeno šele z izdajo sodbe prve stopnje. Po stališčih na katere se sklicuje sodišče, pa se delavec v primeru spora o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru pripoznave zahtevka na delo ni dolžan vrniti vse do izdaje sodbe na podlagi pripoznave oziroma vročitve le-te.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je pred sodiščem najprej uveljavljal ugotovitev, da mu delovno razmerje dne 28. 2. 2010 ni prenehalo in da še traja. Hkrati je zahteval, da ga tožena stranka pozove na delo in mu za čas do vrnitve na delo plača plačo z ustreznim obračunom ter odvodom davka in prispevkov.

2. V odgovoru na tožbo je tožena stranka dne 26. 5. 2010 glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z 28. 2. 2010 in dejstva, da delovno razmerje še traja, tožbeni zahtevek pripoznala, glede denarnega zahtevka pa ugovarjala nedoločenosti zahtevka.

3. Po vročitvi odgovora na tožbo je tožnik 14. 6. 2010 na novo opredelil tožbeni zahtevek, tako da je uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje z 28. 2. 2010 in predlagal razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ter priznanje delovne dobe in pravic iz delovnega razmerja do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje in plačilo odškodnine v višini petih minimalnih plač v znesku 3.670,75 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče prve stopnje je šele dne 17. 5. 2011 v zadevi odločilo, tako da je na podlagi pripoznave, tožene stranke izdalo sodbo na podlagi pripoznave, „da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 28. 2. 2010 in še traja.“ Hkrati je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere naj bi tožniku dne 28. 2. 2010 prenehalo delovno razmerje, nezakonita, da je na podlagi sodne razveze po prvem odstavku 118. člene ZPP tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 17. 5. 2011 in tožniku do tega datuma priznalo delovno dobo ter toženi stranki naložilo, da tožniku izplača mesečne zneske plače z odvodom davka in prispevkov ter regres za letni dopust za leto 2010, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Istočasno je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi plača 3.670,75 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in mu povrne stroške postopka. Pri tem pa pobotni ugovor tožene stranke v višini 10.243,73 EUR kot neutemeljen zavrnilo.

5. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvah, da je tožena stranka takoj po delni pripoznavi prvotnega tožbenega zahtevka tožnika za nazaj prijavila v socialna zavarovanja in zanj plačala prispevke, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in za čas od meseca februarja 2010 do vključno meseca junija 2010 dolžnost plačila plače omejilo le na plačilo neto zneskov. Sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje, da se tožnik pozivu tožene stranke na delo z dne 17. 5. 2010 ni bil dolžan odzvati in da je bila kasnejša izredna odpoved z dne 18. 6. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi neopravičene odsotnosti z dela, neupoštevna.

6. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po pripoznavi prvotnega tožbenega zahtevka s prijavo v zavarovanje in pozivom tožnika na delo tožbeni zahtevek v okviru pripoznave v celoti izpolnila. Zato sodišče ne bi smelo slediti kasnejšim spremembam tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče je zmotno štelo, da tožnik po pripoznavi tožbenega zahtevka ni bil v delovnem razmerju in se ni bil dolžan odzvati pozivu na delo, oziroma, da mu tožena stranka tudi po brezuspešnem pozivu na delo ni mogla podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni izpodbijal. Zato je tožniku zmotno priznalo delovno razmerje in odločilo o njegovem prenehanju na podlagi sodne razveze v smislu 118. člena ZDR. V zvezi s tem graja razloge izpodbijane sodbe, kolikor se sklicuje na v posameznih sodnih odločbah že zavzeta stališča. Tudi če se ne upošteva kasnejša izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče zmotno odločilo o prenehanju delovnega razmerja šele z zaključkom postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je tožnik že takoj po pripoznavi prvotnega zahtevka in pozivu, da se vrne na delo, izjavil, da se na delo ne namerava vrniti. S priznanjem delovnega razmerja do skrajnega roka teka sodnega postopka je tako sodišče tožniku omogočilo očitno zlorabo pravic. Prav tako je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo odškodnino v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, saj glede na njegovo izpovedbo do nastanka škode ni prišlo. Konec koncev je za zatrjevano škodo odgovoren tožnik sam, ker se po pripoznavi prvotnega zahtevka pozivu na delo ni odzval. Sodišče se do pritožbenih navedb v zvezi s tem sploh ni opredelilo, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi neenakopravnega obravnavanja strank je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

9. Revizija sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pripoznave ne izpodbija, čeprav jo je sodišče izdalo skoraj leto dni po pripoznavi tožene stranke ob takrat že spremenjenem tožbenem zahtevku in spremenjenih stališčih tožene stranke. Takšno postopanje sodišča sicer povzroča resne dileme glede pravilnosti sodne odločbe, vendar revizijsko sodišče mimo uveljavljanih revizijskih razlogov v ta del izpodbijane sodbe ne more poseči. Prav tako revizija ne navaja revizijskih razlogov glede odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 28. 2.2010. 10. Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče na podlagi 316. člena ZPP sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, brez nadaljnega obravnavanja. Tako ne ravna le v primeru, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. V tem primeru lahko izdajo sodbe na podlagi pripoznave odloži, da pribavi glede možnosti razpolaganja z zahtevkom potrebna obvestila. Do izdaje sodbe lahko tožena stranka pripoznavo prekliče. 11. Tožena stranka je pripoznala prvotni ugotovitveni tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 28. 2. 2010 in še traja. Takšne pripoznave ni preklicala, čeprav je sodišče odlašalo z izdajo sodbe na podlagi pripoznave in čeprav je tožena stranka sama kasneje navajala, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi nove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010 ter čeprav je tožnik spremenil svoj prvotni tožbeni zahtevek.

12. Tožena stranka graja ravnanje sodišča, ki je še po pripoznavi tožbenega zahtevka tožniku dopustilo spremembo tožbe. V zvezi s tem pa očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala. Ker je sodišče odlašalo z izdajo sodbe na podlagi pripoznave, je imel tožnik podlago za spremembo tožbenega zahtevka tudi v četrtem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki določa, da lahko v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke.

13. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe glede priznanja delovnega razmerja tudi za čas po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pripoznala prvotni zahtevek, da delovno razmerje še traja in sodbe na podlagi take pripoznave niti v pritožbi ni poskušala izpodbijati, je sodišče ugotovilo, da je na podlagi take sodbe tožnikovo delovno razmerje trajalo najmanj do dneva izdaje sodbe. Glede na to je soglašalo z razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi tožnikovega predloga z navedenim dnem, to je s 17. 5. 2011. Glede na to revizijski očitek, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede trajanja delovnega razmerja, ni utemeljen. Hkrati pa je tak zaključek sodišča glede na pripoznavo tožene stranke in datum izdaje sodbe na podlagi pripoznave edini mogoč.

14. Ker je tožena stranka vztrajala pri pripoznavi prvotnega tožbenega zahtevka, da tožniku delovno razmerje dne 28. 2. 2010 ni prenehalo ter še traja, oziroma take pripoznave vse do izdaje sodbe ni preklicala, sodišče utemeljeno ni upoštevalo njenih kasnejših navedb o novi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa utemeljeno ni sledilo njenemu pobotnemu ugovoru iz naslova prikrajšanja, ker se med trajanjem postopka pred sodiščem prve stopnje tožnik ni vrnil na delo. Dejansko je bilo o tem, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 28. 2. 2010 in še traja, s strani sodišča odločeno šele z izdajo sodbe prve stopnje. Po stališčih na katere se sklicuje sodišče, pa se delavec v primeru spora o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru pripoznave zahtevka na delo ni dolžan vrniti vse do izdaje sodbe na podlagi pripoznave oziroma vročitve le-te (1). Kolikor pa se pobotni ugovor nanaša na toženkine odškodninske zahtevke, pa je sodišče pravilno presodilo, da ni dokazano, da bi škodo v zvezi s popravilom avtomobila povzročil tožnik, oziroma da bi jo v smislu prvega odstavka 182. člena ZDR povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, oziroma ni bilo dokazano, da zadolženega orodja ob zaključku dela pri toženi stranki ne bi pustil v skladišču. 15. V zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 118. člena ZDR je tožnik opredelil svoj odškodninski zahtevek in pojasnil, da je bil tudi ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje še vedno brez zaposlitve in brez nadomestila za čas brezposelnosti, oziroma da se je preživljal s socialno pomočjo. Ne glede na to, da tožnik res ni izkazal aktivnosti v zvezi z iskanjem nove zaposlitve, je sodišče ob ugotovljenih okoliščinah, upoštevaje tudi predhodno osemletno delo tožnika pri toženi stranki, v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljeno dosodilo odškodnino v višini petkratnika minimalne plače. 16. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 170/2009 z dne 11. 1. 2011.