Jedro

Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, tako da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebnega premoženja. Z vlaganji posebnega premoženja v nepremičnino, ki spada v skupno premoženje zakoncev, se namreč le poveča vrednost skupnega premoženja

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.192,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2000 do dneva, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico.

V preostalem delu se pritožba prvotožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke in drugotožene stranke zavrnejo in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je poleg njemu že solastne ½ pri parc. št. 1422/18 in 1422/20, vpisani v vl. št. 1233, k.o. H., solastnik še dodatnih 298/2000 toženima strankama solastne nepremičnine. Prav tako je zavrnilo njegov zahtevek na ugotovitev, da je solastnik gostinskega lokala C. R. v L. do ½ oziroma zahtevek na ugotovitev, da navedeni lokal predstavlja skupno premoženje tožnika in prvotoženke. Nadalje je zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo zneska 65.375,70 EUR s pripadajočimi obrestmi. Delno je ugodilo zahtevku na vrnitev kupnine za osebni avtomobil, in sicer tako, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 3.192,30 EUR s pripadajočimi obrestmi od 1.7.2000 dalje, v presežku pa je zahtevek do prvotožnice zavrnilo, prav tako je v celoti zavrnilo zahtevek iz tega naslova zoper drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tudi zahtevek prvotožnice po nasprotni tožbi glede plačila zneska 88.332,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujejo tožnik kot tudi obe toženi stranki.

Tožnik izpodbija sodbo v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegove zahtevke kot tudi odločitev v stroškovnem delu. Pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge, opozarja pa na vsebino že izdane delne sodbe, v kateri je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku na ugotovitev solastniškega deleža pri vl. št. 1233, k.o. H., do 1298/2000 in na ugotovitev, da je solastnik gostinskega lokala C. R. do ½. Sedaj pa je sodišče prve stopnje po razveljavitvi navedene sodbe, ne da bi izvedlo kakšne druge relevantne dokaze, odločilo povsem drugače in v ponovljenem sojenju tožnikov zahtevek povsem brez razlogov zavrnilo. Glede odločitve o hiši na K. u. (vl. št. 1233, k.o. H.) je sodišče napačno ocenilo, da naj tožnik ne bi na naroku dne 27.5.2009 povedal ničesar takega, kar bi kazalo na njegov večji delež na hiši. Tožnik je povedal, da se je že ob podpisu pogodbe zavedal, da je njegov delež višji in je tudi pojasnil sodišču, zakaj ni zahteval, da se to vpiše v pogodbi. Pri tem opozarja na ugotovitve izvedenca B., ne gre pa prezreti predvsem nakupa parcele s strani tožnika, ki predstavlja 12,2 % vrednosti celotne nepremičnine. Ob upoštevanju ugotovljenega višjega deleža tožnika pri izgradnji nepremičnine se tako pokaže, da je tožnik postal solastnik najmanj v deležu, kot to zahteva v tožbi. To je ugotovilo že sodišče v delni sodbi z dne 25.10.2005 in ni jasno, kako je sedaj prišlo do diametralno nasprotnega stališča. V tem delu je obrazložitev sodišča tudi zelo skromna in niti ne omogoča ustrezne pritožbe. Ravno tako je nepravilna odločitev v zvezi z gostinskim lokalom C. R., saj ni upoštevano, da je tožnik poplačal kredit za ta lokal s svojim lastnim premoženjem. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da se je kredit odplačeval v času zakonske skupnosti, zato so zmotni zaključki sodišča, da ta lokal ni del skupnega premoženja. Tudi v tem delu je odločitev sodišča povsem diametralna s tisto iz sodbe z dne 25.10.2005. Tožnik je podrobno pojasnil način nakupa lokala in tudi dokazal, da je bil del kupnine za lokal plačan po tistem, ko sta bili stranki že v zakonu. Tožnik je vložil sredstva za usposobitev lokala in za dograditev in sodišče bi moralo ugotoviti, da predstavlja lokal skupno premoženje, če že ne izključno lastnino tožnika. Prav tako je sodišče zmotno zavrnilo zahtevek za plačilo celotne kupnine za prodani osebni avtomobil M., pri čemer tožnik ponovno opozarja na ugotovitve sodišča v sodbi z dne 25.10.2005. Prav tako tožnik ne ve, zakaj je sodišče zavrnilo njegov zahtevek pod točko III. za znesek 65.375,70 EUR in za dodatni mesečni obrok v višini 1.533,88 EUR, saj o tem v sodbi ni nobenih razlogov. Tožnik meni, da bi moralo sodišče njegovim zahtevkom ugoditi, prav tako pa je upravičen do povračila vseh pravdnih stroškov.

Toženki se pritožujeta zoper IV. in VI. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe v delu, kjer tožnik zahteva plačilo zneska 6.385,00 EUR tako, da se zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka oziroma podrejeno predlagata razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Povzemata odločitev sodišča prve stopnje, glede delne ugoditve zahtevka tožnika na plačilo zneska 3.192,30 EUR pa menita, da je odločitev materialnopravno zmotna. Zahtevek v tem delu je namreč zastaral, saj je potekel 5-letni rok glede na razvezo zakonske zveze v letu 1999, tožnik pa je svoj zahtevek spremenil z vlogo z dne 21.5.2007. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo zahtevek v obrestnem delu, saj takšnega zahtevka tožnik ni postavil. Zahtevek je potrebno zavrniti že zato, ker je tožnik zahteval obresti od evrskega zneska še v času, ko evro ni bil uradna valuta v Republiki Sloveniji. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi napačno ocenilo izpoved prvotoženke glede dogovora s tožnikom o uporabi osebnih avtomobilov. Pri teku zamudnih obresti pa je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom ne ultra alterum tantum. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je tožnik zoper drugotoženko popolnoma propadel in ji je dolžan povrniti stroške postopka, o njenih stroških pa se sodišče ni izreklo.

Pritožba tožnika in drugotoženke nista utemeljeni, pritožba prvotoženke pa je delno utemeljena.

I. Nepremičnina, parc. št. 1422/18 in 1422/20, vpisana v vl. št. 1233, k.o. H. (hiša z garažo na naslovu K v L.) Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zemljiškoknjižne podatke, po katerih je pri navedeni nepremičnini tožnik vknjižen kot solastnik do ½, prvotoženka do 975/2000 in drugotoženka do 25/2000. Podlaga za vknjižbo tožnikovega in prvotoženkinega solastninskega deleža je kupoprodajna pogodba z dne 20.5.1993, za vknjižbo deleža drugotoženke pa pogodba o nadomestitvi solastniškega deleža z dne 10.4.1994, sklenjene med toženima strankama ob odobritvi pravnega posla pristojne CSD. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča kot posledica izvedbe in ocene dokazov je, da sta tožnik in prvotoženka navedeno nepremičnino pridobila s kupoprodajno pogodbo v času trajanja njune zakonske zveze in da sta že takrat zavestno in sporazumno sklenila, da znašata njuna solastniška deleža na vsakega do ½. Da je bila njuna volja dejansko takšna, ne glede na morebitna zavedanja tožnika, da je prispeval več in da sta na ta način že takrat uredila solastniško razmerje, je sodišče prve stopnje v tej smeri navedlo jasne in življenjsko logične razloge, katere pritožba sploh ne skuša izpodbiti. Ta le izpostavlja predvsem drugačne zaključke sodišča v sodbi z dne 25.10.2005, ki pa je bila z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.3.2007 v tem delu razveljavljena in se tako na te zaključke tako glede tega vprašanja kot drugih vprašanj ni mogoče opirati. Ob tem gre tožniku le pojasniti, da skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, tako da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebnega premoženja. Z vlaganji posebnega premoženja v nepremičnino, ki spada v skupno premoženje zakoncev, se namreč le poveča vrednost skupnega premoženja (glej tudi sodbo VS RS II Ips 423/06). Od pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, npr., če obstoji sporazum zakoncev o različnem lastninskem režimu na posameznih predmetih skupnega premoženja. Takšnega sporazuma zakoncev pa tožnik niti ne zatrjuje, še manj pa dokazuje. Zato so vse navedbe o njegovem višjem prispevku neupoštevne. Prav tako pa pritožba v ničemer ne negira odločitev glede zavrnilnega dela zoper drugotoženko, ki je itak pridobila svoj solastniški delež na pogodbeni osnovi s prvotoženko in tudi na račun zmanjšanja njenega deleža, ne pa deleža tožnika. V razmerju do drugotoženke pa itak ne gre za skupno premoženje, vlaganj v soglasju z njo pa tožnik niti ne zatrjuje. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je odločitev sodišča, ko le-to navaja, da tožniku pri hiši ne gre višji delež na račun prvotožene stranke, sploh ni obrazložen. Dejstvo je, da je sodišče to temeljilo predvsem z vsebino kupoprodajne pogodbe z dne 20.5.1993, razloge v tej zvezi pa je navedlo obširno in pregledno (stran 9 sodbe). Pritožnikov očitek pomanjkljivosti prvostopenjske obrazložitve je le posledica njegovega nestrinjanja z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje in ne gre za pomanjkljivost glede preskopih navedb razlogov, ki bi onemogočile pritožbeni preizkus izpodbijane odločitve. Tako sodba v tem delu ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka.

II. Gostinski lokal C. R. (vl. št. 1515/4, k.o. L.) V zvezi s tem lokalom pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča in tudi njegov materialnopravni zaključek, v posledici katerega je sodišče zavrnilo zahtevka tožnika iz tega naslova (točka II. in III. izreka sodbe). Uvodnih ugotovitev glede časa sklenitve zakonske zveze tožnika in prvotoženke kot tudi časa sklenitve prodajnih pogodb za sporni lokal oziroma dodatne poslovne prostore pritožba ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da imenovani stranki do konca prvega naroka nista nikoli trdili, da bi pred sklenitvijo zakonske zveze, predvsem pa v času navedenih nakupov (31.10.1991 oziroma 8.4.1992) živeli v zunajzakonski skupnosti. Prve tovrstne trditve tožnika v pripravljalni vlogi z dne 25.5.2007 tako sodišče prve stopnje kot prepozne pravilno ni upoštevalo (člen 286 ZPP). Navedb v pritožbi glede skupnega življenja tožnika s prvotoženko že v letu 1991 tako ni mogoče upoštevati oziroma so pravno irelevantne. Pritožbena trditev, da gre za skupno premoženje pa nima pravne podlage v ugotovljenih dejstvih, saj je lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice le v pridobivanju z delom v času trajanja zakonske zveze. V celoti pa pritožbeno sodišče pritrjuje jasnim in preglednim razlogom sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti zahtevka tožnika, v kolikor tega temelji na odplačevanju kreditov za ta lokal. Da ne gre za pravno podlago za pridobitev lastninskih upravičenj je pritožbeno sodišče pojasnilo že v odločbi z dne 7.3.2007 (list. št. 537 spisa), te razloge pa je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje in jim tako ni kaj dodati. Odločitev o neutemeljenosti primarnega in podrejenega zahtevka (točka II. izreka) je tako v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, posledično pa je v celoti neutemeljen zahtevek tožnika tudi iz naslova uporabnine (točka III. izreka sodbe). V tem delu tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločitev neobrazložena ali celo sama s seboj v neskladju. Ravno nasprotno, utemeljitev je glede tega dela sicer kratka, vendar povsem jasna in zadostna (2. odstavek strani 11 sodbe) in ne pušča nobenih dvomov o sicer pravilnih razlogih za odločitev sodišča prve stopnje. Nakazani očitek storitve bistvene kršitve določb postopka se tako tudi v tem delu izkaže za neutemeljenega.

III. Kupnina za osebni avto Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s kupnino za osebni avto (točka IV. izreka) izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnik ob tem zgolj pavšalno zatrjuje, da mu pripada celotna kupnina za prodani avto, ne da bi obrazloženo izpodbijal sicer pravilne in pregledno navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre v primeru avtomobila, prodanega v letu 1998, za skupno premoženje tožnika in prvotoženke. Trditve o skupnem življenju s prvotoženko še pred sklenitvijo zakonske zveze so tako v tem delu celo nerazumljive. Na drugi strani pa prvotoženka povsem neutemeljeno ugovarja zastaranje te terjatve kot tudi dejstvu, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo mimo zahtevka. Pritožnici gre ob tem le pojasniti, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 1.5.2007 le prilagodil zahtevek novi valuti oziroma menjavi plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji. Ne gre za spremembo tožbe, pač pa le za preračun vtoževane terjatve v skladu s 4. odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi EUR (Ur. l. RS, št. 114/2006) in sicer po tečaju zamenjave 239,640 SIT za EUR, ki je določen v Uredbi Sveta ES, št. 1086/2006 z dne 11.7.2006. Skladno s tem je sodišče v okviru uporabe materialnega prava pravilno opredelilo tudi obrestni del zahtevka in so obširne pritožbene navedbe pritožnice glede tako modificiranega zahtevka povsem neutemeljene. Pač pa gre pritrditi njeni pritožbi v delu, v kolikor sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava oziroma kršitev načela ne ultra alterum tantum. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo zakonske zamudne obresti za čas od 1.7.2000 dalje. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razveljavilo člen 1060 OZ, kolikor so na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V tem primeru pa so obresti dosegle višino glavnice še pred 22.5.2007, ko je začel veljati OZ-A, ki namreč dopušča tek zamudnih obresti brez omejitev. Zato je potrebno uporabiti določbo člena 376 OZ (za katero Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-276/06 z dne 15.3.2007 ugotavlja, da ni v neskladju z ustavo), po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. To pomeni, da na podlagi zakona preneha obveznost dolžnika plačati višji znesek iz naslova obresti, določba pa je kogentne narave. Tako sodišče po uveljavitvi OZ in pred veljavo OZ-A ne sme dati pravnega varstva tožniku glede obresti, v kolikor so te presegle glavnico.

Tudi v kolikor pravdne stranke izpodbijajo stroškovno odločitev, je potrebno pritožbo v tem delu zavrniti. Načeloma ima sicer pritožba drugotoženke prav, da tožnik zoper njo ni uspel, a je ob tem potrebno poudariti, da se na njo niso nanašali vsi zahtevki, prav tako pa glede njene obrambe praktično niso bili izvajani nobeni dokazi niti niso v tej zvezi nastajali nobeni posebni stroški, saj je bil zahtevek tožnika zoper drugotoženko v bistvu ves čas postopka nesklepčen. Poleg tega pa je obe toženi stranki ves čas zastopal isti pooblaščenec in tudi tako drugotoženki niso nastajali nobeni posebni stroški. Tako se izkaže stroškovna odločitev tudi glede drugotoženke, čeprav iz drugih razlogov, za materialnopravno pravilna, prav tako pa je v celoti pravilna odločitev, v kolikor se nanaša na prvotoženko in tožnika in sicer iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

V skladu s povedanim je pritožbeno sodišče na podlagi člena 358 ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega zahtevka pod točko IV. izreka sodbe in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice za čas od 1.7.2000 do dneva, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. V preostalem delu pa je pritožbo prvotoženke, pritožbo drugotoženke in tožnika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in je na podlagi člena 353 ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na dejstvo, da je prvotoženka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožnik in drugotoženka pa s pritožbo nista uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi člena 165 ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pritožbenega postopka.