Jedro

V tej zadevi je odločitev o zahtevani uporabnini za lokal odvisna od odločitve, ali ima tožnik na tej nepremičnini sploh kakšna stvarnopravna opravičenja, kot je uveljavljal v enem od svojih nedenarnih tožbenih zahtevkov. Zato je revizija dovoljena tudi proti odločitvam o tožnikovih nedenarnih zahtevkih, katerih vrednost je sicer opredeljena z enim zneskom, vendar to zaradi enovitosti režima skupnega premoženja v tovrstnih pravdah zadostuje.

Razlog za zavrnitev zahtevka v zvezi s hišo je, da sta se zakonca že ob njenem nakupu dogovorila, da znaša solastninski delež vsakega od njiju eno polovico. Taka presoja je skladna tako z določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR kot z možnostjo dogovora zakoncev o delitvi skupnega premoženja, med drugim tudi z določitvijo solastninskih deležev. Morebitna po nakupu vložena večja tožnikova vlaganja v to nepremičnino vplivajo le na povečanje vrednosti tega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka sama krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. V pravdi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, zaradi ugotovitve posebnega premoženja, zaradi izstavitve zemljiškoknjižnih listin in zaradi plačila takoimenovane uporabnine je sodišče prve stopnje v drugem sojenju odločalo še o tistem delu tožnikovega nedenarnega tožbenega zahtevka, ki mu je v prvem sojenju ugodilo, pa je bil v pritožbenem postopku razveljavljen, ter o medsebojnih denarnih zahtevkih tožnika in prve toženke. Tokrat je zavrnilo tožnikov glavni nedenarni zahtevek za ugotovitev, da je poleg že solastništva ene polovice solastnik še do 298/2000 nepremičnine parc. št. 1422/18 in 1422/20, vl. št. 1233 k.o. ... (v nadaljevanju: hiša), kar da sta obe toženki dolžni priznati in izdati zemljiškoknjižno listino, vsaka glede v tožbenem zahtevku opredeljenega deleža pri svojem solastninskem deležu. V zvezi s hišo je zavrnilo podoben podrejeni tožbeni zahtevek, ki se od glavnega razlikuje v dajatvenem delu, s katerim tožnik samo od prve toženke terja izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi glavni in podrejeni tožbeni zahtevek v zvezi s poslovnim prostorom – gostinskim lokalom C., glede katerega je tožnik primarno zahteval ugotovitev, da je solastnik do ½, podrejeno pa ugotovitev, da gre za skupno premoženje njega in prve toženke z enakim deležem, pri tem pa je z dajatvenim delom terjal izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis svoje solastninske pravice do 95/100. V nadaljevanju je zavrnilo tožnikov denarni zahtevek za plačilo takoimenovane uporabnine za gostinski lokal v višini 65.375,70 EUR za obdobje od 1. 7. 1999 do 30. 9. 2005 z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, od tedaj dalje pa še zahtevek za plačevanje mesečne uporabnine po 1.533,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delno je ugodilo le tožbenemu zahtevku, da mora prva toženka tožniku plačati 3.192,30 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja polovico zahtevanega zneska za prodani skupni avtomobil, presežno zahtevani enak znesek oziroma drugo polovico s prodajo pridobljene kupnine pa je zavrnilo. Končno je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek prve toženke za plačilo uporabnine za druge poslovne prostore, glede katerih prva toženka s svojim nasprotnim nedenarnim tožbenim zahtevkom v prvem sojenju ni uspela. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem sojenju odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Delno je ugodilo le pritožbi prve toženke tako, da je prvostopenjsko sodbo spremenilo glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za prodani osebni avtomobil, sicer pa je njeno pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se v celoti ugodi njegovim tožbenih zahtevkom, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik v reviziji praktično pripisuje svoje pritožbene trditve in uvodoma spet opozarja, kako je bilo njegovim tožbenim zahtevkom v prvem sojenju delno ugodeno, v drugem pa je sodišče brez izvedbe kakih relevantnih dokazov odločilo drugače in povsem brez razlogov zavrnilo tudi spremenjeni del tožbenih zahtevkov, čeprav je pred tem spremembo tožbe dopustilo. Glede hiše tožnik ponavlja svoje trditve, zakaj naj bi mu šel večji delež ter se pri tem sklicuje na ugotovitve izvedenca iz prvega sojenja o vrednosti zemljišča in drugih parametrih za vrednotenje nepremičnine. Njegov prispevek je vsaj 70%. Pojasnjuje, kako je treba razumeti njegovo izpoved, kaj je vedel v času nakupa zemljišča, namreč da je njegov delež večji, kar da je bila tudi volja obeh pravdnih strank. Obrazložitvi sodb iz sedanjega sojenja sta povem neutemeljeni in neobrazloženi, zaradi česar tožniku ne omogočata vložitve argumentiranega pravnega sredstva. Zaradi tožnikovega večjega prispevka tudi po nakupu zemljišča bi bilo to treba upoštevati. Tožnik tudi pri izpodbijanju odločitve o gostinskem lokalu prepisuje svojo pritožbene navedbe, da je poplačal kredit s svojim lastnim premoženjem, nato da ga je odplačeval v času zakonske skupnosti, zaradi česar zatrjuje zmotnost zaključka, da ne gre za skupno premoženje. Povzema razloge sodbe iz prvega sojenja in zatrjuje nelogičnost sedanje drugačne odločitve. Lokal naj bi bil kupljen v tretji gradbeni fazi in bi že zato sodišče moralo ugotoviti, da gre za skupno premoženje, če že ne za izključno lastnino tožnika. V zvezi z zavrnjenim delom denarnega zahtevka za prodani avtomobil tožnik opozarja na svoje zatrjevane prihranke ob sklenitvi zakonske zveze in še, da sta s prvotoženko pred tem živela v izvenzakonski skupnosti. Zatrjuje tudi, da ne ve, zakaj je sodišče zavrnilo njegov denarni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine in za bodoče plačevanje mesečnih obrokov, ker razlogov o tem v sodbi ni, pritožbeno sodišče pa se tudi ni opredelilo do te zatrjevane procesne kršitve.

4. Revizija je bila dostavljena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga zavrženje v delu glede odločitve o nedenarnih tožbenih zahtevkih, ker njihova vrednost ne presega zneska 40.000 EUR, vendar iz previdnosti zatrjuje tudi neutemeljenost tega dela revizije. Pojasnjuje še, zakaj je neutemeljena revizija proti odločitvi o denarnem zahtevku, ki pa presega omejeni revizijski prag za vložitev neposredne revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zmotno je toženkino stališče o delni nedovoljenosti revizije. Res tožnikovi nedenarni tožbeni zahtevki za ugotovitev delno skupnega premoženja in deležev na njem, delno pa njegovega posebnega premoženja ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine temeljijo na drugačni podlagi od njegovega denarnega tožbenega zahtevka za plačilo takoimenovane uporabnine. Res se tudi po pravilu iz drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri različni podlagi upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ob upoštevanju samo te določbe bi imela tožena stranka prav pri nadaljnji izpeljavi, da bi moral tožnik zaradi v tožbi ocenjene vrednosti nedenarnih tožbenih zahtevkov le z zneskom 5.500.000 SIT ali sedaj 22.951,09 EUR glede tega dela vložiti najprej predlog za dopustitev revizije, ker navedena vrednost ne presega 40.000 EUR (primerjaj drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP). Vendar ima omenjeno pravilo iz drugega odstavka 41. člena ZPP tudi izjemo. Določena je v novem petem odstavku 367. člena ZPP, po katerem se upošteva seštevek vrednosti posameznih zahtevkov ali še spornih delov zahtevkov, če je odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. V tej zadevi je odločitev o zahtevani uporabnini za lokal C. 65.375,70 EUR in o plačevanju po 1.533,88 EUR mesečno od 1. 10.2005 dalje odvisna od odločitve, ali ima tožnik na tej nepremičnini sploh kakšna stvarnopravna opravičenja, kot je uveljavljal v enem od svojih nedenarnih tožbenih zahtevkov. Zato je v obravnavani zadevi revizija dovoljena tudi proti odločitvam o tožnikovih nedenarnih zahtevkih, katerih vrednost je sicer opredeljena z enim zneskom, vendar to zaradi enovitosti režima skupnega premoženja v tovrstnih pravdah zadostuje.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi. Zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. Tako ravnanje predvsem prezre odgovore na pritožbene navedbe v drugostopenjski sodbi, kot se je zgodilo tudi v tej zadevi. Revizija je praktičen prepis pritožbe in se od nje razlikuje le pri trditvi, da naj bi bila volja ob sklepanju pogodbe za prvo nepremičnino taka, da je tožnikov delež višji, ter pri trditvi, da naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na pritožbeno uveljavljano procesno kršitev o pomanjkanju razlogov za zavrnitev zahtevanega plačila uporabnine.

8. Revizijsko sodišče najprej poudarja, da so odgovori pritožbenega sodišča pravilni. Na razloge prvostopenjske sodbe iz prvega sojenja za takrat delno ugoditev nedenarnim tožbenim zahtevkom se tožnik ne more sklicevati, saj je bila v tem delu sodba razveljavljena. V novem sojenju je sodišče izvedlo enake dokaze, prav v zvezi s hišo pa je tudi dodatno zaslišalo obe pravdni stranki. Drugačne revizijske trditve ne držijo. Dovolitev (delne) spremembe tožbe sama po sebi še ne pomeni, da je spremenjeni del tožbe tudi utemeljen, zato je revizijsko opozarjanje v tej smeri neutemeljeno. Obe sodišči sta pravilno poudarili, da je tožnik prepozno postavil trditev, da naj bi s prvo toženko pred sklenitvijo zakonske zveze živel tudi v izvenzakonski skupnosti (286. člen ZPP). Zato je revizijsko vztrajanje pri tej trditvi neutemeljeno. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je tožnikova revizija v delu izpodbijanja odločitve tudi neobrazložena: gre za zavrnitev zahtevkov zoper drugo toženko, ki je hči prve toženke iz prejšnjega zakona ter za zavrnitev dajatvenih zahtevkov za izstavitev zemljiškoknjižnih listin (pomanjkljiva oziroma neustrezna trditvena podlaga).

9. Tožnik je svoje ugotovitvene nedenarne zahtevke v zvezi s hišo in gostinskim lokalom utemeljeval s trditvami, da gre zaradi samo njegovih vlaganj ali pretežno njegovih vlaganj za njegovo posebno, podrejeno pa za skupno premoženje, pri hiši z večjim deležem od že vpisanega, pri lokalu pa z enakim deležem (v ugotovitvenem delu, v dajatvenem pa z večjim). Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so neupoštevne revizijske trditve o izvedenčevih ugotovitvah iz prvega sojenja ter o stanju gostinskega lokala v času nakupa, ker presegajo dejansko podlago obeh sodb iz drugega sojenja. Razlog za zavrnitev tožnikovega glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka v zvezi s hišo je, da je bilo zemljišče kupljeno že v času trajanja zakonske zveze, da gre za skupno premoženje in da sta se zakonca že ob nakupu 20. 5. 1993 zavestno sporazumela in dogovorila, da znaša solastninski delež vsakega od njiju eno polovico. Taka presoja je skladna tako z določbo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) kot z možnostjo dogovora zakoncev o delitvi skupnega premoženja, med drugim tudi z določitvijo solastninskih deležev. Zato je pritožbeno sodišče pravilno poudarilo, da morebitna po nakupu vložena večja tožnikova vlaganja v to nepremičnino vplivajo le na povečanje vrednosti tega premoženja. Revizija v zvezi s temi razlogi zatrjuje samo, da naj bi bila pogodbena volja zakoncev ob sklepanju pogodbe glede višine deležev drugačna, kar pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče z drugimi vprašanji (npr. z obliko sporazuma) ni ukvarjalo. V sedanjem besedilu prvega odstavka 371. člena ZPP nima več pooblastila za uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

10. Odločitev obeh sodišč za zavrnitev glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka v zvezi s gostinskim lokalom C. temelji na ugotovitvi, da je bil kupljen pred sklenitvijo zakonske zveze (kar velja tudi za dodaten nakup približno šestih m²). Zato niso izpolnjeni pogoji iz že omenjenega drugega odstavka 51. člena ZZZDR za nastanek skupnega premoženja. Pojasnjeno je že bilo, da so bile trditve o obstoju izvenzakonske skupnosti prepozne. V pogodbi je kot kupec navedena le prva toženka. Tožnikova pomoč v denarju ali pri odplačevanju kredita zato ne more biti podlaga za pridobitev njegovih lastninskih upravičenj na tej nepremičnini.

11. Odločitev obeh sodišč o zavrnitvi polovice pridobljene kupnine za prodani osebni avtomobil temelji na presoji, da je bil ta avtomobil skupno premoženje, ki ga je prva toženka prodala še pred razvezo in da je dolžna vrniti le tožnikovemu deležu ustrezen del kupnine. Navedena presoja je materialnopravno pravilna, tožnik pa v reviziji niti ne argumentira, zakaj vztraja pri vrnitvi celotne kupnine.

12. Ker sta sodišči ugotovili, da je gostinski lokal C. posebno premoženje prve toženke, pridobljeno s kupno pogodbo pred sklenitvijo zakonske zveze in da zato tožnik na njem nima nobenih lastninskih upravičenj, je materialnopravno pravilna njuna presoja o neutemeljenosti tožnikovega denarnega tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za ta lokal. Prva toženka ni uporabljala tožnikove stvari ali tožniku solastne oziroma skupne stvari, pač pa le svojo in zato po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in za del obdobja po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ni podlage za zahtevano plačilo.

13. V zvezi z omenjenim denarnim zahtevkom tožnik neutemeljeno ponavlja svojo pritožbeno trditev, da ne ve, zakaj je sodišče tako odločilo, češ da o tem v prvostopenjski sodbi ni razlogov. Pritožbeno sodišče je na enako pritožbeno trditev odgovorilo na koncu prvega odstavka pete strani svoje sodbe in pojasnilo, kje se nahajajo zatrjevano manjkajoči razlogi v prvostopenjski sodbi, ki da so sicer res kratki, vendar jasni in zadostni. Zato je neresnična tudi v reviziji postavljena trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na v pritožbi uveljavljano procesno kršitev. Do zatrjevane procesne kršitve torej ni prišlo niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski sodbi.

14. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. Ker je toženkino stališče v odgovoru o nedovoljenosti dela revizije zmotno, ostale navedbe pa pomenijo le golo strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, mora toženka nepotrebne stroške revizijskega odgovora kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).