Jedro

Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. Zato odločitev tožene stranke, ki je tožnici ustavila izplačilo invalidske pokojnine za nazaj, ni bila zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2014 in št. ... z dne 6. 1. 2014. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 342,50 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bilo po njenem mnenju z izpodbijanima odločbama tožnici pravilno ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine s 27. 12. 2013. Na podlagi novega predloga za oceno invalidnosti je bil namreč uveden postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v katerem je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici od 2. 10. 2013 dalje podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Ker pa tožnica ni izpolnila pogoja gostote delovnih let, je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 28. 10. 2013 zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Navedena odločba je postala pravnomočna ter izvršljiva 28. 12. 2013. Tako so pravnomočno ugotovljena tudi vsa dejstva, na katera se opira navedena odločba. Ker tožničina delovna zmožnost ni več zmanjšana, temveč popolnoma izgubljena, že zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za delno invalidsko pokojnino. Upoštevaje vse navedeno tožnici v nadaljevanju ne gredo nobene pravice iz invalidskega zavarovanja, torej niti pravica do invalidske pokojnine, kot tudi ne več pravica do delne invalidske pokojnine oziroma do njenega izplačevanja. Tudi po določbi 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) pogoji za izplačilo niso podani. Omenjena določba omogoča nadaljevanje izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega le v primeru, če delodajalec zavarovancu iz opravičljivih razlogov ne more zagotoviti dela s krajšim delovnim časom od polnega. To pa ni primer tožnice. Odločitev sodišča prve stopnje zastavlja tudi vprašanje, do kdaj bo tožnica takšno delno invalidsko pokojnino prejemala. Gre namreč za kratkoročno dajatev in je zato zakon ne varuje ko trajno pridobljeno pravico. Ker je bila pri tožnici ugotovljena popolna nezmožnost za delo, s tem ne izpolnjuje več pogojev za delno invalidsko pokojnino in za njeno izplačevanje. Ker odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, posledično tudi ni pravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 1. 2014. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožnici ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine z 27. 12. 2013. Nadalje je bilo še odločeno, da bo tožena stranka o ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdala posebno odločbo in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da ni stroškov postopka.

7. V zadevi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je v materialnih predpisih podana pravna podlaga za ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj.

8. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 30. 6. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje delo brez hitrega tempa in vsiljenega ritma dela, v dnevnih izmenah, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 9. 6. 2010 dalje. Z odločbo št. ... z dne 21. 10. 2011 je bila tožnici priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 21. 10. 2011 dalje. Zaradi poslabšanja invalidnosti je bil začet nov postopek. S pravnomočno odločbo št. ... z dne 28. 10. 2013 je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Iz obrazložitve izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena I. kategorija invalidnosti od 2. 10. 2013 dalje. Ker pa ne izpolnjuje zahtevane gostote delovnih let tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja na izrek odločbe z dne 28. 10. 2013. Tožnici niso bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tudi ni bila odpravljena odločba o že priznani pravici do delne invalidske pokojnine. Tožnica z omenjeno odločbo prav tako ni bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Da naj bi bili podani pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti namreč izhaja zgolj iz obrazložitve, ne pa iz izreka odločbe, ki edini postane pravnomočen. Nepriznanje novih pravic pa nikakor ne pomeni, da tožnica nima več pravice, kot ji je že bila priznana s pravnomočno odločbo. Po stališču pritožbenega sodišča pa tudi ni izkazane pravne podlage za odločitev, da se tožnici izplačevanje delne invalidske pokojnine ustavi. Pritožbeno sodišče opozarja na sodno prakso(1) , iz katere izhaja, da za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ni podlage. Take podlage po stališču pritožbenega sodišča ni podane niti v določbah ZPIZ-2. To pa pomeni, da odločitev tožene stranke, ki je ustavila izplačilo invalidske pokojnine za nazaj ni bila zakonita. Ostale pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, do kdaj bo tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine, so glede na navedeno, za rešitev predmetnega spora pravno irelevantne.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015