Jedro

Pravica je priznana za čas, ko uživalec izpolnjuje zakonsko določene pogoje, saj gre za javno pravno naravo pravic in je podan javni interes za pravilno, zakonito in racionalno porabo sredstev. Vendar je pri tem treba spoštovati predpisan postopek in o novo nastalih okoliščinah izdati ustrezno odločbo, s katero se lahko že priznana pravica spremeni ali izgubi. S tem, ko je bila nova zahteva tožeče stranke zavrnjena, to ne pomeni avtomatično, da nima nobene pravice več, kot to zatrjuje tožena stranka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka z revizijo v znesku 368,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I-9.542.039 z dne 20. 1. 2014 in št. 24 9542039 z dne 6. 1. 2014 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka. Odločitev je utemeljevalo s tem, da ni izkazana pravna podlaga za prenehanje izplačevanja delne invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je bilo v novem postopku ugotovljeno, da je pri tožeči stranki od 2. 10. 2013 podana I. kategorija invalidnosti. Zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je zavrnila, ker na dan nastanka nove invalidnosti tožeča stranka ni izpolnjevala pogoja gostote delovnih let. To izhaja iz odločbe št. 24 9542039 z dne 28. 10. 2013, ki je 28. 12. 2013 postala pravnomočna. Tožena stranka meni, da tožeča stranka nima nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja - ne prej priznane pravice in ne pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti. Zato je z odločbo z dne 6. 1. 2014 ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine z 27. 12. 2013, to je po pravnomočnosti odločbe z dne 28. 10. 2013. Postavlja se ji vprašanje glede na odločitev, sprejeto na nižjih sodiščih, do kdaj bo tožeča stranka delno invalidsko pokojnino, kljub neizpolnjevanju pogojev, prejemala. Poudarja, da gre za kratkoročno dajatev in ne trajno dajatev, s tako odločitvijo pa je privilegirana v primerjavi z drugimi zavarovanci. Opozarja na sodbo VIII Ips 20/2015. 4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, saj ta ni vložena po kvalificiranem pooblaščencu, kot to določa Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99-v nadaljevanju ZPP). Glede revizijskih navedb pa se sklicuje na zaključke nižjih sodiščih, iz katerih izhaja, da je bilo ravnanje tožene stranke nepravilno.

5. Revizija je dovoljena, saj je potrebno glede pooblaščenca uporabiti 65. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Sporno je, ali je odločba z dne 28. 10. 2013, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, pravna podlaga za prenehanje izplačevanja delne invalidske pokojnine kot je bilo odločeno z dokončno odločbo z dne 13. 1. 2014, ki je predmet tega postopka.

9. Pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine je podana v odločbi tožene stranke z dne 30. 6. 2010, s katero je bila tožeča stranka razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, priznana ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu, s krajšim delovnim časom. Na tej podlagi ji je bila z odločbo z dne 21. 10. 2011 priznana pravica do delne invalidske pokojnine. Odločeno je bilo še, da se ta izplačuje za čas, ko je zavarovanka prijavljena pri zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

10. Dne 4. 7. 2013 je osebna zdravnica vložila nov predlog za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zahteva je bila zavrnjena z odločbo št. 24 9542039 z dne 28. 10. 2013. V obrazložitvi je navedeno, da je pri tožeči stranki po mnenju invalidske komisije I. stopnje prišlo do izgube delazmožnosti. Na tej podlagi je bila tožeči stranki 6. 1. 2014 izdana odločba, da se ji ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine s 27. 12. 2013, pritožba je bila zavrnjena.

11. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se na podlagi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Na podlagi 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006 - UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) to pomeni odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizične osebe. Pravico do delne invalidske pokojnine je urejal 93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1), njeno izplačevanje pa urejajo členi 159, 160 in 162. Po vsebini enake določbe glede pravic in izplačevanja vsebujejo členi 123, 122 - 125 ZPIZ-2 , s tem da gre za drugačno imenovanje te pravice (sedaj delno nadomestilo). Za brezposelno osebo je določeno, da je pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine prijava pri zavodu za zaposlovanje ter izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Na podlagi 126. člena ZPIZ-2 (163. člen ZPIZ-1) pravice na podlagi invalidnosti trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

12. O pravicah iz invalidskega zavarovanja odloča tožena stranka, torej o njihovem priznanju, spremembi ali izgubi. Tožeča stranka je bila s pravnomočno odločbo razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na tej podlagi ji je bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine. V njej je določeno le izpolnjevanje obveznosti tožeče stranke kot brezposelne osebe. Odločba ni bila spremenjena, prav tako iz nobene kasnejše odločbe ne izhaja, da je prišlo do spremembe v invalidnosti, ki bi narekovala priznanje druge pravice, spremembo že priznane pravice ali njeno izgubo zaradi spremenjenih okoliščin, to je za prenehanje izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožeča stranka je začela nov postopek za ugotovitev invalidnosti, v postopku je bilo ugotovljeno, da je prišlo do izgube delovne zmožnosti, vendar o tem pravno formalno ni bilo odločeno, saj o invalidnosti I. kategorije lahko sklepamo le iz obrazložitve, iz izreka odločbe to ne izhaja. V odločbi z dne 28. 10. 2013, izdani na podlagi novega zahtevka, je odločeno le o njem in sicer tako, da se ta zahtevek zavrne. Ni pa hkrati odločeno, da je prišlo do sprememb v invalidnosti, da je tožeča stranka invalid I. kategorije invalidnosti, da nima pravice do invalidske pokojnine in da tudi nima več pravice do delne invalidske pokojnine. Zato ta odločba ne predstavlja odpadle pravne podlage in s tem podlage za izdajo odločbe z dne 6. 1. 2014, s katero je bilo ustavljeno izplačevanje delne invalidske pokojnine, v povezavi z dokončno odločbo z dne 30. 1. 2014. Sklicevanje na obrazložitev odločbe z dne 6. 1. 2014, da je pri tožeči stranki podana I. kategorija invalidnosti in da na tej podlagi nima več pravic iz invalidskega zavarovanja, za odločitev o prenehanju izplačila pravnomočno priznane pravice do delne invalidske pokojnine, ne zadošča. 13. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je pravica priznana za čas, ko uživalec izpolnjuje zakonsko določene pogoje, saj gre za javno pravno naravo pravic in je podan javni interes za pravilno, zakonito in racionalno porabo sredstev. Vendar je pri tem treba spoštovati predpisan postopek in o novo nastalih okoliščinah izdati ustrezno odločbo, s katero se lahko že priznana pravica spremeni ali izgubi. S tem, ko je bila nova zahteva tožeče stranke zavrnjena, to ne pomeni avtomatično, da nima nobene pravice več, kot to zatrjuje tožena stranka. Odločitev v zadevi VIII Ips 20/2015, na katero se sklicuje tožena stranka, temelji na pravnomočni odločitvi o lastnosti zavarovanca.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004-ZDSS-1) v povezavi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008). Stroški revizijskega postopka tožeče stranke znašajo 368,44 EUR (282 EUR za postopek, 20 EUR za materialne stroške in 22% DDV), ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.