Jedro

V sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih sta pravdni stranki dogovorili, da delodajalec (tožena stranka) in delavec (tožnik) izrecno izjavljata, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi niti iz naslova sodbe sodišča prve stopnje (s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu delovno razmerje ni prenehalo, pač pa še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delu ter mu izplačati vse plače do ponovnega nastopa dela). Tožnik se je s podpisom tega sporazuma odpovedal vsem terjatvam, ki jih je uveljavljal zoper toženo stranko iz naslova delovnega razmerja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz naslova sodbe sodišča prve stopnje, vključno s plačilom pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Zato je odpadla podlaga za uveljavljanje pogodbene kazni.

Tožnik se sicer pravici pred dospelostjo ne more odpovedati, vendar sta se pravdni stranki v sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih med drugim izrecno dogovorili, da se s podpisom tega sporazuma delodajalec (tožena stranka) zavezuje, da bo vložil vlogo o umiku svoje pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na takšen dogovor pravdnih strank ob podpisu sporazuma in dejstvu, da se umik pritožbe ne more preklicati, zaradi česar postane sodba, ki je bila s pritožbo izpodbijana, ob umiku pritožbe pravnomočna (3. odstavek 334. člena ZPP), je tožnik že ob podpisu vedel oziroma bi moral vedeti za nastalo upravičenje do pogodbene kazni na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo zneska 12.152,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2010 dalje do plačila s stroški pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.043,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik postavil na naroku dne 19. 3. 2013. Ne strinja se z razlago 5. člena sklenjenega sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih. Izpostavlja, da je razlaga pomena in učinkov pogodbe pravno vprašanje, ugotavljanje prave pogodbene volje strank oziroma njunega namena pa dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnika, tožene stranke in priče A.A., v obrazložitvi sodbe pa tudi ni pojasnilo, zakaj so predlagani dokazi očitno nepomembni ali celo nesprejemljivi. Tožniku je bila s tem kršena pravica do izjave, kršitev te pravice pa pomeni absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prave pogodbene volje strank, je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je razlaga sporazuma materialnopravno zmotna z vidika obligacijskega in delovnega prava. Meni, da je določilo 5. člena sporazuma jasno in nedvoumno in je bilo z njim dogovorjeno, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma pogodbeni stranki nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti, vendar pa le iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 in iz naslova sodbe sodišča prve stopnje z dne 8. 1. 2009. Tožnik se tako na podlagi sporazuma ni odpovedal zahtevku iz panožne pogodbe, v kateri je določena pogodbena kazen kot posebna odškodninska odgovornost delodajalca v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Nadalje navaja, da se delavec ne more odpovedati pravicam, ki jih je zakonodajalec predpisal, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. V nadaljevanju se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS št. Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 in navaja, da upoštevaje obrazložitev Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi se tožnik pravici do pogodbene kazni ne more odpovedati, ker ta izhaja iz namena in smisla Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki sodi v okvir določanja vsebine z Ustavo RS zagotovljene pravice do socialne varnosti (1. odstavek 50. člena Ustave RS) in pravice do varstva dela (66. člen Ustave RS). Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in v celoti prerekala pritožbene navedbe ter predlagala njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja tožnica v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni odločilo o podredno postavljenem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti. Iz zapisnika o poravnalnem in prvem naroku z dne 19. 3. 2013 (list. št. 21) sicer res izhaja, da je tožnik postavil podredni tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo pogodbene kazni v bruto znesku, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tem ne gre za takšno združevanje zahtevkov, kot je določeno v 3. odstavku 182. člena ZPP. Eventualno združevanje tožbenih zahtevkov po 3. odstavku 182. člena ZPP je podano le, kadar sta dva zahtevka v takšni medsebojni zvezi, da uveljavlja tožnik nepogojno en zahtevek, če bi se v postopku izkazalo, da ta ne obstoji, pa pogojno uveljavlja drugega.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, direktorja tožene stranke in priče A.A., ni utemeljen niti ni ostalo zaradi neizvedbe navedenih dokazov nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Zavrnitev dokaznih predlogov tožnika, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba dodatnih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Za odločitev o zadevi je bilo dejansko stanje že z izvedenimi listinskimi dokazi v zadostni meri razjasnjeno.

Tožnik v tem sporu od tožene stranke vtožuje plačilo pogodbene kazni v skladu z 62. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/1995) na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča opr. št. I Pd 831/2008 zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta se pravdni stranki v sporazumu o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih z dne 23. 2. 2009 (A2) med drugim dogovorili, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, niti iz naslova sodbe sodišča prve stopnje z dne 8. 1. 2009. Štelo je, da je sporazum s takšno vsebino zajemal tudi obveznost tožene stranke iz naslova pogodbene kazni. Izpodbijana sodba torej temelji na stališču, da se je tožnik s podpisom navedene vsebine sporazuma odpovedal pravici do pogodbene kazni. Takšna presoja vsebine navedenega zapisa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo s sodbo DSS opr. št. I Pd 831/2008 ugotovljeno, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu delovno razmerje ni prenehalo 8. 5. 2006, pač pa še traja in da ga je bila tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delu ter mu izplačati vse plače od 9. 5. 2006 do ponovnega nastopa dela. Sodba je postala pravnomočna dne 3. 9. 2009. Stranki pa sta sporna razmerja uredili še pred pravnomočnostjo sodbe, in sicer s podpisom sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih dne 23. 2. 2009, kjer se je med drugim tožena stranka tožniku zavezala izplačati neto plače za čas od 9. 5. 2006 do 31. 1. 2009, regres za letni dopust za leti 2007 in 2008, stroške postopka. Z določbo 5. člena sporazuma sta se stranki izrecno zavezali, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, niti iz naslova sodbe sodišča prve stopnje z dne 8. 1. 2009. Pri ugotavljanju, kaj sta se stranki s sklenjenim sporazumom o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih dogovorili, gre za ugotavljanje prave volje tožnika in tožene stranke. Skladno z določbo 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/1, s spremembami) se določila pogodb uporabljajo oziroma razumejo tako, kot se glasijo. To pomeni, da sporazuma, upoštevaje, da so v njem navedena določila jasna in nedvoumna, ni potrebno interpretirati in ugotavljati, kaj sta imeli stranki, ki sta ga sklepali, v mislih. V 5. členu sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih z dne 23. 2. 2009 je navedeno, da delodajalec (tožena stranka) in delavec (tožnik) izrecno izjavljata, da po izpolnitvi obveznosti iz tega sporazuma nimata več nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma obveznosti iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 niti iz naslova sodbe sodišča prve stopnje z dne 8. 1. 2009. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da navedeno pomeni, da se je tožnik s podpisom tega sporazuma odpovedal vsem terjatvam, ki jih je uveljavljal zoper toženo stranko iz naslova delovnega razmerja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 kot tudi iz naslova sodbe sodišča prve stopnje z dne 8. 1. 2009, vključno s plačilom pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Pravica do pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvira iz delovnega razmerja in ne predstavlja pravice, ki se ji tožnik ne bi mogel odpovedati (prim. sklep Dsp 100/2008 z dne 18. 11. 2008), podlaga za uveljavitev pa je v skladu z določbo 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva pravnomočna sodba o ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker navedeni sporazum vsebuje izrecno določbo o poravnanih medsebojnih obveznosti tako iz naslova delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 kot tudi iz naslova sodbe prve stopnje z dne 8. 1. 2009, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je odpadla podlaga za uveljavljanje pogodbene kazni po 62. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da se tožnik sicer pravici pred dospelostjo ne more odpovedati, vendar sta se pravdni stranki v 4. členu sporazuma o ureditvi medsebojnih spornih razmerjih med drugim izrecno dogovorili, da se s podpisom tega sporazuma delodajalec (tožena stranka) zavezuje, da bo najpozneje do 14:00 ure dne 23. 2. 2009 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložil vlogo o umiku svoje pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 8. 1. 2009. Glede na takšen dogovor pravdnih strank ob podpisu sporazuma in dejstvu, da se umik tožbe ne more preklicati, zaradi česar postane sodba, ki je bila s pritožbo izpodbijana, ob umiku pritožbe pravnomočna (3. odstavek 334. člena ZPP), je tožnik že ob podpisu vedel oziroma bi moral vedeti za nastalo upravičenje do pogodbene kazni na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Glede na že sprejeto stališče v sodni praksi dogovor delodajalca in delavca o poravnavi vseh pravic iz delovnega razmerja ne obsega samo tistih bodočih pravic ali obveznosti, na katere stranki ob sklenitivi sporazuma nista mogli misliti ali jih pričakovati (prim. sodba VIII Ips 264/99 z dne 21. 3. 2000). V kolikor tožnik ne bi želel, da sporazum zajema tudi pravico do pogodbene kazni, bi si moral to pravico ob sklepanju sporazuma izrecno pridržati.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).