Jedro

Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča z vprašanjem, ki se nanaša zgolj na uporabo davčnega upravnega postopka („Ali je upravni organ ob prejemu predloga za obnovo postopka po 267. členu ZUP dolžan pozvati prava neuko stranko na dopolnitev nepopolne vloge skladno s 67. členom ZUP in ji postaviti rok za dopolnitev vloge?“), uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Na podlagi zatrjevanja kršitev pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, pa revizije ni mogoče dovoliti. Iz tega domnevno izvirajoče kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1 pri odločanju sodišča prve stopnje pa revident ni ustrezno utemeljil. Ob tem Vrhovno sodišče tudi sicer dodaja, da iz Zakona o davčnem postopku ter Zakona o splošnem upravnem postopku jasno izhaja obveznost, da stranka pri uveljavljanju izrednih pravnih sredstev izkaže vse okoliščine, ki so pomembne za odločanje o obnovi postopka in da izostanek navedbe dokazov glede utemeljevanja pravočasnosti kot procesne predpostavke ne pomeni formalne nepopolnosti vloge, glede katere bi bilo stranko treba pozivati na njeno dopolnitev (67. člen ZUP).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, Izpostave Žalec, št. DT 4210-1642/2008 (04-180-05) z dne 8. 4. 2013, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT 499-01-174/2013-2 z dne 4. 6. 2013. Z navedenim sklepom je davčni organ prve stopnje zavrgel revidentov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2003. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsebinskim sklicevanjem na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Glede uveljavljanja vrednostnega kriterija iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena, saj je predmet izpodbijanja procesni sklep v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ki v svojem izreku nima izražene denarne vrednosti.

6. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča z vprašanjem, ki se nanaša zgolj na uporabo davčnega upravnega postopka („Ali je upravni organ ob prejemu predloga za obnovo postopka po 267. členu ZUP dolžan pozvati prava neuko stranko na dopolnitev nepopolne vloge skladno s 67. členom ZUP in ji postaviti rok za dopolnitev vloge?“), uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Na podlagi zatrjevanja kršitev pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, pa revizije ni mogoče dovoliti. Iz tega domnevno izvirajoče kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1 pri odločanju sodišča prve stopnje pa revident ni ustrezno utemeljil (subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka ne more biti kršitev materialnega prava, itd). Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Ob tem Vrhovno sodišče tudi sicer dodaja, da iz Zakona o davčnem postopku ter Zakona o splošnem upravnem postopku jasno izhaja obveznost, da stranka pri uveljavljanju izrednih pravnih sredstev izkaže vse okoliščine, ki so pomembne za odločanje o obnovi postopka in da izostanek navedbe dokazov glede utemeljevanja pravočasnosti kot procesne predpostavke ne pomeni formalne nepopolnosti vloge, glede katere bi bilo stranko treba pozivati na njeno dopolnitev (67. člen ZUP). Navajanje sodne prakse, ki je temeljila na drugačni pristojnosti Vrhovnega sodišča po Zakonu o upravnih sporih, (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in št. 60/77 – popravek) ter presoji na podlagi nekdanjega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki se v Republiki Sloveniji že od leta 1998 oziroma od leta 2000 več ne uporabljata, pa za dani primer ni upoštevno.

7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa zgolj s splošnim opisom posledic, ki naj bi mu nastale, opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil. Uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato v obravnavani zadevi ni izkazan.

8. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).