Jedro

Tožnik v predlogu za obnovo postopka ni izkazal, da bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje navedenega predloga. Predloga ni vložil v predpisanem subjektivnem roku šestih mesecev, okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, pa ne predstavljajo obnovitvenega razloga. Morebitna kršitev pravil postopka kot tudi nepravilno ugotovljenega dejanska stanja pa ne more biti razlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Celje, Izpostava Žalec (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2003. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 28. 12. 2012 pri prvostopenjskemu organu vložil predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2003. V predlogu je navedel, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Prvostopenjski organ se sklicuje na 89. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa kdaj davčni organ začne obnovo postopka. Predlog za obnovo se zavrže, če zahteva ni pravočasna (vložena v subjektivnem roku – 6 mesecev in objektivnem roku – 5 let). V danem primeru tožnik v predlogu niti ni izkazal, kdaj naj bi po njegovem začel teči subjektivni rok za obnovo. Pa tudi sicer je ugotoviti, da gre za okoliščine, ki so obstajale že v času odločanja organa druge stopnje (odločba z dne 29. 10. 2010, ki je bila tožniku vročena 16. 11. 2010). Ker tožnik ni izkazal, da je predlog za obnovo vložil v predpisanem subjektivnem roku, po presoji davčnega organa pa je predlog za obnovo podan po poteku 6 mesecev od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, je prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel v skladu z drugim odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlog za obnovo se zavrže tudi, če okoliščina, na katero se opira predlog, ni verjetno izkazana. V predmetni zadevi sploh ne gre za obnovitveni razlog, saj kršitev načela kontradiktornosti ni razlog za obnovo postopka.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da v konkretni zadevi tožnik ni izkazal, da je predlog za obnovo postopka vložil znotraj subjektivnega roka 6 mesecev. Tožnik zgolj z navedbo o odsotnosti prič temu dokaznemu standardu ni zadostil, saj ni navedel niti za katere priče gre niti kdaj so bile odsotne, pa tudi zakaj naj bi bila njihova odsotnost iz Slovenije ovira, da bi mogle potencialne priče podati izjave (npr. pisne) kot dokaz v prejšnjem postopku. Tožnik sploh ni navedel kdaj naj bi izvedel za nova dejstva oziroma našel ali pridobil možnost uporabiti nove dokaze. Izpodbijani sklep je zato pravilen, saj niso izkazane formalne predpostavke za obnovo postopka.

Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga v tožbi izpodbija. Uveljavlja tožbene razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta napačno presodila, da tožnik ni izkazal, kdaj je začel teči subjektivni rok za obnovo postopka. Tožnik je predlogu za obnovo predložil pisni izjavi A.A. z dne 20. 12. 2012 ter B.B., ki pa ni datirana, vendar jo je tožnik ravno tako pridobil v decembru 2012. Tožnik je bil v obdobju od 28. 12. 1994 do 31. 3. 2003 direktor ter družbenik sedaj že izbrisane družbe C. d.o.o., A.A. pa je bil v spornem obdobju zunanji sodelavec družbe, B.B. pa je bil družbenik in direktor C. d.o.o. od 3. 2. 2005 do izbrisa družbe 3. 11. 2011. Iz izjave A.A. izhaja, da so bila denarna sredstva, ki jih je tožnik dvigoval iz TRR družbe C. d.o.o., v celoti predana v blagajno družbe C. d.o.o. in kot takšna porabljena za namene kreditiranja strank. Iz izjave B.B., ki je družbo C. d.o.o. kupil in opravil temeljit pregled družbe, izhaja, da je po dokumentaciji sodeč, tožnik dvigoval denar z računov družbe C. d.o.o. ter jih nato položil v blagajno te družbe. Iz navedb tožnika ter iz samega datuma izjav izhaja, da je dokaze mogel tožnik uporabiti šele konec meseca decembra 2012 (izjava z dne 20. 12. 2012 je bila prejeta 27. 12. 2012) kar pomeni, da je predlog za obnovo vložil le nekaj dni po njihovi pridobitvi.

Tožnik se sklicuje na ZUP, po katerem je treba v postopku pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. Če prvostopenjskemu organu navedbe tožnika, ki je prava neuka stranka, kljub navedbam in datumih na izjavah, ni bilo jasno, kdaj je tožnik pridobil možnost uporabiti nove dokaze, bi ga davčni organ moral na to opozoriti. Ker je tožnik v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazal okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku, bi davčni organ njegov predlog moral obravnavati. Tožnik pojasnjuje, da je 19. 12. 2012 uspel vstopiti v kletno shrambo, kjer so bili shranjeni različni dokumenti izbrisane družbe C. d.o.o.. Ker je tožnik leta 2003 izstopil iz navedene družbe ni mogel priti do dokumentacije. Istočasno je tožnik pridobil kontakt s takratnim finančnikom A.A., ki je bil večkrat prisoten pri predaji dvignjenega denarja v blagajno in ga prosil za izjavo glede tega. To izjavo je tožnik prejel v originalu po pošti iz Makedonije 27. 12. 2012. Izjava v originalu je bila priložena predlogu za obnovo postopka 28. 12. 2012. Da so bile priče v tujini potrjujejo tudi članki, objavljeni na različnih slovenskih spletnih portalih. Iz njih je razvidno, da se je A.A. leta 2012 nahajal v Makedoniji. Tožnik poudarja, da je verjetne okoliščine, da je predlog vložil v predpisanem roku, izkazal že ob vložitvi predloga za obnovo postopka.

V nadaljevanju se tožnik sklicuje na 89. člen ZDavP-2, ki se nanaša na obnovo. Navaja, da ni vložil predloga za obnovo postopka neposredno zaradi nemožnosti sodelovanja v postopku, temveč je to navajal le v pojasnilo. Posledica te kršitve pa je, da tožnik ni mogel predložiti vseh ustreznih dokazov. Glede na dejstvo, da so bile (in so še) priče v tujini, tožnik ni imel dovolj časa, da bi pridobil ustrezna dokazila in izjave. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam kot prava neuka stranka, kljub temu iz predloga izhaja, da se nanaša na nova dejstva in dokaze, ki jih prej v postopku ni mogel uporabiti. Tožnik je namreč predlogu priložil nove listine in sicer: izjavi A.A. in B.B.; blagajniške prejemke, ki dokazujejo, da tožnik dvignjene gotovine ni zadržal zase; kreditne pogodbe, ki potrjujejo, da je bila gotovina izročena strankam družbe C. d.o.o., ki se je ukvarjala predvsem z dejavnostjo kreditiranja fizičnih oseb; izjavo o premoženjskem stanju tožnika, ki dokazuje, da tožnik dvignjenih sredstev ni porabil za svoje osebne potrebe. Davčni organ je namreč tožniku naložil doplačilo dohodnine ravno zato, ker naj bi tožnik kot direktor družbe C. d.o.o. dvigoval denar z računa te družbe ter ga porabil za lastne potrebe. Ker je davčni organ kršil procesna določila ZDavP-2 in ZUP, tožnik ni mogel pravočasno priti v stik s ključnimi pričami in pridobiti ustreznih dokazil še tekom davčnega postopka. Meni, da bi davčni organ moral, skladno z določbami 89. člena ZDavP-2, po uradni dolžnosti obnoviti postopek, v katerem je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2003, saj je zvedel za nova dejstva in nove dokaze. Tožnik navaja, da je davčni organ v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka storil več očitnih kršitev materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Med drugim se sklicuje na 67. člen ZUP, po katerem bi tožnika moral pozvati na dopolnitev nepopolne vloge, pri čemer se sklicuje tudi na sodno prakso. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep kot tudi odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter drugostopenjskemu organu naloži, da obnovi postopek tožniku odmerjene dohodnine za leto 2003. Posledično naj se zadrži izvršba glede izterjave odmerjene dohodnine, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v vlogi 28. 12. 2012 predlagal obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2003. V tem predlogu je navedel vrsto okoliščin, zaradi katerih meni, da je bil postopek nepravilen, vendar so bili vsi ti ugovori že presojani v rednih pravnih sredstvih zoper odmerno odločbo. Glede podanega predloga za obnovo postopka pa je navedel zgolj in samo, da prilaga pisno izjavo A.A. z dne 20. 12. 2012, ki dokazuje, da je tožnik izročal gotovino, ne pa da jo je obdržal za svoje osebne potrebe. Šele v pritožbi na drugostopenjski organ je tožnik dodal, da petletni rok za obnovo ni potekel ter da pregon ni bil mogoč zaradi fizične odsotnosti ključnih prič iz Slovenije. Preostale okoliščine, ki so navedene v tožbi, so navedene prvič, zaradi česar predlaga, da jih sodišče obravnava kot nedovoljene tožbene novote. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalni vlogi zavrača navedbe tožene stranke in vztraja pri tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v navedenem upravnem sporu je sklep, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka. V tem obsegu je sodišče tudi presojalo tožnikove ugovore in presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V skladu s prvim odstavkom 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP). V drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 je določen poseben rok za obnovo v davčnih zadevah, Določeno je, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 pa izhaja, da lahko v rokih iz drugega odstavka tega člena predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek. Prvi odstavek 267. člena ZUP določa, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Drugi odstavek 267. člena ZUP pa določa, da če pogoji iz prvega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

V predmetni zadevi je tožnik pri prvostopenjskem organu vložil predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo prvostopenjskega organa z dne 25. 1. 2010. Slednja je bila potrjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 29. 10. 2010, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena. V navedenem postopku je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2003. Tudi po presoji sodišča tožnik v predlogu za obnovo postopka ni izkazal, da bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje navedenega predloga. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal, da bi navedeni predlog vložil v predpisanem subjektivnem roku šestih mesecev. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ne predstavljajo obnovitvenega razloga. Morebitna kršitev pravil postopka kot tudi nepravilno ugotovljenega dejanska stanja pa ne more biti razlog za obnovo postopka.

Iz navedenih zaključkov, ki so po presoji sodišča pravilni, tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Za predlaganje obnove postopka veljata dva zakonska in nepodaljšljiva roka: subjektivni in objektivni rok. V konkretnem primeru je sporen subjektivni rok šestih mesecev, ki teče od dneva, ko je tožnik mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Tožnik v svojem predlogu ni navedel nobene okoliščine, zaradi katere naj bi po izdaji odločbe zvedel za novo dejstvo oz. nov dokaz, ter od katere od katere naj bi tekel subjektivni rok za vložitev predloga. Tožnik je namreč v predlogu za obnovo postopka navajal razloge, s katerimi je utemeljeval, da odmerna odločba, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 2003, ni pravilna in zakonita. Skliceval se je na to, da so v postopku pred izdajo odločbe bile storjene kršitve pravil postopka (zaslišanje strank) ter da v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje (glede tožnikovega dvigovanja gotovine dohodnine v družbi C. d.o.o.), storjene pa naj bi bile še druge nepravilnosti (glede sestave zapisnika, sodelovanja v postopku). Izjava A.A., ki jo je tožnik priložil k predlogu za obnovo postopka, in na katero se sklicuje v tožbi, ima datum 20. 12. 2012. Iz nje pa izhaja, da jo je podal A.A. na prošnjo tožnika. Iz izjave izhaja, da so bila denarna sredstva, ki jih je tožnik dvigoval iz TRR družbe C. d.o.o. v celoti predana v blagajno te družbe in porabljena za namene kreditiranja strank.

Sodišče pritrjuje ugotovitvam drugostopenjskega organa, da se je tožnik šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep skliceval na odsotnost prič ter da tožnik zgolj z navedbo o odsotnosti prič ni zadostil dokaznemu standardu pravočasnosti vloženega predloga. Tožnik ni niti navedel za katere priče gre, niti kdaj so bile odsotne, pa tudi ne, zakaj naj bi bila njihova odsotnost iz Slovenije ovira, da bi ne mogle podati izjave (npr. pisne) kot dokaz v prejšnjem postopku. Tožnik v predlogu sploh ni navedel kdaj naj bi izvedel za nova dejstva oziroma pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe. Tako tožnik ni izkazal, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka. Tožnikove navedbe v tožbi o tem, kako je 19. 12. 2012 uspel vstopiti v kletno shrambo, kjer so bili shranjeni različni dokumenti izbrisane družbe C. d.o.o. ter navedbe o tem, da so bile priče v tujini (A.A. leta 2012 v Makedoniji) pa so nedovoljene tožbene novote. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da tožnik v tožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa more obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Po presoji sodišča tožnik razlogov iz citirane zakonske določbe ni izkazal. Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da bi ga moral prvostopenjski organ pozvati, da bi predlog za obnovo postopka dopolnil. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega organa kot tudi z razlogi, ki jih je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedel drugostopenjski organ, da iz tožnikovega predloga za obnovo postopka ni izhajalo, da bi šlo za nepopoln predlog za obnovo postopka, pač pa je tožnik v predlogu za obnovo postopka izpodbijal zakonitost postopka, v katerem mu je bila odmerjena dohodnina za leto 2003. Iz vseh pojasnjenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožnikovi ugovori pa neutemeljeni. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.