Jedro

V konkretnem primeru je mogoče zaključiti, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost, tožnik pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. V svoji poslovni dokumentaciji namreč ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi moral dokazati, da sta njemu zaračunane dobave oz. storitve zanj tudi zares opravila neplačujoča gospodarska subjekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za leto 2007 v znesku 35.582,22 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.063,79 EUR. (I. točka izreka). Odmerjeni DDV in obresti morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. točke izreka izhaja, da se zahtevek za povračilo stroškov zavrne ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, iz IV. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 10. 2007. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 20. 11. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. V postopku inšpiciranja in plačevanja DDV je davčni organ ugotovil, da je tožnik v obračunih DDV-O nepravilno upošteval vstopni DDV tudi tudi od dveh družb, ki sta „missing trader“ družbi oziroma „neplačujoča gospodarska subjekta“. Tožnik je odbijal vstopni DDV po prejetih računih od družbe A. d.o.o.. Odbijal je vstopni DDV po prejetih računih, ki so navedeni v preglednici 1 na strani 2 izpodbijane odločbe. Gre za 7 računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. v obdobju od 9. 5. 2007, ko je bil izdan prvi račun, do 16. 7. 2007, ko je bil izdan zadnji račun. Odbitek vstopnega DDV po prejetih računih od družbe A. d.o.o. znaša skupaj 18.782,22 EUR. Davčni organ je ugotovil, da družba A. d.o.o. od 25. 6. 2007 ni več zavezanec za DDV, ker ji je bila odvzeta davčna številka. Zato si tožnik ne bi smel odbiti vstopnega DDV po prejetem računu z dne 16. 7. 2007, pri čemer se davčni organ sklicuje na 1. in 4. odstavek 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in 52/07, v nadaljevanju ZDDV-1). Za prejeti račun z dne 21. 5. 2007, ki se nanaša na popravilo stružnice, ni nobenih dokazil, kaj je bilo popravljeno in kdaj (delovni nalog, dobavnice, ipd), zato je davčni organ ugotovil, da gre za fiktivne storitve, ki niso bile opravljene. Družba A. d.o.o. nima registrirane dejavnosti popravila in vzdrževanja strojev, prav tako nima zaposlenih delavcev. Tožnik je odbijal vstopni DDV tudi po prejetih računih od družbe B. d.o.o. Odbijal je vstopni DDV po prejetih računih, ki so navedeni v preglednici 2 na strani 3 izpodbijane odločbe. Gre za 3 račune, ki jih je izdala družba B. d.o.o. v obdobju od 10. 9. 2007, ko je bil izdan prvi račun, do 25. 10. 2007, ko je bil izdan zadnji račun. Odbitek vstopnega DDV po prejetih računih družbe B. d.o.o. znaša skupaj 16.800,00 EUR.

V postopku inšpiciranja je bilo ugotovljeno, da se vsi stroji, na katere se nanašajo računi, iz preglednice 1 in 2, nahajajo pri tožniku, ki z njimi opravlja registrirano dejavnost. Tožnik za kupljene stroje iz preglednic 1 in 2 nima dobavnic, prevzemnic, prevoznic ali druge dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kdo in kdaj ter od kod so bili stroji pripeljani tožniku. Tožnik je v postopku povedal, da C.C., ki je na prejetih računih naveden kot direktor, osebno ne pozna. Stroji so bili tožniku dostavljeni s tovornimi vozili, vendar prevoznic ob predaji strojev niso podpisovali. Tožnik je v postopku navedel, da je stroje naročal na številko mobitela, glede katere je davčni organ ugotovil, da pripada D.D., ki je direktor družbe E. d.o.o. V postopku je davčni organ ugotovil, da sta podjetji A. d.o.o. in B. d.o.o. „missing trader“ družbi, saj davčnemu organu ne predlagata obračunov DDV oziroma predlagata obračune DDV brez podatkov in tudi ne plačujeta obračunanega DDV, izkazanega na svojih izdanih računih. Davčni organ navaja še druge značilnosti obeh družb, na katerih temelji ugotovitev, da sta „missing trader“ družbi. Davčni organ se sklicuje na 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Sklicuje se tudi na sodbe Sodišča Evropske skupnosti, iz katerih izhaja, da je odbitek vstopnega DDV, uveljavljan z goljufijo oziroma zlorabo, nezakonit in ni v skladu z namenom in cilji, ki jih zasleduje DDV direktiva. Tožnik bi moral v postopku naročanja oziroma poslovanja z neko družbo preveriti podatke o ustanovitvi družbe, prav tako bi moral tožnik posvetiti več pozornosti dokumentaciji, poleg računa, ki spremlja manipulacijo blaga, kot so naročilnice, predračuni, dobavnice, oddajnice, prevzemnice, CMR ipd. Ti dokumenti dokazujejo izvor blaga, zavezanec za davek pa je dolžan preveriti izvor blaga, ki ga kupuje. Najmanj kar bi tožnik moral storiti je, da pri dejanskem dobavitelju preveri zakaj je dobava strojev izvedena preko družb, ki v poslu niso sodelovale in ne preko družbe, ki posle dejansko ureja. V skladu s 1. odstavkom 63. člena ZDDV-1 tožnik nima pravice odbitka DDV po tem računu, ker dobave blaga ni opravila pravna oseba, ki je navedena na računu. Davčni organ ugotavlja, da dobav strojev dejansko nista opravili pravni osebi A. d.o.o. in B. d.o.o., kar je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti. Tožnik zato ni upravičen do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih iz preglednic 1 in 2 v skupnem znesku 35.582,22 EUR. Tožnikove pripombe davčni organ zavrača. Obresti so obračunane na podlagi 95. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, pritožbene navedbe tožnika pa zavrača. Tožnik razen računov ni predložil davčnemu organu nobenih drugih dokazov o dobavi strojev in o popravilu stroja, iz katerih bi lahko oseba, ki pri poslovnem dogodku ni sodelovala, nesporno ugotovila, od koga so bili dejansko dobavljeni stroji. Tožnik tudi za popravilo stroja ni predložil nobene spremljajoče dokumentacije. Zato je pravilna presoja prvostopenjskega organa, da tožnik ni dokazal z verodostojno dokumentacijo, da so mu bile zaračunane storitve opravljene s strani navedenih dveh družb. To, da tožnik poseduje zaračunane stroje, še ne dokazuje, da mu jih je dobavil izdajatelj računa. Bistvena okoliščina zato ni v vedenju tožnika, da sodeluje pri davčni utaji, temveč, da tožnik nima dokazil o tem, da mu je družba, ki mu je izstavila račun, dejansko opravila zaračunane storitve oz. dobave. Ker obstoj subjektivnega elementa v predmetni zadevi ni odločilen glede pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, se pritožbeni organ ni opredeljeval do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na subjektivni element. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2, po katerem je dolžan davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, ter na 73. člen ZDavP-2, po katerem mora biti strankam v postopku omogočeno, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Sklicuje se na materialno resnico, odločanje brez zaslišanja stranke, kadar je obvezno, pa je bistvena kršitev pravil postopka (237. člen ZUP). Tožnik je s pisnim pojasnilom z dne 5. 11. 2008 prvostopenjskemu organu pojasnil okoliščine kako je prišlo do sklenitve spornih poslov. V pojasnilu je davčnemu organu pojasnil, da je navezal telefonski stik z D.D. ter da prejeti računi za dobavljeno blago in storitve predstavljajo istočasno dobavnico. Prav tako je pojasnil, da dobavljene stroje poseduje in da z njimi opravlja obdavčljivo dejavnost. Prvostopenjski in drugostopenjski organ pa se do predlaganih dokazil nista opredelila. Ker je tožnik predložil davčnemu organu vso potrebno dokumentacijo ima pravico do odbitka DDV na podlagi 63. člena in 67. člena ZDDV-1. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na standard SRS 21, saj je iz vsebine predloženih računov razvidno, da račun predstavlja istočasno tudi dobavnico. Promet blaga, ki je obdavčen z DDV, je bil opravljen. Blago sta dobavila A. d.o.o. in B. d.o.o. Ker tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV predstavlja taka odločitev kršitev materialnega prava.

Tožnik zatrjuje, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in tudi napačno ugotovljeno. Iz spisa ne izhaja, kako je davčni organ ugotovil, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. „missing trader“ družbi. V upravnem spisu se ne nahaja nobena odločba, zabeležka ali kakršen koli drug podatek, ki bi tak zaključek davčnega organa potrjeval. Ali in če je dejansko družbi A. d.o.o. odvzeta davčna številka in kdaj ji je bila odvzeta v upravnem spisu ni ugotovitve, zaradi česar gre tudi za kršitev 73. člena ZDavP-2. Zmotni so zaključki davčnega organa, da je posel navidezen. Dejstvo je, da je bil stroj pripeljan po dogovoru „franko kupec“, kar pomeni, da prevoznica za tožnika sploh ni bila pomembna, dobavnico pa je nadomestil tedaj izstavljeni oz. preneseni izvirnik računa. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da se navedeni stroji dejansko nahajajo pri tožniku ter da jih je plačal, kaže na to, da o navideznosti posla ne more biti govora. Tožnik se pri tem sklicuje na 50. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Opozarja tudi na stališče sodne prakse, da četudi pravna oseba prekorači dejavnost, ki jo ima vpisano v sodni register, tak posel še ne pomeni, da bi bi neveljaven. V konkretnem primeru o navideznem poslu nakupa strojev ne more biti govora. Zmoten je tudi zaključek davčnega organa, da gre pri popravilu strojev za fiktivne storitve, saj tega davčni organ ni dokazal in v tej smeri ni izvedel nobenih dokazov. Ne drži tudi zaključek davčnega organa, da promet blaga ni bil opravljen, saj so bila plačila s strani tožnika opravljena na TRR prodajalcev. Če je pogodba navidezna, o nastanku pogodbe sploh ni moč govoriti. V konkretnem primeru pa je bilo blago dostavljeno, opravljene so bile storitve, plačilo je bilo sprovedeno.

Zmotna je ugotovitev davčnega organa, da naj družbi A d.o.o. in B. d.o.o. ne bi bila dejanska dobavitelja. Neutemeljen je očitek tožniku, da bi moral vedeti, da gre pri poslih za goljufiv namen dobaviteljev. Sodni register je javna knjiga, ki dokazuje vsebino vpisanega, in nihče ne more trpeti neugodnih posledic, če tem podatkom verjame. Tudi očitki, kaj vse bi moral tožnik preveriti, preden sklepa posle, meni že na praktično nemogoče. Po ugotovitvah davčnega organa družba A. d.o.o. od 25. 6. 2007 ni več zavezanec za DDV, ker ji je bila odvzeta davčna številka. Vendar pa se tožnik ne strinja, da ne bi smel odbiti vstopnega DDV po računu št. 437 z dne 16. 7. 2008, saj ni vedel, niti ni mogel vedeti, da je bila družbi A. d.o.o. odvzeta davčna številka. Glede računa PR 276 z dne 21. 5. 2007 pa tožnik navaja, da ni preverjal, ali ima družba A. d.o.o. usposobljene ljudi za popravilo take stružnice. Pri tem je naročniku popravila načeloma vseeno, ali bo popravilo opravil prevzemnik popravila sam, ali pa bo to opravljeno po tretji osebi. Neutemeljen je zaključek davčnega organa, da naj bi tožnik stroje nabavljal preko družbe E. d.o.o. in da naj bi bil seznanjen oz. bi moral vedeti, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. „missing trader“ družbi. Iz nobene izjave tožnika ne izhaja, da naj bi posel sklepal z D.D. ali z družbo E. d.o.o. Dejstvo, da je tožnik opravil razgovor z D.D. seveda še ne pomeni, da je z njim ali z družbo E. d.o.o. sklepal posel. Omenjenega je le vprašal za pomoč. Ko je tožnik imel s prvim strojem dobro izkušnjo, ni bilo nobenega razloga, da ne bi posloval tudi dalje. Tudi popravilo stroja je bilo opravljeno kvalitetno in hitro.

Tožnik opozarja, da je odbitek vstopnega DDV na podlagi goljufije nezakonit le, če je prejemnik računa vedel oz. bi na podlagi objektivnih okoliščin moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV. V konkretnem primeru pa davčni organ navedenega ni dokazal. Sklicuje se tudi na svoje poprejšnje povpraševanje in zbiranje ponudb tudi od drugih ponudnikov (ponudbe, prejete po elektronski pošti na 29 straneh, ki so priloženi k pritožbi). Družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. tudi nista bili ustanovljeni tik ali v kratkem času pred sklenitvijo poslov. Za opravljanje tovrstnih storitev sta bili obe družbi tudi registrirani. Davčni organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi njemu znanih dejstev, teh dejstev pa ni (ustrezno) zabeležil v spisu, zato tožnik ni imel možnosti, da bi se o teh dejstvih izjavil in tako tudi ni imel možnosti, da zavaruje in uveljavi svoje pravice in interese, zaradi česar je podana kršitev 73. člena ZDavP-2. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in davčni postopek ustavi ter tožniku prizna vse dosedanje stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki sta jih izdali družba A. d.o.o. in B. d.o.o., za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedeni družbi dobav oziroma storitev, zaračunanih po navedenih računih, nista opravili in da so bili navedeni račun izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z navedenima družbama, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivi transakciji, katere namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je skladno s prakso Sodišča EU v primeru Halifax Plc. (št. C-255/02), sodba v združenih zadevah št. C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedenih sodb je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcijo, ki pomeni goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov: družba A. d.o.o. in B. d.o.o. nista vodili evidenc DDV oziroma nista predlagali obračunov DDV oziroma sta jih predlagali z zamudo; podatki v predloženih obračunih niso resnični in ne temeljijo na evidencah in ugotovljenem dejanskem stanju (obrazci so prazni, brez podatkov); družbi nimata osnovnih sredstev in zaposlenih, da bi lahko sami opravili dobavo blaga oziroma storitve, zaračunane na računih; iz prometa na transakcijskem računu ni razvidno, da bi družbi plačevali material, delavce ali storitve drugim osebam, ki bi bile sposobne izvesti zaračunane transakcije; kot direktor se v obeh družbah pojavlja C.C. Tožnik s C.C., ki je na prejetih računih naveden kot direktor, ni kontaktiral, povedal je, da ga osebno ne pozna. Omenjeni družbi svoje dejavnosti nista oglaševali in nimata nobenih referenc (zgodovine) glede ponujenih poslov. Edina oseba, s katero je tožnik sodeloval, je bil D.D., ki pa pri teh dveh družbah ni bil zaposlen in je lastnik pravne osebe E. d.o.o. Iz nobenih listin in podatkov, pridobljenih v postopku, ni razvidno, da bi pri organiziranju posla kakorkoli sodelovali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. oziroma njun direktor, saj ti dve družbi nista imeli drugih zaposlenih.

Na podlagi vsega navedenega je tako v konkretnem primeru mogoče zaključiti, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost, tožnik pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. Tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi moral dokazati, da sta njemu zaračunane dobave oz. storitve zanj tudi zares opravila navedena neplačujoča gospodarska subjekta ali „missing traderja“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV nista plačala.

Iz 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Na podlagi 62. člena ZDDV-1 nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev.

Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na načelo materialne resnice, saj tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. zaračunane dobave oz. storitve zanj tudi resnično opravili. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile dobave oziroma storitve njemu opravljene s strani tistega, ki mu je izdal račune, saj tožnik na podlagi navedenih računov uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS št. 25/05-UPB1, v nadaljevanju ZDavP-1 oziroma 1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnih dogodkov, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Tožnik razen računov ni predložil nobenih drugih listin, iz katerih bi izhajajo, da je tožnik dejansko posloval z navedenima družbama in da sta omenjeni družbi zanj resnično opravili dobave oziroma storitve, ki so zaračunane na spornih računih. Ne zadošča ugotovitev, da so bile dobave opravljene, na kar se sklicuje tožnik, ko navaja, da dobavljene stroje poseduje, in da z njimi opravlja obdavčljivo dejavnost, pač pa je treba dokazati, da je dobave oziroma storitve opravil izdajatelj računov. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. Tožnikov dejanski dobavitelj bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da je bila zanj dobava oziroma storitev opravljena prav s strani izdajatelja računa (63. člen in 67. člen ZDDV-1).

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane dobave in opravljene storitve. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi dobave blaga oziroma opravljene storitve po spornih računih, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravila izdajatelja računa. Ker gre za poseben davčni postopek, v katerem tožnik svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami (77. člen ZDavP-2), sodišče zavrača tožbene ugovore, da je v konkretni zadevi davčni organ storil bistveno kršitev pravil postopka po 237. členu ZUP, ker ni zaslišal tožnika.

Na podlagi vsega navedenega je tudi po presoji sodišča pri tožniku podan subjektivni element, tožnik pa ni izkazal, da bi bil pri poslovanju z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. dobroveren. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, da dejstvo, da je tožnik opravil razgovor z D.D., še ne pomeni, da je z njim ali z družbo E. d.o.o. sklepal posel. Bistveno namreč je, da tožnik ni izkazal, da bi imel kontakte s komerkoli iz družbe A. d.o.o. in B. d.o.o. ter da se je skliceval na kontakte s povsem tretjo osebo (konkretno D.D.), ki nima nobene povezave z omenjenima družbama. Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na določbe OZ, saj gre v obravnavanem primeru za poseben davčni postopek, zaradi česar so relevantni predpisi s tega področja, ki so prisilne narave in jih z obligacijskopravnimi normami ni mogoče izključiti. Tožnik je uveljavljal davčne ugodnosti na podlagi spornih računov, zato bi moral izkazati, da so bile dobave in storitve po prejetih računih opravljene s strani izdajatelja računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava blaga oz. oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene, in ob ugotovitvi, da gre pri družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta izdali predmetne račune, za „missing trader“ družbi, gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS, ki ureja pravico do odbitka, je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011).

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV od računov, ki sta jih izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 63. člena in 67. člena ZDDV-1. Glede računa, ki ga je tožniku dne 16. 7. 2007 izdala družba A. d.o.o., pa je prav tako pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da tožnik nima pravice do odbitka DDV na podlagi navedenega računa na podlagi 4. odstavka 67. člena ZDDV-1, saj je na podlagi uradnih evidenc davčni organ ugotovil, da družba A. d.o.o. od 25. 6. 2007 ni več zavezanec za DDV. Iz 4. odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to ali je nepooblaščena oseba ta DDV plačala.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer meni, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.