Jedro

Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče dolžno priti do neke primerne kvantitete in kvalitete trditvenega in dokaznega gradiva. Kadar stranka uveljavlja dejanske okoliščine, ki so za odločitev očitno zelo relevantne, pa o njih listinskih dokazov ni, razlogi nasprotnika pa niso prepričljivi ali pa jih sploh ni, je sodišče dolžno z izvedbo še drugih predlaganih dokazov ugotoviti, ali obstajajo zatrjevane pravno odločilne okoliščine, ki bi lahko dokazovale obstoj zatrjevanega razloga iz 1. odstavka 270. člena ZIZ.

Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 29. člena ZIZ v zvezi s členom 239 ZIZ v postopku zavarovanja sodišče opravi narok le tedaj, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Ker je tožnik v potrditev zatrjevanih dejstev o obstoju njegove terjatve predlagal tudi zaslišanje strank, bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz izvesti, zato bi bila oprava naroka smotrna in potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za razpis naroka za izdajo začasne odredbe in predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, da se tožencu prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnin vl. št. 1246 k.o. B. do pravnomočnosti sodne odločbe v tem postopku z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožnik. V pritožbi pojasnjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnil, da sta se pravdni stranki dogovorili za posel za dostavo kamna. Tožnik je v svojih vlogah pojasnil razliko v imenih tožene stranke na predloženih listinah. Predlagal je tudi dokaz z zaslišanjem strank in razpis naroka. Sodišče naroka ni razpisalo, da bi na njem zaslišalo pravdni stranki o tem, ali je toženec prejel kamen in če je imel kakršnekoli dogovor s tožnikom. S tem je kršilo pravico tožnika do sodnega varstva, saj ni raziskalo pomembnih okoliščin za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe. Odločitev prvostopnega sodišča je vsaj preuranjena in nepreverjena. Sodna argumentacija se glede na dokazne predloge tožnika in glede na navedbe v začasni odredbi ne da preveriti, kar pripelje do zaključka, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker obrazložitev ne vsebuje odgovora na predlog tožnika v začasni odredbi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je že dvakrat zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja tožnikove denarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin, saj ocenjuje, da tožnik ni izkazal že prvega razloga iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), to je verjetnosti obstoja njegove terjatve. Iz listin, ki jih je predložil tožnik in s katerimi utemeljuje svojo terjatev do toženca, namreč po mnenju sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil toženec tožniku kakorkoli zavezan.

Iz podatkov v spisu izhaja, da se je obravnavani postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Upnik je predlogu za izvršbo priložil račun, na katerem res niso navedeni toženčevi osebni podatki. Zaradi toženčevih ugovornih trditev, da je tožnikova terjatev zastarala in da dolžnik ni bil z upnikom v nobenem takem pravno poslovnem razmerju, ki bi lahko predstavljalo podlago za izdajo kakršnihkoli računov, na podlagi katerih bi bil dolžnik upniku dolžan 25.500,00 EUR, zato tudi ni pasivno legitimiran, je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in postopek nadaljevalo v pravdnem postopku. Tožnik je v nadaljevanju postopka v pripravljalnih vlogah in v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe podrobno pojasnil, na čem temelji njegova terjatev. Zatrjeval je, da sta se pravdni stranki aprila 2003 dogovorili, da bo tožnik tožencu dobavil kamen serpentin, za kar mu bo toženec plačal 2 GBT na kilogram kamna. Njun dogovor je bil, da bo tožnik kamen pripeljal do pristanišča Durban v Južnoafriški republiki, od tam naprej pa bo prevoz kamna v Veliko Britanijo uredil toženec sam. Stroške prevoza do pristanišča v Južnoafriški republiki je plačal tožnik, kamen je prispel v Anglijo aprila leta 2004, kjer ga je toženec tudi prevzel. Stroške prevoza od pristanišča v Durbanu do pristanišča v Veliki Britaniji je plačal toženec. Pravdni stranki sta se tudi dogovorili, da bo toženec kamen plačal takoj, ko ga proda oziroma najkasneje v roku enega leta od prevzema. Toženec je plačal le 500 angleških funtov, tožniku torej dolguje še 25.500 funtov. Tožnik je pojasnil, da se je toženec o sklenitvi tega posla vedno pogovarjal z njim kot posameznik, saj nima nikjer registriranega podjetja. Pojasnil je tudi, da na računu navedeno ime dolžnika D. C. predstavlja skrajšano obliko toženčevega imena. Sodišču je predložil še nekatere listinske dokaze in predlagal zaslišanje strank.

Po presoji pritožbenega sodišča so zgoraj navedene trditve zadostne, da je predlog tožnika sposoben za obravnavo. Predlog je tudi sklepčen, saj vsebuje vse trditve o obstoju terjatve, poslovnem razmerju med strankama in pojasnila o pasivni legitimaciji tožene stranke. Če bi se zatrjevane trditve tožnika izkazale kot verjetne, bi bil pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 270. člena ZIZ podan.

Postopek v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je sumaren in hiter. V njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo na nasprotno. V teh postopkih sodišče svojo odločitev praviloma opre na trditve in listinsko dokumentacijo, predloženo s strani strank, saj se praviloma ne izvajajo dokazi z zaslišanjem strank in prič. Kljub temu pa je tudi pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče dolžno priti do neke primerne kvantitete in kvalitete trditvenega in dokaznega gradiva. Kadar stranka uveljavlja dejanske okoliščine, ki so za odločitev očitno zelo relevantne, pa o njih listinskih dokazov ni, razlogi nasprotnika pa niso prepričljivi ali pa jih sploh ni, je sodišče dolžno z izvedbo še drugih predlaganih dokazov ugotoviti, ali obstajajo zatrjevane pravno odločilne okoliščine, ki bi lahko dokazovale obstoj zatrjevanega razloga iz 1. odstavka 270. člena ZIZ. V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval pravno odločilne okoliščine o tem, da je med pravdnima strankam obstajalo poslovno razmerje, na podlagi katerega mu toženec dolguje vtoževani znesek. Navedene pomembne okoliščine sicer v celoti ne izhajajo iz predloženih listin, vendar pa je tožnik predlagal tudi zaslišanje strank na naroku. Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 29. člena ZIZ v zvezi s členom 239 ZIZ v postopku zavarovanja sodišče opravi narok le tedaj, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Poseben sklep o tem ni potreben, zato je odločitev v točki 1 izreka izpodbijanega sklepa brez podlage. Ker pa je tožnik v potrditev zatrjevanih dejstev o obstoju njegove terjatve predlagal tudi zaslišanje strank, bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz izvesti, zato bi bila oprava naroka smotrna in potrebna. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih zavarovanja (15. člen ZIZ v zvezi s členom 239 ZIZ) namreč ne opredeljuje prioritete dokaznih sredstev, zato so vsa dokazna sredstva enakovredna. Če predložena listina ne izkazuje obstoja terjatve na zahtevani stopnji verjetnosti, je potrebno izvesti še druge dokaze, če so predlagani in ne predloga zavrniti iz razloga, ker naj bi iz predloženih listine ne izhajala pasivna legitimacija toženca.

Zaradi navedenih razlogov sodišče druge stopnje meni, da je bilo dejansko stanje glede trditev tožeče stranke premalo raziskano oziroma sodišče prve stopnje za odločitev ni izvedlo niti predlaganih dokazov, zato je pritožba utemeljena. Sodišče druge stopnje je na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s členi 366 ZPP in 15 ter 239 ZIZ izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku oceni vse trditve, listinske dokaze obeh strank ter na naroku zasliši pravdni stranki o zatrjevanih odločilnih okoliščinah in nato o predlogu znova odloči. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.