Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj dejstvo, da je služeča nepremičnina postala splošno ljudsko premoženje, pa ni pomenilo, da je stvarna služnost prenehala – seveda, če je obstajala. Po določenih predpisih v času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, vendar to ni veljalo za služnosti, ki so obstajale še naprej. Ob takšni ureditvi ni mogoče govoriti o oživitvi služnosti.
SPZ v 223. členu določa, da služnost preneha na podlagi samega zakona, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Enako pravilo je vseboval tudi ZTLR v 3. odst. 58. člena. Pritožnika se sklicujeta na 55. člen ZTLR, ki pravi, da se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, služnostna pravica ne more priposestvovati. Navedeno določilo govori o nastanku služnostne pravice, ne pa tudi o njenem prenehanju.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev služnostne pravice hoje in voženj z vsemi vozili za potrebe gospodinjske in gospodarske dostave do objekta na parc. št. 1600 k.o. ..., od vrat v stavbi parc. št. 1600 po dvoriščnem delu parc. št. 1602 in parc. št. 1599 k.o ..... v širini treh metrov do parc. št. 1604 k.o. ....., ki je javna pot (I/1. točka izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (I/2. točka izreka), odstranitev dvižne zapornice ter zaklenjenih kovinskih vrat ter omogočiti tožeči stranki nemoteno hojo in vožnjo po služnostni trasi (I/3. točka izreka), kot tudi prepoved nadaljnjih posegov v služnostno pravico tožeče stranke (I/4. točka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek tožnikov za povračilo pravdnih stroškov (I/5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožnikoma naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v višini 847,27 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).
Proti I/1., I/3., I/4. I/5. in proti II. točki izreka sodbe se pritožujeta tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi v celoti, sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodba nima razlogov v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da vožnje in parkiranje tovornega vozila ob rekonstrukciji objekta, ter enkraten vnos opreme skozi zadnji, dvoriščni vhod, ne predstavljajo izvrševanja morebitnih služnostnih upravičenj. Navedena dejanja predstavljajo vrsto voženj, na katere se tožnika sklicujeta v tožbi, zato je navedeno stališče sodišča prve stopnje tudi napačno. Za priposestvovanje služnosti, kakor tudi za priposestvovanje prostosti služnosti, se uporabljajo predpisi o zastaranju ter prekinitvi zastaranja. Vsaka vožnja, izvrševanje služnosti, ima naravo prekinitve priposestvovanja. Odločanje o ugovoru po 2. odst. 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) predpostavlja obstoj služnosti, ki pa ga sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Utemeljenost ugovora je odvisna od vrste služnostne pravice. Materialnopravno nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da 55. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je izključeval priposestvovanje služnostne pravice na družbeni lastnini, ne velja za priposestvovanje prostosti služnosti. S trenutkom, ko so nepremičnine prešle v družbeno lastnino, je služnostna pravica prenehala obstajati, s prenehanjem družbene lastnine pa so služnosti zopet oživele. Družbena lastnina na gospodujoči kot tudi služeči nepremičnini je prenehala 25.7.1997, ko je prišlo do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Od vzpostavitve lastninske pravice pa do vložitve tožbe pa ni potekla niti 10-letna doba, kaj šele 20-letna, kakršna je potrebna za priposestvovanje prostosti služnosti. Neutemeljeno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnika nista izvrševala služnostnih upravičenj, glede na to, da sta z dopisom za služnostno pravico šele zaprosila. Pritožnika ugovarjata tudi stališču sodišča prve stopnje, da sta bila prekludirana v predložitvi dokazov in sicer fotografije A14 ter geodetske skice A15, saj sta tožnika z njima izpodbijala izjavo v postopku zaslišane priče o tem, do kod segajo stopnice na nepremičnini toženke. Pred zaslišanjem priče tožnika spornih dokazov niti nista mogla predložiti.
Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožnika sta s tožbo zahtevala ugotovitev, da v korist njune nepremičnine, na toženkini nepremičnini obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili za potrebe gospodinjske in gospodarske dostave. Tožbeni zahtevek sta utemeljevala na dejstvu, da je bila služnost v zahtevanem obsegu izvrševana (in s tem priposestvovana) več kot 100 let, preden sta predmetni nepremičnini prešli v družbeno lastnino. Zatrjujeta, da ko je 25.7.1997 z uveljavitvijo ZLNDL družbena lastnina prenehala, je pred nacionalizacijo pridobljena služnost ponovno oživela. Toženka je na drugi strani ugovarjala priposestvovanje prostosti služnosti, saj se sama služnost ni izvrševala najmanj obdobje, kakršno je potrebno za njeno priposestvovanje.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je utemeljenost zahtevka pritožnikov odvisna od utemeljenosti ugovora toženke. Drži, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede pridobitve služnosti nekoliko pomanjkljiva, vendar je kljub temu sodbo mogoče v tem delu preizkusiti. Razloge sodbe sodišča prve stopnje je mogoče razumeti tako, da tudi če bi služnostna pravica obstajala, je zaradi neizvrševanja prenehala. Zato ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kot očita pritožba in tako tudi ne za nikakršno kršitev postopka.
Ni točno stališče pritožnikov, da je služnost prenehala z uvedbo družbene lastnine na služeči in gospodujoči nepremičnini. Leta 1955 ni bilo mogoče govoriti o družbeni lastnini, pač pa o splošnem ljudskem premoženju, saj je družbena lastnina nastala šele z ustavo leta 1974. Zgolj dejstvo, da je služeča nepremičnina postala splošno ljudsko premoženje, pa ni pomenilo, da je stvarna služnost prenehala – seveda, če je obstajala. Po določenih predpisih v času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, vendar to ni veljalo za služnosti (npr. 50. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58)), ki so obstajale še naprej. Ob takšni ureditvi ni mogoče govoriti o oživitvi služnosti, sploh pa ne na podlagi 224. člena SPZ, na kar se sklicujeta pritožnika.
Ob izhodišču, da so pritožnika oziroma njuni pravni predniki imeli služnostno pravico v zatrjevanem obsegu, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč ugovor toženke o neizvrševanju služnosti skozi daljše obdobje, pravilno presojalo pravno naravo voženj, (parkiranje tovornega avtomobila ob rekonstrukciji objekta ter vožnje ob vnosu strojne opreme). Res je, kar pravi pritožba, da ima vsako izvrševanje služnostne pravice v obdobju, relevantnem za priposestvovanje njene prostosti, za posledico prekinitev dobe, ki mora preteči, da služnost preneha, vendar se pritožbeno sodišče v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da uporaba parcele v ugotovljenem (in neizpodbijanem) obsegu, ne predstavlja izvrševanja služnosti. Pritožnika nista zatrjevala okoliščin, ki bi kazale na to, da so se vožnje oziroma dostopi izvrševali z zavestjo, da gre za izvrševanje služnostne pravice. Celo nasprotno. Pritožnika sta s tem, ko sta toženki predlagala sklenitev pogodbe, s katero bi pridobila služnostno pravico voženj in hoje, pokazala, da predhodne uporabe toženkine nepremičnine nista štela kot izvrševanje služnosti. Uporaba nepremičnine toženke v ugotovljenem obsegu tako ne predstavlja izvrševanja služnostne pravice, zato tudi o prekinitvi dobe, potrebne za priposestvovanje prostosti služnosti, ne moremo govoriti.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje tudi glede upoštevanja časa, potrebnega za priposestvovanje prostosti služnosti. SPZ v 223. členu določa, da služnost preneha na podlagi samega zakona, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Enako pravilo je vseboval tudi ZTLR v 3. odst. 58. člena. Pritožnika se sklicujeta na 55. člen ZTLR, ki pravi, da se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, služnostna pravica ne more priposestvovati. Trdita, da je navedeno pravilo potrebno uporabiti tudi glede priposestvovanja prostosti služnosti, kar bi pomenilo, da bi kot pravno relevantno obdobje lahko šteli le čas po uveljavitvi ZLNDL, torej čas po 25.7.1997, ko je bila na spornih nepremičninah ustanovljena lastninska pravica. V takšnem primeru do vložitve tožbe ne bi potekla doba, potrebna za prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja. Navedeno določilo govori o nastanku služnostne pravice, ne pa tudi o njenem prenehanju. Prav tako pa tudi smiselna uporaba tega določila glede na namen, zaradi katerega je bila prepovedana pridobitev služnosti s priposestvovanjem na nepremičninah družbenih pravnih oseb, ne pride v poštev.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da se služnost vsaj od leta 1980 ni izvrševala, to pa je več kot 20 let, upoštevaje datum vložitve tožbe (20.7.2007). Četudi je služnost obstajala, je zaradi neizvrševanja prenehala po izteku 20-letne dobe, torej leta 2000 (3. odst. 58. člena ZTLR, 1. odst. 54. člena ZTLR). Zahtevek pritožnikov, s katerim zahtevata ugotovitev obstoja služnostne pravice ter iz nje izhajajočih upravičenj, je tako neutemeljen.
Sodišče prve stopnje je štelo, da sta bila pritožnika prekludirana z dokazi, predlaganimi na zadnji glavni obravnavi. Pritožnika sta s predlaganimi dokazi želela dokazovati, da je dovolj prostora na prehodu med parcelama 1602 in 1599 k.o. ... za vožnjo s štirikolesnikom. Ugotavljanje tega dejstva bi bilo potrebno zgolj v primeru, da toženka z ugovorom o neizvrševanju služnosti ne bi uspela. Ker je dejstvo, ki bi se s predlaganimi dokazi dokazovalo, nerelevantno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo teh dokazov.
Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (152. člen v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).