Jedro

Pri procesnem pobotanju pride do pobota s sodbo, z odločbo o obstoju v pobot ugovarjane terjatve, vendar se tudi v tem primeru šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so stekli pogoji za pobotanje, to je takrat, ko sta se srečali terjatvi tožeče in tožene stranke, kar je praviloma dan zapadlosti kasnejše obveznosti. Posledica pobota je, da prenehata pobotani obveznosti, do višine nižje od njiju, pri čemer takrat nehajo teči zamudne obresti. Pri pobotu je treba upoštevati celotne terjatve, tako glavnico kot zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki, II. točki, III. točki in V. točki razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki ugotovilo, da na dan 3.2.2009 pod a obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.819.640,00 SIT (7.593,22 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz te točke, pod b pa, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 1.576.360,00 SIT (6.578,03 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V c. točki je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.003.467,00 SIT (4.187,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 dalje do plačila in v d. točki, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 135.103,00 SIT (563,77 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2003 do 15.6.2005 od glavnice 1.003.467,00 SIT. V II. točki izreka sodbe je pobotalo terjatvi pravdnih strank z dne 3.2.2009 do višine 1.003.467,00 SIT (4.187,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 do 3.2.2009. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti od glavnice 1.003.467,00 SIT za čas od 2.4.2001 do 15.6.2005 do plačila ter znesek 816.173,00 SIT (3.405,82 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4.2.2009 dalje do plačila. V IV. točki izreka sodbe (pravilno gre za sklep) je pobotni ugovor tožene stranke v višini 2.800.000,00 SIT (11.684,19 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2001 do plačila zavrglo. V V. točki izreka sodbe pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP). Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo zamudne obresti od vložitve tožbe oziroma z dne 2.4.2001 in ni imelo podlage za razvrščanje glavnega dolga v tri obdobja zaradi zamudnih obresti. Poudarja, da gre za obročno nadomestilo za mesečno dajatev in je način izračuna zamudnih obresti glede na prvotno sodbo nezakonit. Zamudne obresti tečejo za vsak obročni mesečni del od prvega dne naslednjega meseca, in sicer za vsak mesečni znesek iz zahtevka od 1.4.1998 pa do plačila. Izpodbija tudi del sodbe oziroma zavrženi del zahtevka, v kolikor so v njem zamudne obresti, ki jih zahteva od 1.4.1998. Ugovarja, da so tožencem nezakonito priznane zamudne obresti od 16.6.2005. Zamudne obresti jim pripadajo od izreka sodne odločbe, „kako pa je izvršeno pobotanje terjatev nima zamudnih obresti v odnosu na njihovo terjatev“. Izpodbija pravico tožencev do zamudnih obresti pod točko I. c. ter pri pobotanju. Navaja, da je pri ugotavljanju dolga tožencev po pobotanju, ki sta ga toženca dolžna plačati, sodišče ravnalo nezakonito. Navaja: „Odvzem zneska pobotanja oziroma terjatev toženih strank od glavnice zamudne obresti za ta del glavnice je ugotovilo od izreka sodbe, ne pa od nastanka dolga, in sicer od vsakega obročnega mesečnega zneska od 1.4.1998 do zneska pobotanja.“ Toženca ugovarjata ugotovljeni uporabnini po višini in nizata razloge, zakaj je previsoka. Sklicujeta se na izvedensko mnenje izvedenca I. D. z dne 22.3.2006, iz katerega je razvidno, da je hiša v precej slabem stanju, da je stara več kot 100 let, ravno tako tudi gospodarsko poslopje, ki je bilo prav tako dotrajano in se je zaradi dotrajanosti tudi zrušilo pod težo snega. Tožnica je očitno pustila hišo propadati, zato so bila brez dvoma vlaganja potrebna, nujna in koristna za tožnico, saj se je z njimi ne le ohranila oziroma povečala vrednost nepremičnine, temveč se je celo rešila pred popolnim propadom. Pritožnica je zato obogatena. Sodišče bi moralo izvedencu gradbene stroke postaviti vprašanja, kako so investicije vplivale na vrednost hiše in celotne nepremičnine in kakšna bi bila vrednost nepremičnin, če vlaganj tožene stranke ne bi bilo. Sodišče ugotavlja, da je prikrajšanje tožnice v tem, ker sta zasedala nepremičnino, in ni mogla pobirati najemnine, čeprav nikoli plačila najemnine ni zahtevala in se je na ta način tudi strinjala s prikrajšanjem. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in naložilo uporabnino tudi za gospodarski objekt, ki ga nista uporabljala in tudi ni ugotavljalo, ali je bil gospodarski objekt poleg hiše uporabljen. Kot je razvidno iz zapisnika 23.1.2006, se je potegovala za naziv statusa kmeta, ki ga ni mogla pridobiti in zato tudi ni imela interesa za uporabo gospodarskega objekta. Predlaga, da sodišče ponovno prouči dejansko stanje in izvede potrebne dokaze ter postavi novega izvedenca.

V dodatku k pritožbi toženca ugovarjata, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s sabo v nasprotju, pri čemer opozarjata na III. točko izreka sodbe, ki jo povzemata. Iz izreka sodbe ni jasno, ali so prisojene zakonske zamudne obresti od glavnice od 2.4.2001 pa do 15.6.2005 ali tečejo do negotovega trenutka v prihodnosti, ko bodo plačane. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP. Nadalje še opozarjata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dveh pogodb o najemu stanovanja, ki sta ju predložila v vlogi 8.10.2008 in iz katerih je razvidno, da je bila dogovorjena najemnina v višini 100,00 EUR mesečno. Listini sta iz opravičljivega razloga predložila po prvem naroku, saj sta bili sklenjeni po že opravljenem prvem naroku in jih prej nista mogla predložiti. Gre za dokaze in dokazni predlog, ki so pomembni za odločitev (višina uporabnine je temeljno vprašanje tega postopka), in je sodišče s tem, ko se to teh listin ni opredelilo, storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker teh dokazov ni izvedlo, pa ji na je tudi onemogočilo, da bi dokazovala resničnost svojih trditev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje izvedlo pobot (9. stran sodbe), ker manjkajo odločilni razlogi oziroma si v razlogih sodbe (glede pobota terjatev) sodišče prve stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje (8. stran, 9. stran sodbe).

V predmetni zadevi je tožena stranka terjatvi tožeče stranke iz naslova uporabnine ugovarjala v pobot terjatev iz naslova investicijskih vlaganj in je sodišče prve stopnje opravilo procesno pobotanje. O tem, kdaj so se stekli pogoji za pobot, si sodišče prve stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje, saj po eni strani ugotavlja, da so se pogoji za pobot stekli 16.6.2005 (datum vložitve pobotnega ugovora), po drugi pa ugotavlja obstoj terjatve in nasprotne terjatve na dan 3.2.2009, pri čemer ne navede nobenih razlogov. Kot bi se lahko sklepalo iz nadaljnjega razlogovanja v sodbi (zapis na 9. strani sodbe), da se: „terjatvi pravdnih strank do višine 1.303.467,00 SIT ali 4.187,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 do 3.2.2009 z dne 3.2.2009 pobotata“, je sodišče prve stopnje očitno štelo, da sta se terjatvi pobotali 3.2.2009. Kaže, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki se ga na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, da se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Res pri procesnem pobotanju pride do pobota s sodbo (3. odstavek 324. člena ZPP), z odločbo o obstoju v pobot ugovarjane terjatve, vendar se tudi v tem primeru šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so stekli pogoji za pobotanje, to je takrat, ko sta se srečali terjatvi tožeče in tožene stranke, kar je praviloma dan zapadlosti kasnejše obveznosti. Posledica pobota je, da prenehata pobotani obveznosti, do višine nižje od njiju, pri čemer takrat nehajo teči zamudne obresti. Pri pobotu je treba upoštevati celotne terjatve, tako glavnico kot zakonske zamudne obresti.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, kako je sodišče izvedlo pobotanje. Sodišče prve stopnje sicer navaja (8. stran, 9. stran), kdaj je zapadla terjatev tožene stranke (očitno gre za terjatev tožeče stranke), pri čemer je štelo, da je za znesek 1.032.216,66 SIT (4.307,36 EUR) terjatev zapadla 2.4.2001, za znesek 552.687,92 SIT (2.307,07 EUR) 26.7.2002 in za znesek 234.555,42 SIT (978,00 EUR) 6.11.2003, v nadaljevanju pa ugotavlja, „da so se pogoji za pobot stekli z dne 16.6.2005, saj sta takrat zapadli obe terjatvi“. Sodišče prve stopnje v zvezi s terjatvijo tožene stranke sicer (v zvezi z ugovorom zastaranja) ugotavlja, da je bila tožnici nepremičnina vrnjena v posest 1.3.2003, da je tožnica v zamudi z obveznostjo do tožene stranke od vložitve zahtevka (16.5.2005), in da sta toženca upravičena od dneva vložitve zahtevka do plačila zakonskih zamudnih obresti od koristnih in potrebnih stroškov, ne obrazloži pa, zakaj šteje, da sta obe terjatvi zapadli 16.6.2005 in da so se takrat stekli pogoji za pobot. Ob tem očitno pobot opravi na dan 3.2.2009 in ne na dan 16.6.2005, za katerega ugotavlja, da so se stekli pogoji za pobot. Ni tudi mogoče preveriti, kako je sodišče izračunalo znesek, ki sta ga toženca po pobotu še dolžna plačati tožnici.

Toženca glede III. točke izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje po medsebojnem pobotanju toženi stranki naložilo zakonske zamudne obresti od glavnice 1.003.467,00 SIT, upravičeno opozarjata na nejasnost v izreku in obrazložitvi. Ni mogoče ugotoviti, za katero obdobje in zakaj (sodba nima razlogov) je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti priznalo, saj sodišče prve stopnje navaja le, da je toženec od omenjene glavnice dolžan plačati obresti: „za čas od 2.4.2001 do 15.6.2005 do plačila“, kar je nerazumljivo in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovljene kršitve, ki jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, so glede na določbo 1. odstavka 354. člena ZPP narekovale razveljavitev izpodbijane odločitve, ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v pravilnost ugotovljene višine obstoja terjatve tožeče stranke in tožene stranke.

Sodišče prve stopnje bo moralo ugotovljene nejasnosti odpraviti in odločitev ustrezno obrazložiti. Ugotoviti in obrazložiti bo moralo, kdaj sta se terjatvi tožeče in tožene stranke srečali, kar je odvisno od tega, kdaj je zapadla v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke, pri čemer to ni datum uveljavitve pobotnega zahtevka (16.5.2005) in tudi ne datum zaključka glavne obravnave (3.2.2009). Ugotoviti bo moralo višino terjatev tožeče in tožene (glavnico in zakonske zamudne obresti) do trenutka pobota.

Pritožbeno sodišče pripominja še, da mora biti izrek sodbe pri pobotu tridelni (ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke, ugotovitev obstoja terjatve iz pobotnega ugovora (do višine terjatve po tožbi) in pobotanje terjatev po stanju, ko sta si terjatvi stopili nasproti. V izreku se ne ugotavlja, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje, v katerem delu terjatev tožeče stranke oziroma terjatev iz pobota ne obstoji. Po opravljenem pobotanju pa mora sodišče prve stopnje v presežku bodisi tožbeni zahtevek zavrniti ali pa mu delno ugoditi.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških (3. odstavek 165. člena ZPP). O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.