Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožniku, ki je imel v času podaje odpovedi status sindikalnega zaupnika, ni zakonita, saj tožena stranka ni pridobila soglasja sindikata za odpoved.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 4. točki izreka spremeni tako, da na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 642,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.“ Pritožba tožene stranke pa se zavrne in se v izpodbijanem delu v 1., 2. in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 70,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnega razloga (1. točka izreka), razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 21. 4. 2009 dalje do vrnitve na delo, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 21. 4. 2009 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečna bruto nadomestila plač po pogodbi o zaposlitvi, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter nato mesečne neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za neto nadomestilo plače za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pravočasno pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o stroških postopka v 4. točki izreka. Navaja, da je po svoji pooblaščenki predložil stroškovnik na naroku dne 22. 6. 2009, v katerem je zahteval povrnitev stroškov, poleg tega pa je takšen zahtevek postavil tudi v pripravljalni vlogi dne 24. 8. 2009. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati. Ker je v sporu uspel, bi moralo zahtevku za povrnitev stroškov postopka v celoti ugoditi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločitev in mu prizna nastale stroške zaradi zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov v 1., 2. in 3. točki izreka. V postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala tožnika kot sindikalnega zaupnika, saj o takšnem tožnikovem statusu s strani sindikata ni bila obveščena. Ne zadostuje, da je bil tožnik izvoljen za člana nadzornega odbora sindikata dne 19. 3. 2005 in da je bilo članstvo v tem organu objavljeno v časopisu B.. Poleg tega so se v enoti konfekcionarja zmanjšala naročila, kar se je pokazalo v začetku leta 2009, zaradi česar je bilo bodoče poslovanje negotovo. Takšno situacijo je izčrpno opisal direktor, potrdili pa sta jo priči L.Ž. in M.Š.. Tožniku ni bilo mogoče zagotoviti dela tudi v obsegu 36 urnega delovnega tedna. O upadanju naročil so bili vsi delavci ustrezno obveščeni v biltenu, v tej zvezi pa tudi o zmanjšanju števila zaposlenih. Delavcem ni bila odpovedana pogodba zaradi nepodpisa aneksa. Glede tega ni šlo za nikakršno diskriminatorno ravnanje. V konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, zato ji ni bilo potrebno pripraviti programa razreševanja presežnih delavcev. Avtonomna pravica delodajalca je, da pri izbiri presežnih delavcev obdrži v delovnem razmerju zgolj tiste, ki so usposobljeni za širše opravljanje različnih del, kar pri tožniku ni bilo izkazano. V tej zvezi tožnik obstoja matrike usposobljenosti ni nikoli prerekal. V njegovem primeru ni obstajala možnost, da bi se ga zaposlilo pod spremenjenimi pogoji oz. se ga ustrezno prekvalificiralo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo razloge, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožniku ni ponudila pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. S predloženimi listinami in z izpovedbami direktorja ter že navedenih prič je dokazala vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo odločitev, da je bila tožniku pravilno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Gre za sprenevedanje tožene stranke glede tega, da ni vedela, da ima status sindikalnega zaupnika. Njegov sindikat je o številu sindikalnih zaupnikov obvestil toženo stranko z obvestilom dne 6. 4. 2005, kar izhaja iz potrdila o posredovani pošiljki. Ves čas se je v mandatnem obdobju udeleževal sestankov sindikata. V skladu s pogodbo o izvajanju sindikalne dejavnosti je bilo med sindikatom in toženo stranko določenih 8 sindikalnih zaupnikov, na podlagi aneksa k navedeni pogodbi z dne 12. 1. 2007 pa 9 sindikalnih zaupnikov, ki so bili izvoljeni na izrednem zboru sindikata dne 19. 3. 2005. Poleg tega je 30. 6. 2007 prenehalo delovno razmerje sindikalni zaupnici S.M., kar pomeni, da je imel takrat sindikat vključno s tožnikom 8 sindikalnih zaupnikov. Tožena stranka v njegovem primeru ni dokazala resnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v tej zvezi tudi ni upoštevala objektivnih kriterijev oz. primerjave med delavci. Poleg tega je odpuščala delavce v času po 1. 2. 2009, ko je bila deležna državnih sredstev za subvencioniranje polnega delovnega časa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu glede odločilnih dejstev pravilne dejanske in pravne razloge, to pa ne velja za odločitev, ki se nanaša na tožnikove stroške, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

K pritožbi tožene stranke: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 30. 1. 2009 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu upravljalec stroja II na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe). Ugotovila je, da so se v enoti, kjer je bil zaposlen tožnik, bistveno zmanjšala naročila za planirano proizvodnjo, zaradi česar ni mogla zagotoviti dela vsem delavcem v tej enoti. Potrebne aktivnosti, ki so izvajale na tožnikovem delovnem mestu, so se lahko izvedle s preostalim številom delavcev. Poleg tega za tožnika ni našla možnosti, da bi ga zaposlila pod spremenjenimi pogoji oz. ga ustrezno prekvalificirala.

Po določbi 1. odstavka 113. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Varstvo pred odpovedjo traja ves čas opravljanja njegove funkcije in še eno leto po njenem prenehanju (2. odstavek 113. člena ZDR). V skladu z določbo 1. odstavka 210. člena ZDR se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno z določbo 113. člena ZDR, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oz. v pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Po določbi 2. odstavka 208. člena ZDR mora sindikat obvestiti delodajalca o imenovanju oz. izvolitvi sindikalnega zaupnika.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru upoštevati, da je imel tožnik v času odpovedi status sindikalnega zaupnika KNSS - neodvisnost, kar pomeni, da je imel status varovane kategorije. Glede odpovedi pogodbe tožniku ni bilo tako z njegove strani kot s strani sindikata podanega nobenega soglasja.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje poskušala dokazati, da tožnik v spornem času ni bil sindikalni zaupnik. V tej zvezi se je sklicevala na listo zaupnikov sindikata K. (B18), ki ga je predložila dne 22. 9. 2005 sekretarka sindikata S.M.. Vendar je sodišče prve stopnje pri preizkusu statusa tožnika kot sindikalnega zaupnika pri toženi stranki pravilno izhajalo iz podatkov zapisnika izrednega zbora članov sindikata z dne 19. 3. 2005, na katerem je bilo izvoljenih 9 sindikalnih zaupnikov, med katerimi tudi tožnik kot član nadzornega odbora. Poleg tega je v 22. členu statuta sindikata določeno, da nadzorni odbor sindikata šteje tri člane, ki so po 12. členu statuta sindikata imeli mandat sindikalnega zaupnika v trajanju 4 let. Po upokojitvi S.M. v letu 2007 se je število sindikalnih zaupnikov glede na prvotno imenovane znižalo na 8, kar je bilo v skladu z dogovorjenim številom zaupnikov sindikata iz 11. člena pogodbe o zagotavljanju sindikalnega dela med sindikatom in toženo stranko. Tako ugotovljeno dejansko stanje, ki potrjuje tožnikov status sindikalnega zaupnika v spornem času, pa je v konkretnem primeru za presojo odločilnega pomena. V tej zvezi je potrebno poudariti, da delodajalec ne more vplivati na to, kdo bo sindikalni zaupnik in ne more izbirati, koga želi za sogovornika na sindikalni strani. Izključna pravica delavcev, članov sindikata je v odločitvi, kdo bo zagotavljal in varoval njihove pravice ter interese pri delodajalcu. To je eden od bistvenih elementov sindikalne svobode, zagotovljene v 76. členu Ustave RS(1).

V skladu z navedenimi dejanskimi in pravnimi ugotovitvami nima tožena stranka v konkretnem primeru nobenih razlogov za oporekanje verodostojnosti tožnikove funkcije sindikalnega zaupnika v spornem času. Ker je tožena stranka dne 30. 1. 2009 odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi brez soglasja sindikata, je bila takšna odpoved po določbi 1. odstavka 113. člena ZDR nezakonita že iz navedenega razloga, ne glede na razloge iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ki jih navaja v odpovedi. Zato je pritožbeno sodišče glede tega zavrnilo njeno pritožbo in v izpodbijanem delu (v 1., 2. in 3. točki) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev v 4. točki izreka sodbe, ki je v tem, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je sprejelo takšno odločitev zato, ker tožnik v sporu ni zahteval njihovega plačila. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča glede tega tožnik pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje vendarle odločiti o stroškovnem zahtevku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da ga sicer tožnik formalno v tožbi ni postavil, temveč šele v pripravljalni vlogi, ki je prispela na sodišče 24. 8. 2009, to je po opravljenem zadnjem naroku glavne obravnave 22. 6. 2009, toda pred sejo senata dne 3. 9. 2009, ko je sodišče o zahtevkih dokončno razsodilo.

Vendar je za razsojo tega vprašanja pomembno, da je tožnik po svoji pooblaščenki predložil stroškovnik na naroku glavne obravnave dne 22. 6. 2009, v katerem je zaznamoval potrebne stroške zastopanja. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati kot zahtevek za povrnitev stroškov, jih preizkusiti ter jih po višini ustrezno odmeriti v skladu z uspehom strank v sporu.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in mu v skladu z ugotovitvijo, da je v sporu s svojim zahtevki o glavni stvari v celoti uspel, priznalo stroške za zastopanje po pooblaščenki, ki jih je odmerilo v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tako mu je priznalo (v skladu z vrednostjo spora iz določbe 2. odstavka 24. člena ZOdvT) za pripravljalno vlogo z dne 16. 4. 2009 140,00 EUR, za zastopanje po pooblaščenki na narokih dne 11. 5. 2009 in 22. 6. 2009 dvakrat po 160,00 EUR, to je skupaj nagrado v višini 460,00 EUR in k temu znesku še 20 % DDV (pooblaščenka je zavezanka za plačilo navedenega davka), to je skupaj 552,00 EUR, poleg tega mu je priznalo še potne stroške pooblaščenke in sicer dvakrat po 35,00 EUR ter k temu še materialne stroške v znesku 20,00 EUR, to je skupaj 642,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tožnik v pritožbenem postopku uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe v skladu z določbami ZOdvT potrebne stroške za vloženo pritožbo, ki jih je odmerilo v znesku 70,00 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo tožniku priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 104/2007 z dne 12. 11. 2007.