Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ni utemeljen, saj je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Delo, ki ga je opravljala tožnica, je bilo potrebno zaradi širitve kapacitet, za takšno širitev je bilo treba instalirati nove proizvodne linije z vsemi stroji in napravami, na teh novih linijah oz. strojih pa pripraviti in vpeljati nove proizvode in tehnologije za izdelavo izdelkov za nove tipe vozil, ki jih je tožena stranka postopno vpeljevala v spornem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da so bile med pravdnima strankama pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2007, z dne 24. 7. 2007, z dne 26. 10. 2007, z dne 19. 12. 2007, z dne 21. 1. 2008, z dne 25. 3. 2008 in z dne 24. 6. 2008 nezakonito sklenjene za določen čas in se šteje, da med pravdnima strankama obstaja delovno razmerje za nedoločen čas; da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 30. 9. 2008 nezakonito prenehalo; da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto „kontrolor sestavljalec“ oz. drugo delovno mesto ali vrsto dela za nedoločen čas za polni delovni čas, ki ustreza tožničini poklicni kvalifikaciji, znanjem in zmožnostim ter je dolžna tožnici za čas od 1. 10. 2008 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2008 do vrnitve tožnica nazaj na delo obračunati mesečna bruto nadomestila plače, plačati prispevke in davke ter tožnici obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica po 2. in 3. tč. 1. odst. 388 čl. ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi. Tožnica poudarja, da je v tožbi in pripravljalnih vlogah zatrjevala nezakonitost zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj je vseskozi opravljala delo na istem delovnem mestu (oddelek čep 4), njeno delo pa se ni razlikovalo od dela drugih sodelavcev. Tožnica je bila mnenja, da je pri toženi stranki skladno s planom širitve družbe v obdobju 2005 - 2008 šlo za trajno povečanje kapacitet pri toženi stranki (relevantno povečanje kapacitet na hemokinetičnih zglobih, kar je delala tožnica, na 12.000 kosov dnevno, s planom 15.000 kosov dnevno), zaradi česar začasnost potrebe po delu tožnice ni obstajala. Glede na izpovedbe zaslišanih prič je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je glede na izvedene dokaze napravilo napačen zaključek glede dejanskega stanja, ko je ocenilo, da je bilo delo tožnice po januarju 2008 še potrebno zaradi optimiziranja linije čep 4, prav tako pa je zmotno uporabilo določbo 1. odst. 53. čl. ZDR. Pogodba o zaposlitvi se sklepa za omejen čas, ki je potreben, da se delo opravi. Priča Z.H. je izpovedal, da je postavljanje te linije teklo intenzivno v letu 2007, delo pa se je optimiziralo sprotno, norma na tej liniji pa se v času od januarja 2008 ni več spreminjala. Vse, kar so na tej liniji od januarja 2008 dalje delali, je bila optimizacija števila potrebnih minut za izdelavo. Iz izvedenih dokazov je nedvomno razvidno, da je bila glede potrebnega števila delavcev proizvodna linija čep 4, na katerem je delala tožnica, v celoti optimizirana januarja 2008, da je število delavcev bilo optimalno, kot je izpovedala priča Z.H., da se po tem datumu norma ni več spreminjala, poskušali so le zmanjšati število potrebnih minut za izdelavo proizvodov. Enako iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo zaposlovanje tožnice dejansko primarno odvisno od obsega naročil, ki pa so septembra 2008, zaradi splošno znanih razmer na trgu, začela upadati, saj je tožena stranka tožnico, dokler je imela zadostno število naročil, potrebovala, po njihovem nepričakovanem zmanjšanju, s katerim ni računala ob sklepanju pogodb o zaposlitvi, pa je delo tožnice postalo nepotrebno. Naročila so namreč vse od leta 2005 dalje do septembra 2008 pri toženi stranki vztrajno rasla, na kar kaže tako planiranje povečanja kapacitet od 2005 dalje kot tudi izpovedbe zaslišanih prič in ob normalnem poteku dogodkov je bilo utemeljeno računati s takšnim obsegom naročil tudi v prihodnje, po 30. 9. 2008. Tako pritožba zaključuje, da zakoniti razlog (potreba po delu za čas uvajanja novih tehnologij) od januarja 2008 dalje pa vse od 30. 8. 2008, v zvezi z delom tožnice na liniji 4, ni več obstajal, ker je bila ta linija optimizirana že januarja 2008. Tožnica je delala zato, ker je bilo njeno delo, glede na obseg proizvodnje, potrebno in je tako delovno razmerje prešlo iz določenega v nedoločen čas. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sklepanje delovnega razmerja za določen čas je po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) izjema. Da je sklepanje delovnih razmerjih za določen čas izjema, izhaja tudi iz direktive 1999/70/EEC, ki v 6. točki splošnih ugotovitev priloge direktive izrecno ugotavlja, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerjih. Tako 54. člen ZDR določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kdaj se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, je določeno v 52. členu ZDR.

Dokazno breme v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas je na strani delodajalca. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je po določbah ZDR izjema. Zato je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da je v določenem trenutku nastal razlog, zaradi katerega potrebuje delavca le za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas mora biti razlog, ki opravičuje sklenitev take pogodbe o zaposlitvi, naveden oziroma določno opredeljen. Navedeno izhaja tudi iz 1. odstavka 77. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in med drugim veže njeno prenehanje tudi na prenehanje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki določno ne opredeljuje razloga za zaposlitev za določen čas, je sklenjena v nasprotju z zakonom.

Iz dokaznega postopka v tem individualnem sporu izhaja, da je tožnica pri toženi stranki sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, prvo dne 14. 4. 2007, zadnjo pa dne 24. 6. 2008. Kot razlog za sklenitev pogodb za določen čas je tožena stranka navajala 11. alineo prvega odstavka 52. člena ZDR: delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa in usposabljanja delavcev. V vseh pogodbah o zaposlitvi je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas natančno naveden, prav tako je bil naveden čas trajanja pogodbe: po zadnji tako sklenjeni pogodbi je bilo to od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je tudi dejansko obstajal razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot ga je navajala tožena stranka oz. ali so tudi dejansko obstajale večje kadrovske potrebe zaradi širitev v poslovni enoti tožene stranke, zaradi dela v času uvajanja novih projektov pri povečanju kapacitet v obdobju 2005 do 2008. Na podlagi predloženih dokazov in izpovedb prič je zaključilo, da je tožena stranka dokazala zakoniti razlog sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je namreč tekom postopka trdila, da je šlo za postopno širitev kapacitet v PE ... in ..., za povečevanje kapacitet v predvidenih 6 korakih po Planu širitve 2005/2008, da je bilo za takšno širitev potrebno instalirati nove proizvodne linije (celice Čep 3, 4 in 5) z vsemi stroji in napravami, na teh novih linijah oz. strojih pripraviti in vpeljati nove proizvode in tehnologije za izdelavo izdelkov za nove tipe vozil, ki jih je tožena stranka postopno vpeljevala v spornem obdobju, vpeljava novih linij, proizvodov in tehnologij pa je zahtevala začasno povečano potrebo po kadru. Trdila je tudi, da je v tem času uvajala izdelavo novih proizvodov za kar 11 tipov avtomobilov, del povečanih potreb po delu pa se je zaključeval sproti, po posameznih korakih oz. po osvojenih novih proizvodih.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica opravljala dela in naloge v zvezi z vpeljavo novih linij, proizvodov in tehnologij ter tehnoloških izboljšav delovnega procesa. Vse zaslišane priče so namreč skladno potrdile navedbe tožene stranke, kot izhajajo iz vlog tožene stranke, predloženih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Resda je navedene priče predlagala tožena stranka, vendar je prav iz tega razloga sodišče prve stopnje njihovo pričanje še posebej pazljivo ocenilo in tako na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. čl. ZPP) odločilo, da je tožničin zahtevek neutemeljen. Vsaka stranka mora v postopku navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke ter predlagati ustrezne dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. čl. v zvezi z 212. čl. ZPP). Tožnica ni predlagala zaslišanja nobenega sodelavca, sama pa, ko je bila zaslišana, ni nasprotovala navedbam tožene stranke, da so se v spornem obdobju uvajali novi programi, nove tehnologije oz. druge tehnične in tehnološke izboljšave delovnega procesa, niti ni izpovedala, da sama ne bi delala v zvezi s temi novimi programi, temveč je celo pojasnila, da so prišli tudi novi proizvodi za nove tipe vozil ter da se je v tem času vzpostavila 5 linija, kjer so bili nameščeni novi stroji (list. št. 40). Sodišče prve stopnje je tako na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo pravilno zaključilo, da je tožena stranka s tožnico sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, skladno z 52. čl. ZDR in ob upoštevanju 53. čl. ZDR ter tako tožbeni zahtevek v celoti utemeljeno zavrnilo. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da je tudi zmanjšanje števila potrebnih minut za izdelavo proizvodov izboljšava delovnega procesa, zato je pritožba neutemeljena tudi v delu, v katerem očita prvostopnemu sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v delu, ki se nanaša na izpovedbo priče Z.H..

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).