Jedro

Napačno je stališče toženca, da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. P 70/95 pravnomočno rešeno tudi vprašanje morebitne ničnosti posojilne pogodbe. Pravnomočnost namreč ne velja neomejeno, marveč se nanaša na določen predmet, na določene osebe in na določen čas. Pod objektivnimi mejami pravnomočnosti razumemo predmet in obseg pravnomočnosti. Ob takem razumevanju objektivnih meja pravnomočnosti odločbe postane ta pravnomočna le toliko, kolikor je z njo odločeno o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe. Pravnomočnost tudi ne seže na odločitev o tem, ali obstoji prejudicialna pravica, ki ima mesto v razlogih sodbe. Če stranka želi, da bo s sodbo pravnomočno odločeno tudi o prejudicialni pravici, ima za to na razpolago vmesno ugotovitveno tožbo (tretji odstavek 187. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična posojilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 7.3.1994 v Kopru. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženec povrniti tožniku v znesku 339.650,00 SIT z zakonskimi obrestmi od 6.4.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo toženčevo pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zahtevek tožnika je nedopusten, saj je bilo o tem, da je tožnik dolžan izpolniti obveznost iz dne 7.3.1994 sklenjene posojilne pogodbe, že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 70/95, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru, proti kateri je vložil tožnik tudi revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo. O tem, da posojilna pogodba ni nična, je bilo tedaj že pravnomočno odločeno. Ponovno odločanje o istem zahtevku ni v skladu z načeli pravne države. Sodišči druge in prve stopnje sta zagrešili absolutno kršitev postopka, ker tožnikove tožbe nista zavrgli. Z vprašanjem ničnosti se je ob prvem sojenju sodišče ukvarjalo celo po uradni dolžnosti. Z novo tožbo skuša tožnik spremeniti prejšnjo sodno odločbo. Tudi če bi obveljala izpodbijana sodba, tožnik ne bi mogel doseči obnove prejšnjega postopka, saj niti prejšnji niti novi ZPP ne poznata takega obnovitvenega razloga.

Tožnik je posojilno pogodbo nesporno podpisal, podpis na njej pa celo overil. Tudi ob vpisu zastavne pravice v zemljiško knjigo ni imel nobenih pripomb. Ob tako jasno podanih dokazih, da je bila posojilna pogodba veljavno sklenjena, tožencu ni bilo treba priti na sodišče, da bi bil zaslišan kot stranka. Pri oceni izvedenih dokazov sta sodišči kršili pravila ZPP. Šokantno je, da sodišče lahko le na podlagi izjave tožnika odloči, da je kar nična posojilna pogodba, na kateri je podpis posojilojemalca celo sodno overjen. Končno so zaključki sodišča v nasprotju tudi z izpovedbo priče P. V pritožbi je toženec obširno navedel, zakaj verzija tožnika ne more biti sprejemljiva, vendar pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve ni odgovorilo. Tožnikova tožba ne pomeni nič drugega kot poskus dolžnika, da izigra upnika in mu onemogoči izterjavo njegove terjatve. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen.

Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Postopek na prvi stopnji se je končal pred uveljavitvijo ZPP iz leta 1999. Zato je revizijsko sodišče uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (prvi odstavek 498. člena ZPP iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP (1977)) bistvene kršitve postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Tožena stranka v reviziji vsebinsko zatrjuje, da naj bi sodišči druge in prve stopnje zmotno in nepravilno uporabili določbe ZPP o ocenjevanju dokazov, sodišče druge stopnje pa tudi določbe ZPP o tem, kako mora pritožbeno sodišče obravnavati vloženo pravno sredstvo in na katere pritožbene trditve mora odgovoriti. Ker pritožbeno sodišče na vse pritožbene trditve ni odgovorilo, se njegove odločitve ne da preizkusiti.

Navedene revizijske trditve, ki deloma izpodbijajo dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)), deloma pa zatrjujejo obstoj kršitev določb ZPP, niso utemeljene.

Revizijske trditve, da naj bi sodišči druge in prve stopnje izvedene dokaze ocenili v nasprotju z določbami ZPP, so nekonkretizirane.

Revizija ne pove, kateri od izvedenih dokazov naj ne bi bil ocenjen, iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, pa je povsem jasno razvidno, da je sodišče ocenilo vsak izvedeni dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Res pa je, da tudi v revizijskem postopku, tako kot je ni v pritožbenem postopku, tožena stranka te dokazne ocene ne sprejema. To nestrinjanje z dokazno oceno pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ampak izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. To pa, kot je bilo že povedano, zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) v revizijskem postopku ni več dovoljeno.

Netočna je tudi revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve in da so razlogi odločbe tega sodišča nejasni in sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je bilo dolžno odgovoriti na vse tiste pritožbene trditve, ki so za odločitev pravno pomembne (prvi odstavek 375. člena ZPP (1977)).

Sodišče druge stopnje je tožencu obširno pojasnilo (4. stran razlogov sodbe sodišča druge stopnje), zakaj se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da P. izpovedba ni prepričljiva, in zakaj se strinja z dokazno oceno istega sodišča, da sta izpovedbi V. in V. prepričljivejši. Ob dejstvu, da sta obe nižji sodišči upoštevali tudi izpovedbi V. in V., se pokaže kot netočna tudi revizijska trditev, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na tožnikovo izpovedbo.

Pretežni del revizije pa se nanaša na trditve, da naj bi bila odločitev obeh sodišč pravno napačna zato, ker gre v obravnavani pravdi za zahtevek, o katerem je bilo enkrat že pravnomočno odločeno. Trditve o tem, da gre za razsojeno stvar, so v reviziji postavljene večkrat in z različnimi argumenti, vendar pa nobena od postavljenih trditev ni utemeljena.

Med postopkom ni bilo sporno (pa tudi sedaj v reviziji ni), da je bila med pravdnima strankama v zvezi s posojilno pogodbo z dne 7.3.1994 v teku že ena pravda in da se je postopek končal s pravnomočno sodbo. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 70/95, ki je bila predmet preizkusa tako v pritožbenem kot tudi v revizijskem postopku in ki je postala pravnomočna, je bilo odločeno, da mora tedanji toženec (sedanji tožnik) plačati tedanjemu tožniku (sedanjemu tožencu) 100.000 DEM z obrestmi od 7.3.1994 v višini, kot jih priznava Splošna banka Koper za devizne vloge v DEM na vpogled, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Navedena pravnomočna sodba je bila obema sodiščema znana, saj jo je omenjal že tožnik v svoji tožbi, ves čas postopka (na vseh stopnjah) pa se je s trditvami, da navedena sodba preprečuje nov pravdni postopek med istima strankama (samo v obrnjenih vlogah), nanjo skliceval tudi (in predvsem) toženec. Zato je za odločitev o (ne)utemeljenosti revizije odločilno vprašanje, ali je sodišče o isti stvari res dvakrat odločalo, kar, kot pravilno ugotavlja revizija, ni dovoljeno. Po presoji revizijskega sodišča je odgovor na zastavljeno vprašanje negativen iz naslednjih razlogov: Odločba postane le toliko pravnomočna, kolikor je z njo odločeno o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe (prvi odstavek 333 člena ZPP (1977)). Glede na potek postopka v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 70/95 je napačno stališče toženca, da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. P 70/95 pravnomočno rešeno tudi vprašanje morebitne ničnosti posojilne pogodbe z dne 7.3.1994. Pravnomočnost namreč ne velja neomejeno, marveč se nanaša na določen predmet, na določene osebe in na določen čas. Pod objektivnimi mejami pravnomočnosti razumemo predmet in obseg pravnomočnosti. Kot je bilo že povedano, postane ob takem razumevanju objektivnih meja pravnomočnosti odločba pravnomočna le toliko, kolikor je z njo odločeno o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe. Pravnomočnost tudi ne seže na odločitev o tem, ali obstoji prejudicialna pravica, ki ima mesto v razlogih sodbe. Če namreč hoče stranka, da bo s sodbo pravnomočno odločeno tudi o prejudicialni pravici, ima za to na razpolago vmesno ugotovitveno tožbo (tretji odstavek 187. člena ZPP (1977)). Toženec kot tožnik v pravdi, ki je bila v teku pod opr. št. P 70/95, take (vmesene ali incidenčne) ugotovitvene tožbe ni voložil. Isti cilj kot sedanji toženec kot tožnik v pravdi opr. št. P 70/95 z vmesno ali incidenčno ugotovitveno tožbo, pa bi sedanji tožnik kot tedanji toženec v pravdni zadevi, ki je bila v teku pod opr. št. P 70/95, lahko dosegel z vložitvijo nasprotne tožbe (189. člen ZPP (1977)). To bi moral vložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, česar pa ni storil. V primeru, da bi v prejšnji pravdi do konca glavne obravnave vložil tedanji tožnik vmesno (incidenčno) ugotovitveno tožbo ali pa tedanji toženec nasprotno tožbo na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, sodišče take tožbe ne bi smelo zavreči. Zato se postavlja vprašanje, ali je sedanji tožnik zato, ker v pravdni zadevi opr. št. P 70/95 do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni vložil nasprotne tožbe, izgubil pravico do ničnostne tožbe in če jo je, kdaj jo je. Odgovor na zastavljeno vprašanje pa je po mnenju revizijskega sodišča odvisen o tega, kaj in kako je bilo predmet obravnave v prejšnjem pravnomočno končanem pravdnem postopku.

Opredeljene in določne trditve, da je posojilna pogodba z dne 7.3.1994 nična zato, ker je navidezna, je postavil sedanji tožnik šele v pritožbi proti sodbi opr. št. P 70/95. V pritožbi, ki je datirana z dne 25.10.1996, je med drugim tudi trdil, da bo vložil tožbo na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe. Tožba na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe je bila res vložena in je datirana z dne 28.10.1996, Okrožno sodišče v Ljubljani pa jo je prejelo dne 18.11.1996. Izvod dne 18.11.1996 vložene tožbe je tožnik vložil tudi v pravdni spis opr. št. P 70/95 in to pred dnem, ko je o njegovi pritožbi proti sodbi opr. št. P 70/95 odločalo sodišče druge stopnje. Iz razlogov sodbe Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 60/97 z dne 5.2.1997 povsem jasno izhaja, da se pritožbeno sodišče ravno zaradi dejstva, ker je bila vložena posebna tožba na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe (med drugim tudi iz razloga, ker naj bi bila navidezna), s tistim delom pritožbenih trditev, ki so se nanašale na v pritožbi zatrjevano ničnost posojilne pogodbe, ni ukvarjalo.

Toženec ima prav, ko trdi, da mora sodišče paziti na ničnost tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa obstajajo primeri ničnosti (npr. oderuška pogodba, navidezna pogodba), pri katerih preizkus ničnosti po uradni dolžnosti brez trditev ene od pogodbenih strank preprosto ni mogoč. Glede na to, da so se trditve o ničnosti posojilne pogodbe opredeljeno postavile šele v pritožbenem postopku, v zadevi opr. št. P 70/95, sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ni raziskovalo, ali je sklenjena posojilna pogodba morda oderuška in/ali navidezna.

Revizijske trditve, da predstavlja pravnomočna sodba v pravdni zadevi opr. št. P 70/95 tudi odločitev o tem, da posojilna pogodba ni niti oderuška in/ali navidezna, zato ne morejo biti sprejemljive.

Trditev, da tožnikova ničnostna tožba ni dovoljena, utemeljuje toženec tudi s stališčem, da tožnik za tako tožbo ne more imeti pravnega interesa, ker pravnomočna sodba, s katero bi bila ugotovljena ničnost posojilne pogodbe, ne more predstavljati obnovitvenega razloga niti po določbah starega niti po določbah novega ZPP.

Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (110. člen ZOR), nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Na samo ničnost pravnega posla ne vpliva vprašanje, kdo je "zainteresirana oseba", ker ničnost obstaja že po zakonu. Pogoj, da gre za zainteresirano osebo, tj. osebo, ki izkaže pravni interes za ugotovitev ničnosti določenega pravnega posla, mora obstajati tedaj, ko se ničnost uveljavlja. Tako ima oseba v posameznem primeru tak interes, če izkaže, da bi ji uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja zakon. Tožnik zatrjuje, da bo na podlagi pravnomočne sodbe, s katero bo ugotovljena ničnost posojilne pogodbe, poskusil doseči obnovo pravdnega postopka opr. št. P 70/95. Tožniku je zato treba, ne glede na že predlagano obnovo postopka, priznati položaj "zainteresirane osebe" v smislu 109. člena ZOR. To zlasti velja ob dejstvu, da revizijsko sodišče ob obravnavanju toženčeve revizije ne more (in ne sme) vnaprej presojati, ali bo tožnik s predlogom za obnovo postopka opr. št. P 70/95 uspel ali ne. Gotovo pa je, da ob upoštevanju obnovitvenih razlogov, ki so vsebovani v starem in novem ZPP, tožnikovih trditev, da bo skušal uspeti v že predlaganem postopku za obnovo pravnomočno končanega pravdnega postopka opr. št. P 70/95, ni mogoče opredeliti kot očitno neutemeljene. Čim pa je tako, bo moralo o dovoljenosti in utemeljenosti predloga za obnovo postopka najprej odločiti sodišče prve stopnje.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).