Jedro

Posojilna pogodba s katero se ugotavlja, da je posojilodajalec toženec posodil posojilojemalcu tožniku 100.000 DEM, čeprav je bila overjena, ugotovljeno pa je, da posojilojemalec posojilodajalca sploh ni poznal in mu ta tudi nikoli ni izročil nobenega denarja, je navidezna pogodba, ki nima pravnega učinka in je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je posojilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 7.3.1994 v Kopru, nična. Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti 339.650,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1998 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP/77 ter predlagal, da se pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne ali celo zavrže in da tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločanja dalje do plačila oziroma, da se razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sam zahtevek nedopusten, saj je bilo o isti vsebini - vprašanju ničnosti, že odločeno v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. P 70/95. Če bi šlo za nično pogodbo, bi to upoštevala vsa sodišča vse do Vrhovnega sodišča RS, ki so o tej zadevi odločala. Tožeča stranka za nov postopek o istem vprašanju z novim ugotovitvenim zahtevkom nima izkazanega pravnega interesa. Zmotna je trditev, da naj bi v prejšnjem postopku sodišče le za potrebe takratnega postopka obravnavalo vprašanje ničnosti sporne posojilne pogodbe kot predhodno vprašanje v okviru obrazložitve, kar naj bi tožniku dopuščalo sedaj nov, samostojen ugotovitveni zahtevek. Ista vsebina spora je že od začetka in tožnik sedaj ne navaja ničesar novega. Vprašanje veljavnosti pogodbe ne more biti označeno kot le predhodno vprašanje.

Ugovor ničnosti je take narave, da ne more biti prepuščen ločenemu obravnavanju, pač pa sodišče v okviru materialnega prava eventualno ničnost upošteva celo po uradni dolžnosti. Če bi tožnik že izvedel za kako novo dejstvo, bi lahko uporabil eno od izrednih pravnih sredstev glede odločitve v prejšnjem postopku, ne pa nov postopek o istem vprašanju. Ponovno odločanje o že odločenem ni dopustno in že samo po sebi pomeni bistveno kršitev. Predmetni postopek pa predstavlja zlorabo zahtevka, na osnovi katerega naj bi potem tožnik spet skušal odpreti že zaključeni postopek. Tudi za morebitno obnovo prejšnjega postopka zakon določa pogoje in v tem primeru bi lahko prišlo do obnove postopka, če bi se naknadno ugotovilo, da je bila listina ponarejena. V tem postopku pa o ponareditvi ni govora, saj je tožnik sam prostovoljno in brez prisile podpisal pogodbo in potrdil njeno vsebino celo v strogo obličnem postopku na sodišču. Zaključki sodišča so tudi glede vsebine nesprejemljivi in sami s seboj v nasprotju. Da tožnik ter priči Vezovnik in Velikonja ne govorijo resnice, je razvidno iz več listin, katere so vse podpisali in ni šlo le za neko neresnično pogodbo, kar so trdili. Če bi sodišče sledilo navedbam tožnika glede nastanka sporne listine bi to pomenilo, da je prišlo do prenosa terjatve, kar pa ne bi pomenilo nične pogodbe, saj je tožnik tudi Pišlarjev dolžnik. Dejansko stanje je povsem nepravilno ugotovljeno, obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, napačno pa je uporabljeno tudi materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče kot prvo zavrača pritožbene navedbe, da je bilo o isti stvari že odločeno v postopku pred Okrožnim sodišče v Kopru, opr. št. P 70/95, iz razlogov, kot jih je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Takratna tožeča stranka N. R. je s tožbo zahteval, da mu takratna tožena stranka K. B. plača 100.000 DEM z vpoglednimi obrestmi. Okrožno sodišče v Kopru je tožbenemu zahtevku ugodilo, Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Kopru. V tem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru je šlo za dajatveni zahtevek, medtem ko je predmetni zahtevek ugotovitveni, ko tožnik K. B. zahteva ugotovitev, da je posojilna pogodba sklenjena med pravdnima strankama dne 7.3.1994 v Kopru nična.

Kot je razvidno gre za dva različna zahtevka. Z dajatveno tožbo (v pravdi pred Okrožnim sodišče v Kopru) je takratni toženec N. R. zahtevel od sodišča, da takratnega toženca K. B. obsodi, da v korist tožnika nekaj da. V predmetni pravdi pa je tožnik K. B. zahteval, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj nekega pravnega razmerja.

Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe, ne pa obrazložitev oziroma njeni razlogi. Prav tako ne postane pravnomočna odločitev sodišča o toženčevih ugovorih, razen, če ne gre za pobotni ugovor.

Toženec K. B. je v pravdni pred Okrožnim sodiščem v Kopru res podal ugovore o ničnosti pogodbe, katerim pa sodišče ni sledilo, vendar odločitev glede tega ni postala pravnomočna. Do pravnomočnosti bi prišlo le, če bi takratni toženec K. B. postavil vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem bi sodišče odločalo in bi ga vzelo v izrek sodbe.

Ker pa je odločalo le o dajatvenem zahtevku, ugovor tedanje tožene stranke pa ni postal del izreka sodbe, zoper katerega bi lahko toženec uveljavljal pravno sredstvo, pritožbeni ugovor o že odločeni stvari ni utemeljen.

Tožena stranka se pritožuje, da tožnik tudi ni izkazal nobenega pravnega interesa za vložitev tožbe. Pravni interes je po mnenju pritožbenega sodišča izkazan, saj bi lahko na podlagi pravnomočne sodbe, s katero bi bila ugotovljena ničnost sporne pogodbe, vložil predlog za obnovitev postopka. Obnovitveni razlog bi obstajal, saj bi bila takšna sodba nedvomno novo dejstvo oziroma nov dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko za tožnika izdana ugodnejša odločba pred Okrožnim sodiščem v Kopru, če bi takšno sodbo oziroma dokaz lahko uporabil že v prejšnjem postopku, ne glede na to, da bi se v tem primeru tudi odločba Okrožnega sodišča v Kopru opirala na posojilno pogodbo, to je na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina.

Tožena stranka tudi ni natančneje navedla, katere so tiste listine, ki oporekajo izpovedbam prič Vez. in Vel. Pritožbeno sodišče ni našlo nobenega takega nasprotja, ki bi lahko vplival na ocenitev verodostojnosti izpovedb omenjenih prič. Listine izražajo neko misel, ki je ponavadi plod premišljene odločitve. Kadar pa so dvomi v vsebino listin, pa pravo voljo nakaže vsebina pogajanj ter sam namen pogajanj. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je z zaslišanjem prič raziskovalo dejanske nagibe strank, pravilno je ocenilo predložene dokaze in izpovedbe vseh prič. Na podlagi skrbne presoje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno poklonilo vero pričama Vel. in Vez., ki sta skladno in prepričljivo izpovedovala. Pritožnik se sklicuje na pričo P., ki ga je predlagal tožnik, ki pa ni potrdil njegovih trditev, pa mu sodišče ni verjelo.

Pravica vsake stranke je, da predlaga dokaze, oziroma zaslišanje priče. Priča izpove o svojih zaznavanjih preteklih in sedanjih dejstvih, ki se v postopku dokazujejo, naloga sodišča pa je, da njeno izpoved oceni, samo zase in glede na vse ostale dokaze, kar je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo storilo. Tožena stranka trdi, da ni bilo pri sklepanju pogodbe nobene prisile. To pa tudi ni bistveno v konkretnem primeru glede na to, da za sklenitev pogodbe z dne 7.3.1994 ni bilo volje. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je sporna posojilna pogodba bila simulirana in bila mišljena kot neka garancija za vrnitev dolgovanih 22.000 DEM. Med samo voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven obstoji hotena in sporazumna neskladnost. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil na strani toženca le namen pomagati svaku P., da bi ta s tako navidezno pogodbo prisilil tožnika k izpolnitvi oziroma vrnitvi tistega, kar je bil dolžan P. Da gre za fiktivno pogodbo tudi s strani toženca govori pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da z njegove strani ni bil izročen znesek 100.000 DEM, kar je temelj posojilne pogodbe. Enako simulirana pa je bila sporna pogodba tudi s tožnikove strani kot obširno obrazloži sodišče prve stopnje in mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj je sporno posojilno pogodbo podpisal ne da bi posojilodajalca sploh poznal ali se z njim pogajal niti da bi prejel v pogodbi navedenih 100.000 DEM posojila. Zato je bila sklenitev posojilne pogodbe z dne 7.3.1974 le na zunaj. Očitno je, da je pri tej pogodbi šlo za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. To pa je tožniku tudi v tej pravdi uspelo dokazati. Toženec ni dokazal, da bi s takšno simulirano pogodbo želel kaj drugega, ampak se sklicuje na pogodbo takšno kot je zapisana, čeprav je očitno in prepričljivo ugotovljeno, da toženec tožniku nikoli ni izročil zneska 100.000 DEM, pa tudi sicer se v pravdah, tako v Kopru kot v predmetni, osebno nikoli ni udeležil obravnav niti ni prišel na zaslišanje, kar je sodišče prve stopnje ob tudi drugih ugotovljenih dokazih še dodatno utrdilo v pravilnost svojega prepričanja. Neutemeljeno pa pritožnik v pritožbi navaja, da če je že sodišče sledilo navedbam tožnika glede nastanka sporne listine, pa bi to moralo pomeniti, da je prišlo do prenosa terjatve, zaradi česar pogodba, ker je tožnik tudi P. dolžnik, ne bi mogla biti nična.

Predmetna pogodba je pogodba med tožnikom in tožencem in le če bi ta navidezna pogodba prikrila kakšno drugo pogodbo, bi ta veljala, če bi bili izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, vendar pa bi morala ta zadevati isti stranki. P. ne trdi, da bi prenesel svojo terjatev do tožnika na toženca, zato je sporna pogodba še vedno navidezna, kot taka pa nima učinka med pogodbenima strankama glede na določbo 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato je pravilna izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku na ugoditev ničnosti pogodbe ugodila.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 2. odst. 354. čl. ZPP/77, je na podlagi 368. čl. citiranega zakona pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem ima podlago v 154. čl. ZPP/77 vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92.