Jedro

Dejstvo, da je sodni postopek že na prvi stopnji trajal štiri leta in osem mesecev, še ne utemeljuje sklepa o obstoju protipravnega ravnanja. Odločitev sodišča prve stopnje, da z odločitvijo v zadevi počaka do rešitve vzorčnih primerov, je bila razumna in ekonomična, tak način dela je, čeprav v daljšem časovnem obdobju, pripeljal do pravilne in za tožnico ugodne rešitve spora. Sporni postopek ni trajal nerazumno dolgo, zaradi morebitno nerazumno dolgega odločanja o vzorčnem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z odločbo z dne 29.1.2010 je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe in razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške, vse v roku 15 dni, kakor tudi „podredni“ tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 800.000,00 SIT od 15.6.2006 do 31.12.2006 in od 3.338,34 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške, vse v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 585,23 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči osmi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da Evropska konvencija o človekovih pravicah – EKČP, ni uporabljiva v smislu neposredne izvršljivosti, češ, da slovenskemu sodišču ne omogoča direktnega prisojanja odškodnin zaradi kršitve procesnih pravic, ampak narekuje nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje. Takšno zmotno stališče je sodišče zavzelo kljub temu, da Ustava Republike Slovenije v 8. členu izrecno določa, da morajo biti nacionalni zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo ter da se ratificirane in mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Navaja, da je seznanjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 305/2009, s katero je to sodišče odločilo, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica. Kljub takšni odločbi je tožnica, ob pravilni uporabi materialnega prava, do odškodnine iz tega naslova upravičena. Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri slovenska sodišča ne bi imela pravne podlage za prisojo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku za postopke, ki so se zaključili pred pričetkom veljavnosti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO, je pravno zmotna. Ta zakon je potrebno razlagati na način, da se smiselno uporabi tudi za primere, kot je primer tožnice, ko se je nerazumno dolg postopek začel in zaključil pred 1.1.2007. V tem smislu je potrebno razlagati 25. člen ZVPSBNO. Drugačna razlaga tožnico postavlja v neenak položaj glede na ostale, ki imajo na voljo pravice po tem zakonu. Tožnici ni mogoče odrekati varstva njenih ustavnih pravic zaradi tega, ker zakonodajalec ni izrecno uredil pravnega položaja posameznikov, katerih postopek se je končal pred 1.1.2007, pa niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Najmanj, kar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti je, da gre v primeru tožnice za pravno praznino v zakonu. Ker je primer tožnice v vseh bistvenih lastnostih enak primerom, v katerih je pravica do odškodnine priznana, je treba ob spoštovanju načela pravne enakosti, primer obravnavati pravno enako navedenim primerom in ji pravico do odškodnine priznati. Poleg tega je treba glede odškodninske odgovornosti nosilcev javnih pooblastil iz 26. člena Ustave RS, uporabljati neposredna določila ustave in ne splošnih pravil civilnega odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika – OZ oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Uporaba določil teh zakonov ni dopustna, saj bi na ta način zakon protiustavno omejil uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožnici bi tako v primeru kršitve njene ustavne pravice ostala zgolj formalna možnost vložitve tožbe s pravno podlago v 26. členu Ustave, takšna možnost pa bi bila vnaprej obsojena na neuspeh glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 305/2009. Smiselna uporaba načel OZ oziroma ZOR ni pravno pravilna tudi iz vidika, ker zakona urejata civilnopravna razmerja, v primeru tožnice pa je Republika Slovenija kot tožena stranka v razmerju do nje nastopala kot nosilec oblasti. Zato je potrebno uporabiti neposredno 26. člen Ustave RS. Pa četudi bi sodišče uporabilo določbe OZ oziroma ZOR, bi moralo takšna določila uporabiti smiselno in ne na način, da na podlagi omejujoče interpretacije določil zakona, zanika pravno varstvo človekovih pravic, ki jih priznava Ustava RS. Sodniki so namreč vezani tako na Ustavo kot na zakone. Z odločitvijo sodišča prve stopnje je bila kršena tudi pravica tožnice do sodnega varstva, ki ji jo zagotavlja 23. člen Ustave RS, upoštevaje sodbo II Ips 305/2009. Pri odločitvi sodišča prve stopnje je prišlo tudi do kršitev določb pravdnega postopka in do napačne uporabe materialnega prava. Tožnica je že v 2. točki tožbe zatrdila, da je ves čas trajanja postopka živela pod pretnjo negotovosti sodnega postopka ter da ni imela na voljo učinkovitega pravnega sredstva, ki bi ji omogočilo normalen potek in rešitev zadeve. Tožnica je svoje navedbe še dodatno pojasnila v prvi pripravljalni vlogi. O pretrpljenih duševnih bolečinah je izpovedala tudi na naroku, ko je bila zaslišana kot stranka. Tožena stranka tožničinih trditev nikoli ni argumentirano zanikala, zato se ta dejstva štejejo za dokazana in je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala pravno priznane škode, napačen. Neustrezen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da se tožnica ni posebej angažirala glede postopka. Je pravno nepodkovana, zato posebnega angažiranja z njene strani ni mogoče pričakovati. Sicer pa je izpovedala, da je vse urejal sindikat, iz česar izhaja, da se je tako kot tudi vsi ostali tožniki v tej zadevi, zanesla nanj oziroma na njegovo pomoč. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navajalo, da je tožnica imela možnost pridobiti informacijo o stanju zadeve pri svoji odvetnici. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi s tem, ko ravnanja Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelka v Kranju, v nadaljevanju DSS Kranj, sodišče ni štelo za protipravnega. Vzorčni postopek v času obravnavanja tožničine zadeve ni bil pravno urejen, zato ga sodišče ni moglo uporabljati. Procesne določbe so ključne za izvedbo nepristranskega sodnega postopka, zato morajo biti urejene z zakonom in ga ne more urejati sodna praksa. Tudi kolikor bi vzorčni postopek bil urejen s sodno prakso, gotovo ne bi bil urejen na način, da bi sodnik sprejel neko notranjo, nikomur navzven izjavljeno odločitev, da v zadevi v petih letih ne bo storil ničesar. Že iz dejstva, da v zadevi tožnice ni bil sprejet noben sklep o prekinitvi postopka, je razvidno, da v njenem primeru prav gotovo ni šlo za izvedbo takšnega postopka. Sodišče je kršilo določbo pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale glede soglasja pravdnih strank. Sodišče je menilo, da to ni potrebno, ker ima dovolj podlage v zbrani listinski dokumentacije. Iz nadaljnje obrazložitve pa izhaja, da so bile vsebine listinske dokumentacije v nasprotju med seboj. Sodišče je tako zgolj kot bolj verjetno štelo, da je bila DSS Kranj podana zahteva za odlog obravnavanja zadev, ni pa moglo z gotovostjo ugotoviti dejanskega stanja. Sodišče bi zato moralo zaslišati predlagane priče. V posledici je napačna tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dne 29.1.2010 in po vložitvi pritožbe z dne 11.3.2010, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18.3.2010 (Ur. l. RS, št. 30/10) že ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s 4. odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Na podlagi 2. odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču je določilo tudi način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tudi za to skupino oškodovancev, med katere sodi tudi tožnica, glede meril za ugotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

Nesporno je torej, da mora pritožbeno sodišče v tej zadevi odločati ob uporabi ustreznih določb tega zakona. V tem obsegu je pritožba torej utemeljena. Sodišče prve stopnje navedenih določb ni uporabilo, vendar to samo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da je bila tožnici v tem postopku kršena človekova pravica. Takšen sklep bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da ji sodišče v spornem postopku ni zagotovilo primerljivo učinkovitega sodnega varstva te pravice, kot bi ji bila zagotovljena, če bi tudi zanjo veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO (primerjaj odločbo US RS, št. Up-2956/08-12 z dne 13.5.2010, izdano v identičnem primeru). Sodišče prve stopnje je zavezalo stališče, da je treba zato, ker ZVPSBNO tožničinega položaja ne ureja, utemeljenost njenega zahtevka presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. Tožničin zahtevek je zavrnilo, ker po oceni sodišča prve stopnje nista podani predpostavki za obstoj odškodninske odgovornosti države, to je obstoj škode in obstoj protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče je preizkusilo, ali je presoja sodišče prve stopnje o neobstoju protipravnega ravnanja, skladna s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice – ESČP. Tudi za te primere (primere kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), je namreč po stališču ESČP potrebno ugotavljati obstoj protipravnega ravnanja. Merila, ki jih pri tej presoji upošteva ESČP so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika itd. (primerjaj odločbo US RS št. Up-2965/08-12, točka 8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je presoja sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnega ravnanja tožene stranke, skladna s sodno prakso ESČP. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, dejstvo, da je sodni postopek že na prvi stopnji trajal štiri leta in osem mesecev, še ne utemeljuje sklepa o obstoju protipravnega ravnanja. Do zastoja je prišlo ob vložitvi tožbe (8.12.1998) do sklenitve sodne poravnave (14.7.2003), ko sodišče prve stopnje ni opravilo nobenega pravdnega dejanja. Vendar se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da kljub temu sodišču protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema (strani 8 in 9 sodbe). Odločitev sodišča prve stopnje, da z odločitvijo v zadevi počaka do rešitve vzorčnih primerov, je bila razumna in ekonomična, tak način dela je, čeprav v daljšem časovnem obdobju, pripeljal do pravilne in za tožnico ugodne rešitve spora. Navedbe pritožbe, da vzorčni postopek v času obravnavanja tožničine zadeve pred DSS Kranj ni bil pravno urejen in ga zato sodišče ni moglo uporabljati ter v zvezi z soglasjem pravdnih strank v postopku pri DSS Kranj v zvezi s čakanjem na vzorčni primer, so pravno nepomembne. Tudi po stališču ESČP je namreč sprejemljivo, če sodišče čaka na odločitev v testnem ali precedenčnem primeru, če je takšna rešitev razumna (ne da bi to predlagala katera od strank). In v konkretnem primeru je bila. Sporni postopek tudi ni trajal nerazumno dolgo, zaradi morebitno nerazumno dolgega odločanja o vzorčnem primeru. Reševanje vzorčnih primerov je trajalo od leta 1998 do leta 2003, pri čemer je postopek potekal na treh stopnjah, v ta čas pa je všteto tudi trajanje postopka za presojo ustavnosti predpisa pred Ustavnim sodiščem. Upoštevati je potrebno tudi, da je šlo za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso, pa tudi dejstva, da je bil obravnavani delovni spor po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča, hitro rešen, kakor tudi dejstvo, da ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja.

Tudi ob uporabi določb ZVPSBNO in meril ESČP, je torej presoja sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnega ravnanja DSS Kranj pravilna, v posledici pa tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje z odločitvijo v tej pravdni zadevi zato tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb Ustave. Iz istih razlogov tudi ni prišlo do kršitve pravice do enakosti pred zakonom, pa tudi ne do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).