Jedro

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker je ob brisanju kozarca ta počil in jo porezal po roki, je podana objektivna odgovornost delodajalca (tožene stranke), saj lahko kozarec v roki poči brez kakšnega vidnega razloga, pri delu se lahko razbije velika količina kozarcev (da se razbijejo tudi v koritu, pomivalnem stroju, pri brisanju in poliranju) in to običajno, še preden se jim spremeni videz zaradi pranja v pomivalnem stroju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 7.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2005 dalje do plačila, v roku 8 dni. V 2. odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek tožnice (za znesek 3.749,61 EUR) zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.299,36 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. V III. točki izreka je s sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna na račun sodišča za sodne takse vplačati 96,07 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških ter zoper sklep o sodnih taksah se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ji naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede delne ugoditve tožbenemu zahtevku tožnice oprlo na 2. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotovilo je, da je gostinsko dejavnost treba šteti kot delo s povečano nevarnostjo. Poleg te (presplošne) in nedvomno zmotne razlage je mogoče iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno razbrati, da nevarno dejavnost predstavlja pomivanje steklenih kozarcev. Tudi takšno stališče pa je po prepričanju tožene stranke pravno zmotno. Večje škodna nevarnost za okolico, ki je podlaga za objektivno odgovornost, je nedoločen pravni pojem, kateremu morajo dati vsebino sodišča pri presoji posameznih spornih primerov. Pristop pri uporabi nedoločenih pravnih pojmov je nujno kazuističen, večje število sodnih odločb pa prek ustaljene sodne prakse napolni vsebino pravnega pojma tako, da z zakonsko določbo tvori normativno celoto. Iz sodne prakse je mogoče izluščiti vrsto splošnih načel, ki jih je treba upoštevati pri razlagi posameznega pravnega pojma v vseh primerih. V bazi odločb Vrhovnega sodišča ni primera, ko bi se s stališča večje nevarnosti obravnaval stekleni kozarec kot stvar oz. pomivanje takšnih kozarcev kot nevarna dejavnost. Je pa vrhovno sodišče že izreklo, da je potrebno nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti razlagati restriktivno (npr. odločba Vrhovnega sodišča II Ips 142/2005). Takšno razlago pa narekuje tudi širši razmislek o mestu odškodninskega prava in njegovi funkciji v pravnem sistemu, saj širjenje odškodninske odgovornosti lahko nerazumno poveča rizike ne le obratovalcev, temveč tudi oseb, ki posedujejo in uporabljajo ali dovoljujejo drugim uporabo predmetov, s katerimi se srečuje vsak posameznik pri vsakodnevnih, rutinskih opravilih. Novejša sodna praksa uveljavlja restriktiven pristop pri presoji objektivne odgovornosti (II Ips 520/2004, II Ips 227/2007). Tožena stranka v pritožbi svoje trditve, da v konkretnem primeru objektivna odgovornost tožene stranke ni podana, poleg tega utemeljuje tudi z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 415/2000, II Ips 391/97, VIII Ips 263/2000, VIII Ips 93/2000, II Ips 84/2003, VIII Ips 245/2002, VIII Ips 4/95, II Ips 70/2006, II Ips 525/92, II Ips 385/2007, II Ips 592/2000. Glede na sodno prakso steklen kozarec sam po sebi ne prestavlja stvari s povečano nevarnostjo, enako velja za gostinsko dejavnost, večje škodne nevarnosti za okolico pa ne predstavlja niti pomivanje steklenih kozarcev. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da za krivdno odgovornost tožene stranke niso podane procesne predpostavke, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ob pomanjkanju objektivne odgovornosti tožene stranke zavrniti. Tožena stranka tudi navaja, da je prisojena odškodnina previsoka, saj močno presega odškodnine, ki se v skladu s sodno prakso prisojajo oškodovancem v podobnih primerih. To velja predvsem za prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na 3.500,00 EUR kljub temu, da je ugotovilo, da tožnica ni uspela dokazati, da se je poklicno prekvalificirala zaradi same poškodbe. Previsoki sta tudi odškodnini za strah in telesne bolečine.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice v tem individualnem delovnem sporu odločilo že dvakrat in ga obakrat, s sodbama opr. št. II Pd 182/2007 z dne 9. 7. 2008 in opr. št. I Pd 868/2009 z dne 2. 12. 2009, zavrnilo. Prva odločitev prvostopenjskega sodišča je temeljila na ugotovitvi, da tožena stranka ni bila pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu, druga odločitev pa na ugotovitvi, da za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni podana niti njena krivdna odgovornost niti objektivna odgovornost. Na pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče s sklepoma opr. št. Pdp 1237/2008 z dne 15. 2. 2009 in opr. št. Pdp 344/2010 z dne 20. 5. 2010 izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu (sklep VDSS opr. št. Pdp 1237/2008 z dne 12. 5. 2009) in da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo (sklep VDSS opr. št. Pdp 344/2010 z dne 20. 5. 2010).

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje skladno z napotki pritožbenega sodišča ugotavljalo preostale elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, ugotovilo, da so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi t.i. splošnega civilnega delikta, zato je v nadaljevanju ugotavljalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka po višini glede na posamezne oblike škode, ki jo je tožnica v tem postopku vtoževala.

V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnica poškodovala pri delu pri toženi stranki. Do nesreče je prišlo 24. 12. 2002 zvečer, ko sta s sodelavko (tožnica je delala kot natakarica preko študentske napotnice) po odhodu gostov urejali kozarce. Sodelavka jih je pomivala, tožnica pa rahlo brisala s servieto. Pri brisanju kozarcev ji je eden od njih počil, zaradi česar se je tožnica porezala po četrtem prstu desne roke. Istega dne, 24. 12. 2002 ob 19.19 uri je bila oskrbljena v urgentni travmatološki ambulanti, pri kasnejših pregledih pa je bilo ugotovljeno, da je bil v brazgotini ujet živec na ulnarni strani, zato je bila potrebna operacija poškodovanega prsta. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice, izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke specialista kirurga – travmatologa, prim. A.A., dr. med. in dopolnitve tega mnenja ugotovilo, v kakšnem obsegu in s kakšno intenziteto je tožnica trpela škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strahu. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 3.500,00 EUR in iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 600,00 EUR, v preostalem pa njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v pretežni meri tudi s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je pravilno dokazno ocenilo, utemeljeno prisodilo tožnici vtoževano odškodnino v višini, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zato v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožene stranke.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec delavcu škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, škoda mora izvirati iz protipravnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj teh elementov mora dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje), podana pa mora biti tudi odgovornost na strani povzročitelja škode. Povzročitelj škode je dolžan škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde (131/1 člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Po členu 131/2 OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Člen 149 OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, šteje, da ta izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Na podlagi člena 153/1 OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Prav tako pa je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za sporno nesrečo pri delu podana objektivna odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pd 345/2010 z dne 20. 5. 2010 zavzelo stališče, da je v konkretnem primeru tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se lahko kozarec v roki razbije (poči) brez kakšnega vidnega razloga, da se pri delu lahko razbije velika količina kozarcev (da se razbijejo tudi v koritu, pomivalnem stroju, pri brisanju in poliranju) in da se običajno razbijejo, še preden se jim spremeni videz zaradi pranja v pomivalnem stroju, je zaključilo, da predstavlja tudi brisanje kozarcev v gostinstvu delo s povečano nevarnostjo. Do njihovega razbitja namreč lahko pride kljub običajni pazljivosti pri delu.

Dodaten argument za zaključek, da je tožena stranka kot tožničin delodajalec tožnici objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, je tudi v dejstvu, da je do nesreče pri delu prišlo, ko je tožnica brisala kozarce za viski, ki so bili debelejši kot običajni kozarci (izpoved priče A.B., izpoved tožnice) oz. so imeli debelejše dno (izpoved priče A.C. in ki so bili gladki in visoke kvalitete (izpoved tožene stranke). Iz tožničine izpovedbe nadalje izhaja, da je tako kot običajne kozarce tudi kozarce za viski brisala bolj narahlo, priča A.C. pa je izpovedala, da iz njene prakse izhaja, da kozarci za viski z debelim dnom niso pokali. Tožnica je v svoji izpovedbi tudi pojasnila, da se ni zavedala in da ni pričakovala, da lahko takšen debel kozarec, kot je kozarec za viski, pri brisanju poči. Pojasnila je tudi, da so zaradi različne kvalitete kozarcev nekatere sušili na kavnem avtomatu (npr. kozarce za cviček), debelejše pa so brisali s servieto.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na večje število sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi izkazuje, da v konkretnem primeru tožena stranka ni objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici. Te odločbe pa po oceni pritožbenega sodišča za konkretni individualni delovni spor niso relevantne, saj temeljijo na drugačnem dejanskem stanju. Poleg tega okoliščine, ki so botrovale odločitvam Vrhovnega sodišča RS glede objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke v zadevah, ki so citirane v pritožbi, s konkretno zadevo niso primerljive v takšni meri, da bi bilo mogoče v povezavi s tem odločbami zaključiti, da v tem individualnem delovnem sporu ni podane objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je potrebno po ustaljeni sodni praksi pojem nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti razlagati restriktivno, objektivno odškodninsko objektivno odgovornost pa ozko, ker bi širjenje objektivne odgovornosti lahko nerazumno povečalo riziko obratovalca in tudi oseb, ki posedujejo, uporabljajo ali dovoljujejo drugim uporabo predmetov, s katerimi se posamezniki srečujejo pri vsakodnevnih rutinskih opravilih. Prav tako je pravilen pritožbeni zaključek tožene stranke, da steklen kozarec sam po sebi ne predstavlja stvari s povečano nevarnostjo, da gostinska dejavnost ni nevarna dejavnost in da nevarne dejavnosti (na splošno) ne predstavlja niti pomivanje steklenih kozarcev. Iz sodne prakse pa izhaja (tudi iz odločb, ki jih je v pritožbi navedla tožena stranka), da je potrebno obstoj nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti (ki sta sicer nedoločena pravna pojma z ozirom na člen 131/2 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) razlagati ob upoštevanju relevantnih okoliščin konkretnega primera. Kot je bilo že omenjeno, je pritožbeno sodišče že v svojem sklepu opr. št. Pdp 344/2010 z dne 20. 5. 2010 ugotovilo, da je v konkretnem primeru delo brisanje kozarcev (ki ga je opravljala tožnica) predstavljalo delo s povečano nevarnostjo. To svojo ugotovitev je utemeljilo s tem, da se pri tem delu lahko razbije večja količina kozarcev (v koritu, v pomivalnem stroju, pri brisanju oz. poliranju) in da pride do njihovega razbitja običajno še pred spremembo videza zaradi pranja v pomivalnem stroju. Na podlagi izvedenih dokazov je nadalje zaključiti, da je razbitje kozarca za viski (zlomljen kozarec za viski je tožnici povzročil poškodbo) predstavljalo dogodek, ki ga tožnica ni mogla pričakovati (kozarci za viski so bili dobre kvalitete, v postopku čiščenja se niso razbijali, zato tožnica ni mogla niti predvideti možnosti, da bi do razbitja takega kozarca ob njegovem brisanju lahko prišlo) in kateremu se ni mogla izogniti kljub ravnanju z dolžno skrbnostjo. Glede na zgoraj ugotovljene okoliščine se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS, v katerih je bilo zavzeto stališče, da čevljarski nož, žepni nož oz. mirujoča salamoreznica niso nevarne stvari v smislu člena 131/2 OZ. Pri rokovanju s temi stvarmi se predpostavlja običajna pazljivost zaradi ostrih rezil. Drugačna situacija pa je bila v konkretnem primeru, ko loma kozarca tožnica ni pričakovala. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva pritožbeno sodišče (ponovno) ocenjuje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je pri svojem delu utrpela tožnica in ki se je odrazila v ureznini četrtega prsta na desni roki in v posledicah te ureznine.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je tožnici za posamezne oblike nepremoženjske škode prisodilo previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica vtoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na tožničini izpovedbi in izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke, da je tožnica hude bolečine trpela dva dni po poškodbi in dva dni po operativnem posegu dne 6. 11. 2003, bolečine srednje intenzitete približno tri dni po operaciji oz. od nezgode do operacije (11 mesecev), občasne srednje bolečine pa trpi še sedaj ob pritisku na poškodovano mesto ter glede na ugotovitev, da je operacija tožnice potekala v splošni anesteziji, da je po operaciji nosila opornico, teden dni po operaciji je morala mirovati z dvignjeno nogo, zaradi odvzema transplantata je čutila bolečine tudi na nogi, tri do štiri tedne je morala nositi posebno obutev, ter glede na vsa prevezovanja in fizioterapije, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisodilo tožnici denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR. Po stališču pritožbenega sodišča je primerna tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče tožnici prisodilo v višini 3.500,00 EUR. Ugotovljeno je namreč bilo, da tožnica sedaj ni sposobna za dela in aktivnosti, pri katerih je potreben oprijem s poškodovanim prstom oz. pri katerih pride do pritiska na poškodovani prst. Tožnica, ki je sicer po poklicu frizerka, z desno roko s škarjami in drugim priborom težko upravlja, iz mnenja sodnega izvedenca pa nadalje izhaja, da tožnica zaradi te poškodbe ni več sposobna za dela in aktivnosti, pri katerih je potreben siguren oprijem s poškodovanim desnim prstancem, da ni sposobna za dela, pri katerih pride ob pritisku na poškodovani prst do bolečin in refleksnega slabšega oprijema (posledica je padanje predmetov iz rok). Zaradi vseh teh težav je tožnica omejena pri splošnih delovnih oz. življenjskih aktivnostih, zato je prisojena odškodnina iz tega naslova tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna in v skladu z prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Prav tako je tožnica upravičena do izplačila odškodnine iz naslova strahu v znesku 600,00 EUR, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je pretrpela strah tako ob škodnem dogodku, še posebej pa pred izidom zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno (zaradi komplikacij je prišlo do operativnega posega poškodovanega prsta). Glede na uspeh strank v tem postopku je bilo pravilno odločeno tudi o pravdnih stroških, upoštevaje določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), zato je tudi v zvezi s tem pritožba tožene stranke neutemeljena.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi povsem neobrazložena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na sklep sodišča prve stopnje o sodni taksi. V okviru preizkusa tega sklepa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo skladno z določbami ZPP oz. Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadalj.).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.