Jedro

Pomivanje in brisanje kozarcev v gostinstvu ni nevarna dejavnost, saj ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Gre za enostavno opravilo, ki je celo v vsakdanjem življenju (npr. gospodinjska dela) običajno in za katerega se ne zahteva posebna usposobljenost.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in stroškov postopka v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.590,59 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 7.100 EUR z zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2005 do plačila za škodo, ki je tožnici nastala pri delu pri tožencu preko študentske napotnice zaradi ureznine s kozarcem, ki se ji je zdrobil v rokah, ko ga brisala. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odškodnino ji je prisodilo ob presoji, da je delo s kozarci v gostinstvu delo s povečano nevarnostjo in ob ugotovitvi, da tožničina sokrivda ni podana.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pri delu v gostinstvu razbije velika količina kozarcev brez kakšnega vidnega razloga in še preden se jim spremeni videz zaradi pogostega pranja (razbijejo se v pomivalnem koritu, pomivalnem stroju, pri brisanju, poliranju), je soglašalo, da je delo s kozarci v gostinstvu delo s povečano nevarnostjo, saj do poškodb lahko pride kljub običajni pazljivosti pri delu. Dodatno je pravilnost odločitve utemeljilo z dejstvom, da je v obravnavanem primeru šlo za viski kozarec, ki je debelejši, gladek in visoke kvalitete, ti kozarci pa niso pogosto pokali. Pritožbeno sklicevanje na večje število sodb Vrhovnega sodišča o ozkem tolmačenju pojma nevarne stvari je zavrnilo z obrazložitvijo, da z obravnavano zadevo niso primerljive.

3. V tej zadevi je bila s sklepom Vrhovnega sodišča VIII DoR 65/2012 z dne 21. novembra 2012 dopuščena revizija glede vprašanja, ali je ročno pomivanje in brisanje steklenih kozarcev v gostinstvu nevarna dejavnost v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji).

4. Toženec je na podlagi citiranega sklepa vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da Vrhovno sodišče sicer še ni odločalo o tem, ali pomivanje in brisanje kozarcev v gostinstvu pomeni nevarno dejavnost, je pa z večjim številom sodnih odločb glede povečane nevarnosti že napolnilo vsebino tega nedoločenega pojma. Poudarja, da je v sodni praksi zavzeto stališče o tem, da je objektivna odgovornost izjema od splošnega krivdnega pravila v odškodninskem pravu in da je podana, ko gre za večjo, nepredvidljivo nevarnost za okolico in ko škoda ni majhna. Nevarnost mora biti večja od tiste, s katero se človek srečuje vsak dan. Delodajalec ni odgovoren za škodo pri delu, pri katerem ni potrebna posebna strokovnost, temveč le previdnost. Vse to so stališča, ki jih je Vrhovno sodišče že zavzelo (v zadevah II Ips 142/2005, II Ips 529/2004, II Ips 415/2000, II Ips 391/97, VIII Ips 263/2000, II Ips 225/2007) in iz katerih izhaja, da se v sodni praksi uveljavlja bolj restriktiven pristop pri presoji objektivne odgovornosti. Glede na navedeno je sklep, ki sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje, pravno zmoten. Tudi če bi držalo, da se povečana nevarnost izkazuje zaradi tega, ker se v gostinstvu razbije velika količina kozarcev v pomivalnem koritu in pomivalnem stroju, ni mogoče mimo dejstva, da se je v obravnavanem primeru razbil samo en kozarec in torej škoda ne izvira iz „povečane nevarnosti“. Posebej pa dejstvo, da so bili kozarci debeli, gladki in visoke kvalitete ter niso pokali, ne kaže na povečano nevarnost, ampak nasprotno. Sodna praksa je oblikovala pravilo, da je nevarna dejavnost tista, ki predstavlja statistično večjo nevarnost nastanka poškodbe kot običajno. Izpodbijana sodba to pravilo postavlja na glavo. Revident meni, da je več kot očitno odločitev sodišča druge in prve stopnje zmotna. Pomivanje in brisanje kozarcev po kriterijih, ki jih je oblikovala sodna praksa, ni nevarna dejavnost. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da pri ugotavljanju nevarne svari in nevarne dejavnosti zadev ni mogoče posploševati, Jasno je, da kozarec sam po sebi in samo brisanje ne pomeni nevarne stvari oziroma dejavnosti. Seveda če gre za kozarec, ki se ob normalni rabi ne zlomi. Čim pa se kozarec ob normalni rabi zlomi, predstavlja nevarno stvar oziroma delo z njimi nevarno dejavnost. Splošno znano pa je, da je steklo lomljivo, da nastanejo pri lomu ostri robovi, ki lahko povzročijo hude poškodbe, tudi take, ki predstavljajo nevarnost za zdravje in življenje. Kozarci so po naravi stvari lomljivi, kdaj bodo počili, pa ni mogoče niti predvideti niti napovedati vnaprej. V gostinstvu se pomije in pobriše veliko število kozarcev, ki so stalno v obtoku in intenzivni rabi, kar statistično povečuje možnost poka. Za primerjavo tožnica omenja delo v steklarni, kjer delavci pakirajo steklene kozarce v kartone, pri čemer tudi prihaja do lomov in ureznin. V tem primeru zavarovalnica delavcem izplača odškodnino, ker se delo s kozarci šteje za nevarno dejavnost. Do loma kozarcev (ne le tankih, tudi debelih) in poškodb prihaja kljub skrbni rabi in previdnosti, ker se zaradi lastnosti stekla in nepredvidljivosti loma ni mogoče izogniti in je preprečiti. Vreznine bi bilo mogoče preprečiti le s prepovedjo ročnega pomivanja in brisanja, kar pa je v gostinstvu nemogoče. Zato tožnica predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica 24. 12. 2002 delala v lokalu do večera. Po odhodu zadnjih gostov sta s sodelavko pomivali in brisali kozarce: sodelavka jih je pomivala, tožnica pa brisala s krpo. Med brisanjem je eden od kozarcev počil, zaradi česar se je tožnica porezala po četrtem prstu desne roke. Kozarec je bil debelejši, za viski, z odebeljenim dnom, gladek in visoke kvalitete. Ti kozarci niso pogosto pokali in tudi tožnica ni pričakovala, da bi lahko tak kozarec ob brisanju počil. 9. Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo stališču tožene stranke, da steklen kozarec sam po sebi ni nevarna stvar in da delo s kozarci v gostinstvu ni nevarna dejavnost. Vendar pa je glede na okoliščine konkretnega primera vseeno zaključilo, da za škodo tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Presojo je utemeljilo z dejstvom, da se kozarec pri brisanju lahko razbije brez vidnega razloga (še preden se na njem pokažejo znaki obrabljenosti), da se pri delu v gostinstvu razbije velika količina kozarcev, kljub običajni pazljivosti pri ravnanju z njimi, in da je v obravnavanem primeru šlo za debelejši kozarec visoke kvalitete, kar je predstavljalo dogodek, ki ga tožnica ni mogla pričakovati.

10. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11. Objektivna odgovornost je odgovornost – ne glede na krivdo - za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). S tem, ko zakon objektivno odgovornost opredeljuje kot odgovornost za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost, tega pojma ne definira. Zato je „večja škodna nevarnost“ pravni standard, ki mu mora dati vsebino sodišče glede na okoliščine primera.

12. V sodni praksi, na katero revizija utemeljeno opozarja, se je oblikovalo stališče, da je nevarna tista dejavnost, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega, pri čemer je merilo za presojo abstrakten primer (1). Nevarnost posameznega delovnega opravila se presoja po tem, ali je nevarno vselej in ne po tem, ali je bilo nevarno v konkretnem primeru. Tveganje je večje od običajnega, kadar dejavnost po svoji naravi pomeni povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive, znatne) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik (2).

13. Pomivanje in brisanje kozarcev v gostinstvu ni nevarna dejavnost, saj ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Gre za enostavno opravilo, ki je celo v vsakdanjem življenju (npr. gospodinjska dela) običajno in za katerega se ne zahteva posebna usposobljenost. Tudi razbit kozarec v gostinstvu, kjer je pomivanje in brisanje vsakodnevno rutinsko opravilo, ne predstavlja večje škodne nevarnosti za okolico, saj ne gre za neobičajen, nepričakovan pojav, ki bi objektivno imel za posledico večjo škodo in ki ga z ustrezno mero pazljivosti ne bi bilo mogoče nadzorovati ali obvladovati njegovih učinkov. Delavec v gostinstvu – tožnica je delala kot natakarica - ta pojav lahko pričakuje (tudi če so kozarci debelejši) in z ustrezno mero pazljivosti prepreči bodisi pojav sam ali pa njegove učinke. Neutemeljeno pri tem tožnica v odgovoru na revizijo utemeljuje objektivno odškodninsko odgovornost toženca s povečano nevarnostjo, ki naj bi izvirala iz že razbitega kozarca in s sklicevanjem na zavarovalniško kritje odgovornosti pri rokovanju s steklarskimi izdelki v steklarnah.

14. Zmotna presoja okoliščin, ki izpolnjujejo pravni standard „večje škodne nevarnosti za okolico“, pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Ker je sodišče druge stopnje s tem, ko je pomivanje in brisanje kozarcev v gostinstvu opredelilo za nevarno dejavnost, zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, in sodbi nižjih sodišč spremenilo ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo.

15. Skladno s to odločitvijo je odločilo tudi o stroških celotnega postopka. Odločitev temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica z zahtevkom ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1126,08 EUR ter stroške pritožbenega postopka v znesku 211,14 EUR in revizijskega postopka v znesku 253,37 EUR, torej skupno 1.590,59 EUR. Pri tem je sodišče utemeljene stroške zastopanja po odvetniku odmerilo po odvetniški tarifi, veljavni v času vložitve tožbe, upoštevaje vrednost spora v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 10.849,61 EUR, v pritožbenem in revizijskem postopku pa v višini vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, sama krije svoje stroške, vključno s stroški odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 397/2004 Op. št. (2): Tako tudi sodba VS RS II Ips 202/2011 z dne 6. 6. 2013