Jedro

Na račun dolgega čakanja na odškodnino se le-ta izjemoma poveča, če je bilo odločeno o odškodninskem zahtevku po daljšem čakanju (objektivni temelj) in če so to opravičevale okolnosti primera. V naših razmerah, ko se zaradi sodnih zaostankov čaka daljši čas na priznanje odškodnine, priznane primerjalne odškodnine odražajo vse pravno relevantne dolžnosti in tako tudi t.i. čas čakanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1,902.336,00 SIT z obrestmi odškodnine za škodo, ki mu je nastala v zvezi s prometno nezgodo 14.8.1994, od tega 1,800.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in 102.336,00 SIT za premoženjsko škodo. Višji zahtevek v znesku 2,200.000,00 SIT je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, delno pa je spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izvaja, da sta sodišči nižjih stopenj prisodili prenizke odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter zahteva, da se ta zviša za zavrnjeni del, to je 2,200.000,00 SIT. Predvsem sodišči nižjih stopenj nista upoštevali pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo preteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine. Sodišči nista pojasnili, zakaj te odškodnine nista priznali, razlogi sodbe višjega sodišča pa so o tem nerazumljivi in je s tem to sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je svoj zahtevek po višini oblikoval tako, da je že zajel zvišanje odškodnine zaradi preteka časa ter je v zvezi s tem izraženo stališče sodišča druge stopnje nerazumljivo. Sodišče bi moralo jasno povedati v razlogih sodbe, koliko odškodnine je priznalo brez upoštevanja preteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine in koliko iz naslova preteka navedenega časa. Zaradi preteka časa bi moralo sodišče odmeriti tožniku višjo odškodnino iz vseh odškodninskih naslovov in s pravilno uporabo določb 200. in 203. člena ZOR v celoti ugoditi njegovim zahtevkom. Tožnik želi vedeti, kakšna so merila za odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju poteka časa ter bi moralo o tem tudi revizijsko sodišče zavzeti določeno stališče. Drugačno ravnanje sodišč je arbitrarno, kar nasprotuje tudi ustavni pravici strank do enakega varstva pravic.

Tožnik svoj predlog za zvišanje odškodnin za nepremoženjsko škodo utemeljuje v revizijskih razlogih tako, da povzema ugotovitve sodišč nižjih stopenj in izvedensko mnenje dr. J. P. Ob tem tožnik podaja tudi svojo presojo ugotovljenih okoliščin, po kateri sta sodišči nižjih stopenj priznali najmanj enkrat nižjo odškodnino kot v podobnih primerih za telesne bolečine in za strah, pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa nista dovolj upoštevali tožnikove starosti 33 let ob nezgodi in dejstva, da je pri njem podana 10% zmanjšana življenjska sposobnost in 6% trajna invalidnost ter so drugačne ugotovitve o teh okoliščinah nepravilne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma velja poudariti, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 24.6.1999, to je pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), zaradi česar se je moral tudi na revizijski stopnji uporabiti še Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (kot to določa 498. člen sedaj veljavnega ZPP). Glede na tako procesno stanje revident nepravilno uporablja v svoji reviziji določbe novega ZPP.

Revizijski očitek sodiščema nižjih stopenj, da v obrazložitvi svojih sodb nista navedli razlogov o tem, ali sta in kako sta pri odmeri odškodnin za nepremoženjsko škodo upoštevali leta 1987 sprejeto načelno stališče skupnih sej vrhovnih sodišč tedanje Jugoslavije, da se pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi pretek časa od škodnega dogodka do odmere odškodnine, pritožbeno sodišče pa da se o teh pritožbenih izvajanjih sploh ni razumljivo opredelilo, vsebuje očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Nadaljnji očitek, da pri odmeri odškodnin navedeno stališče ni bilo pravilno uporabljeno, pa predstavlja še uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Ker se navedeni revizijski razlogi prepletajo in prav tako pravna problematika v zvezi z zadevnim pravnim stališčem, odgovarja revizijsko sodišče o obeh uveljavljenih kršitvah skupaj.

V reviziji omenjeno stališče skupnih sej vrhovnih sodišč prejšnje Jugoslavije, sprejeto 10.12.1986, se je glasilo: Ob odločanju o višini pravične denarne odškodnine bo sodišče upoštevalo tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Po takem stališču je pretek časa od nastanka škode do odločanja (kot objektivni kriterij) vplival na odmero višine odškodnine le, če so dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera (ki pa niso bile določene), po presoji sodišča to opravičevale. Zgolj okolnost, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času, sama po sebi ni bila zadostni razlog za odmero višje odškodnine. Je pa bilo to stališče očitno posledica dejstva, da so sodišča odločala o odškodninskih sporih po preteku določenega časa, kar v naši praksi ponazarjajo sodni zaostanki. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je (žal) takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi) za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih od vloženih tožb (oziroma nastanka škode). Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. To pomeni, da se pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo (in ki so tudi javno dostopne v delu "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001"), praviloma odražajo vse pravno relevantne okolnosti in tudi tako imenovano čakanje na odškodnino. Ob povedanem pa je pomembno predvsem naslednje: pravilna uporaba materialnega prava, to je določb 200. in 203. člena ZOR terja, da sodišča v odškodninskih sporih pri individualizaciji odškodnin posameznim oškodovancem za nepremoženjsko škodo, upoštevajo tudi razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter odškodnine, ki so bile priznane oškodovancem za škodo, ki je primerljiva z obravnavano. Tak način presoje zagotavlja tako imenovano materialno zakonitost (enako obravnavanje enakih oziroma podobnih primerov) in kar predstavlja realizacijo v 22. členu Ustave Republike Slovenije zapisanega načela o enakem varstvu pravic.

Navedene ugotovitve so bile potrebne za razumevanje v reviziji uveljavljenih kršitev, ki so uvodoma zapisane. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj ustrezno naravi sprejetega načelnega stališča dovolj razumljivo pojasnili tehniko odmere odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in da zato sodbi nimata očitanih nejasnosti in pomanjkljivosti, ki bi mogle predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. V zvezi z navedenim stališčem pa tudi ni moglo priti do zmotne uporabe materialnega prava pri določanju višine odškodnin. Ker se v reviziji poudarja dolgo čakanje na priznanje odškodnine, je potrebno opozoriti, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožba v tem primeru vložena novembra 1996, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana že 24.6.1999, kar pomeni v naših razmerah relativno hitro odločanje.

S sodbama sodišč nižjih stopenj je bila tožniku priznana naslednja odškodnina za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT in za skaženost 150.000,00 SIT, to je skupaj 1,800.000,00 SIT. Take odškodnine so bile tožniku priznane na podlagi naslednjih ugotovitev, ki so le v bistvenem povzete iz izpodbijanih sodb: tožnik je pri nezgodi utrpel zlom srednjega dela leve podlahtnice in izpah glavice leve koželjnice v levem komolcu, ob tem pa še udarninske rane na levem kolenu, raztrganinsko udarninsko rano na desnem komolcu in odrgnine na desni roki. Zdravljenje je trajalo 4 mesece. Oskrba zloma leve podlahtnice je bila operativna, tožnik je bil v bolnici 7 dni in pozneje zaradi odstranitve osteosintetičnega materiala še 3 dni. Na rehabilitaciji je bil v Zavodu za medicinsko rehabilitacijo Laško (12 dni) in v Zdravilišču Topolščica 14-krat (od 5. do 25.10.1994). V bolniškem staležu je bil zaradi zdravljenja 3 mesece, ob odstranitvi osteosintetičnega materiala pa naknadno še 1 mesec. Telesne bolečine je trpel 4 dni hude, srednje 31 dni in zmerne 2 meseca. Neugodnosti je prenašal zaradi dvakratnega operativnega posega, rentgenskega slikanja, fizioterapije. Tožnik je bil ob nezgodi star 33 let, opravlja delo ključavničarja, kjer je potrebna izrazita spretnost in preciznost ter večkrat tudi moč. Zaradi slabše gibljivosti v levem komolcu je nastopila 5% trajna invalidnost, brazgotine pa predstavljajo 1% invalidnosti. Trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti nastopi le pri ekstremnih obremenitvah, kjer je potrebna maksimalna fizična vzdržljivost, moč in čvrstost ter je zmanjšana za 10%. Ob nezgodi se je tožnik prestrašil ter je primarni strah trajal do operacije - približno 10 ur, sekundarni pa v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Po nezgodi so tožniku ostale tudi številne brazgotine na levi podlahtnici, po ena brazgotina pa na desni roki in levem kolenu, ki so dobro vidne.

Navedene ugotovitve, ki so le v bistvenem povzete in ostale, navedene v razlogih sodb sodišč nižjih stopenj, tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo takšne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot sta jih določili sodišči nižjih stopenj in ne višje, ki jih je tožnik terjal s tožbo in ki jih zahteva tudi z revizijo. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je dosojena odškodnina 1,000.000,00 SIT primerjalno visoka ter višja od te ni utemeljena. To, kar v zvezi s to obliko škode ponavlja tožnik v reviziji, je bilo vse in v zadostni meri upoštevano pri sojenju na prvi in drugi stopnji. Tudi za strah ni utemeljena višja odškodnina od 150.000,00 SIT. Pravno priznana odškodnina gre le za strah, ki je intenziven in dalj časa trajajoč. V tem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bilo oškodovančevo duševno ravnovesje porušeno za kakšen čas. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj v zvezi s to obliko škode, višje odškodnine od 150.000,00 SIT ne utemeljujejo ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena. Enak pravni zaključek velja tudi za odškodnino za skaženost, ki je bila uveljavljana zaradi brazgotin, ki jih ima tožnik predvsem na levi roki (po eno pa na desni roki in levem kolenu). Vsaka brazgotina ne pomeni skaženosti. Za pravno priznano obliko škode gre, če nastopi sprememba v oškodovančevi zunanjosti v obliki, ki je moteča za okolico in če ta vpliva tudi na oškodovančevo duševno počutje. V tožnikovem primeru ugotovljene zadevne okolnosti so bile po presoji revizijskega sodišča pravilno ocenjene in zato meni, da je bila odškodnina iz tega naslova pravilno odmerjena.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri revizijskem poudarjanju 10% zmanjšanja življenjske aktivnosti je potrebno opozoriti, da je izvedenka izrecno ugotovila, da nastopi to zmanjšanje le pri ekstremnih obremenitvah, kjer je potrebna maksimalna fizična vzdržljivost, moč in čvrstost in pri čemer je upoštevala, da je poškodovanec še mlad in da se veliko ukvarja s športom, košarko, tenisom, rokometom. Revizija netočno povzema tudi višino invalidnosti. Izvedenka je podala mnenje, da je zaradi zmanjšane gibljivosti v levem komolcu nastopila trajna invalidnost v obsegu 5%. Nadaljnji 1% pa se nanaša na brazgotine, kar pa po pravilnih stališčih sodb sodišč nižjih stopenj ni okolnost, ki bi vplivala na obseg obravnavane oblike škode (to je upoštevano pri skaženosti). Ugotovitve sodišč nižjih stopenj kažejo, da pride do zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti le pri ekstremnih obremenitvah, sicer pa ne. Takšen obseg škode pa je ustrezno ovrednoten s priznano odškodnino iz tega naslova v višini 500.000,00 SIT. Končno revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi celokupno odmerjena odškodnina v znesku 1,800.000,00 SIT primerna in torej ustrezna ugotovljeni škodi, ki jo ima tožnik, kar pomeni, da je odškodnina odmerjena v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. Neutemeljeno revizijo tožnika je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).