Jedro

Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo, da je med tožnico in njeno pokojno sestro obstajala trajnejša življenjska skupnost, je celovita, razumna in prepričljiva, enako velja glede obstoja duševnih bolečin zaradi smrti sestre.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka.

II. Pravdne stranke same krijejo stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka in drugi toženec) dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) skupaj 11.922,30 EUR, prva toženka je dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 11.778,80 EUR od 13. 6. 2016 dalje pa do 27. 12. 2018, oba toženca pa sta dolžna nerazdelno plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 11.922,30 EUR od 28. 12. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencema povrniti 43,23 % njunih pravdnih stroškov, toženca pa sta dolžna tožnici nerazdelno povrniti 56,77 % njenih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v obsodilnem delu sta pritožbi vložila oba toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Prva toženka v pritožbi očita sodišču, da je napačno zaključilo, da je med pokojno in tožnico obstajala trajnejša življenjska skupnost. Tisti, ki si ustvari lastno družino, po naravi stvari ne živi v trajnejši življenjski skupnosti z brati in sestrami. Pri tem je treba izhajati iz elementov, ki opredeljujejo trajnejšo življenjsko skupnost med partnerjema. Načeloma je pogoj sobivanje v skupnem stanovanju, izjemoma je ta pogoj izpolnjen tudi, če osebi bivata ločeno in zato obstajajo utemeljeni razlogi (študij, zaposlitev v drugem kraju, varovanje sorodnikov,...). Pokojna je bivala v svojem stanovanju in vodila svoje gospodinjstvo. Ekonomska skupnost ne obstoji, če ena oseba prispeva k preživljanju druge, kot je to počela pokojna sestra. Tako tožnica ni upravičena do odškodnine zaradi smrti bližnjega. Izjave prič so kontradiktorne, saj po eni strani izpovedujejo, da so pokojno videvale vsak dan, po drugi strani, da je pokojna obiskovala tožnico vsak dan, kjer je ostajala več mesecev. Izpostavlja izpovedbo tožničinega brata (in brata pokojne), da je med njima bila precejšnja razlika v letih in da se je ekonomska in čustvena povezava med tožnico in pokojno vzpostavila šele, ko je tožnica prišla živet v Maribor. Sodišče ni upoštevalo, da je pokojna živela s partnerjem, po razvezi pa je živela sama v Mariboru. Ugovarja višini prisojene odškodnine. Sodišče je o njej odločalo le glede na subjektivni odnos tožnice do škodnega dogodka in njenega doživljanja ni objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Tožnica trajanja in stopnje duševnih bolečin ni izkazala z nobenim dokazom. Sodišče prve stopnje bi moralo postopati na podlagi pravila o dokaznem bremenu in tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče ni strokovnjak za presojanje duševnih bolečin. Tožnica zaradi zatrjevanih duševnih bolečin ni nikoli poiskala zdravniške pomoči. Sodišče je kršilo načelo enakega varstva pravic, saj ni upoštevalo sodne prakse, predložene s strani drugega toženca. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Drugi toženec v obširni pritožbi izpostavlja, da izpodbijana sodba temelji na dokazih, ki v ponovljenem postopku niso bili izvedeni, saj je bila celotna zadeva razveljavljena in vrnjena v novo sojenje. Sodišče bi moralo ponoviti vse dokaze, ki jih je že izvedlo in za katere meni, da so še potrebni. Zapisnik o glavni obravnavi mora obsegati navedbo vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Sodišče prve stopnje navedenega ni spoštovalo. V sodbi se navajajo dokazi, ki sploh niso bili izvedeni. S takšnim nezakonitim postopanjem je bila tožencu odvzeta možnost do izjave. Izpodbijano sodbo je zato potrebno razveljaviti in ponovno vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je v novem postopku dodatno zaslišalo le tožnico, nato pa popolnoma enako kot v predhodnem postopku prisodilo odškodnino v višini desetih povprečno neto plač oziroma 500,00 EUR več, ker je od razveljavljene sodbe do izdaje nove sodbe poteklo eno leto. Takšno postopanje se izkaže kot vprašljivo in arbitrarno, predvsem v smislu pristranskosti sodnika in iskanja materialne resnice. Izključno strankina izpovedba, ne da bi bila podkrepljena z drugim dokazom, nikakor ne zadostuje za zaključek o dokazanosti dejstev. Nesprejemljiva je obrazložitev sodbe v 38. točki v smislu, da toženka ni ustrezno (substancirano) izpodbijala navedb tožnice in da dokaz z zaslišanjem tožnice povsem zadošča za dokazovanje duševnih bolečin. Gre za navedbe, ki zadevajo duševno plat tožnice, ta pa ni predlagala nobenega objektivnega dokaza, ki bi čustveno dojemanje tožnice izkazal. Drugi toženec je na podlagi dejstev, ki so mu bila znana, povsem zadostil zahtevam v smislu 212. člena ZPP. Tožnica kljub močnim duševnim bolečinam ni obiskala zdravnika. Sodišče je zgolj sledilo, kar je tožnica navedla in na obravnavi postavljalo vprašanje po vprašanje (sugestivno, kapciozno) tako, da je v ponovljenem postopku lahko izdalo sodbo z enako odločitvijo. Postopanje sodišča je ovrednotiti kot „oholo ravnanje“, ki daje videz, da ima sodnik nadmoč. Odločilna dejstva (obstoj, stopnja in trajanje duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega) v sodbi niso ustrezno ugotovljena oziroma obrazložena, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka in je ni mogoče preizkusiti. Predmetne zadeve tudi ni mogoče primerjati z zadevo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 155/2017 z dne 22. 11. 2018 glede potrebe po imenovanju izvedenca, kot je to povsem nepravilno obrazloženo v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V kolikor sodišče druge stopnje ne bi sledilo zgornjim pritožbenim navedbam, pa drugi toženec meni, da je prisojena odškodnina odmerjena previsoko. Sodišče se sploh ne opredeli, kakšno stopnjo bolečin je tožnica utrpela, kolikšno je bilo njihovo trajanje in kako so se duševne bolečine odvijale, kar je posledica tega, da sodnik ni zdravnik oziroma psiholog. Nikakor ni mogoče sprejeti nestrokovnega zaključka sodišča, da tožnica še vedno trpi izjemno močne duševne bolečine. V kolikor bi se tožnica počutila oškodovano, bi zagotovo svoj zahtevek uveljavljala že v kazenskem postopku. Potrebno je tudi upoštevati, da je bila pokojna sestra v času smrti stara že preko sedemdeset let, tožnica pa 63 let. Zelo pomembno je tudi, da ima tožnica sina, kateremu je v svojem življenju posvečala največ skrbi in pozornosti. Poleg tega je v skladu s sodno prakso splošna meja prisojenih odškodnin nižja, kar izhaja tudi iz odločb VSL III Cp 3050/2010 z dne 13. 10. 2010 in II Cp 1729/2018 z dne 13. 3. 2019. Ponovno drugi toženec nasprotuje presoji sodišča, da je v predmetni zadevi izpolnjen pogoj trajnejše življenjske skupnosti. Sodišče je poenostavljeno zaključilo, da sta sestri v zadnjih letih živeli v trajnejši življenjski skupnosti, saj si nobena od sester v tem obdobju ni ustvarila druge življenjske skupnosti, ki bi izključevala možnost nastanka trajne življenjske skupnosti med njima. Tekom postopka je bilo nedvomno ugotovljeno, da sta bili sestri povezani, tudi bolj kot je bila povezanost pokojne z bratom, prav tako je bila pokojna tista, ki je pomagala pri preživljanju svoje sestre (tožnice) in nikoli obratno. Ekonomska skupnost zgolj zaradi pomoči ene osebe drugi, ne more obstajati. Nikakor ni mogoče sprejeti zaključka, da je pokojna za časa svojega življenje sprejela odločitev za bivanje v trajni življenjski skupnosti s tožnico, saj je bivala v svojem stanovanju v Limbušu. Za skupno bivanje tudi niso obstajale nobene ovire. Tudi priča T.Ž. je izpovedala, da ne more ravno reči, da sta pokojna in tožnica živeli skupaj, pokojna se je k tožnici vozila s kolesom in tudi nazaj domov. Po upokojitvi pokojne je to bilo skoraj vsakodnevno, skupaj sta se vozili s kolesi, si kuhali, udeleževali skupnih druženj z upokojenci in veliko stvari počeli skupaj. Sodišče skupno druženje obeh sester, ki sta bili obe upokojeni in imeli veliko časa, enači z obstojem trajne življenjske skupnosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in odloči o zadevi.

5. Tožnica je v odgovorih na obe pritožbi nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožb ter zahtevala povrnitev stroškov odgovorov na pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnica uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi smrti sestre v prometni nesreči (drugi toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči). Iz naslova nepremoženjske škode je zahtevala plačilo 19.000,00 EUR in 2.000 EUR za stroške pogreba. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 11.778,00 EUR (deset povprečnih neto plač v RS1) denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega in 143,50 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (kamnoseška dela), prisoja slednje v pritožbah ni grajana.

9. Pravno podlago tožbenega zahtevka glede odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavlja 180. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da lahko sodišče tudi bratom in sestram prisodi pravično denarno odškodnino za duševne bolečine, če je obstajala med njimi in umrlim trajnejša življenjska skupnost. Sporen je obstoj trajnejše življenjske skupnosti, obstoj škode (v smislu dokazanosti pravno priznane škode oziroma obstoja duševnih bolečin) in višina prisojene odškodnine.

10. Glede uveljavljanih procesnih kršitev, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno izvajati vse dokaze glede obstoja odškodninske obveznosti, je pojasniti, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi enkrat že odločilo s sodbo III P 294/2019 z dne 9. 1. 2020, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 400/2020 z dne 14. 7. 2020 razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje. Iz navedenega sklepa izhaja, da sodišče druge stopnje nima pomislekov glede obstoja trajnejše življenjske skupnosti med pokojno in tožnico, ni pa sodišče prve stopnje podalo razlogov o nadaljnjem odločilnem dejstvu za prisojo odškodnine iz tega naslova in sicer o obstoju duševnih bolečin iz tega naslova. Sodišče prve stopnje v tej zvezi tožnice v prvem sojenju na naroku ni zaslišalo, temveč je odločilo le upoštevaje njene navedbe v tožbenih trditvah. V novem sojenju je sodišče prve stopnje tako le še zaslišalo tožnico glede zatrjevanega obstoja duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo priloge pod A in B ter zaslišalo tožnico in ostale priče. Drugi toženec v pritožbi izrecno ne navaja, katere druge dokaze bi sodišče še moralo izvesti, čeprav jih je izvedlo že v prvem sojenju oziroma, zakaj bi moralo ponovno izvajati iste dokaze (tudi novo sojenje je bilo pred istim sodnikom). Tudi za ponovljeno sojenje po razveljavitvi sodbe namreč velja načelo enotnosti glavne obravnave. To pa pomeni, da predhodno izvedeni dokazi predstavljajo procesno veljavno dokazno gradivo v obravnavani zadevi in zato ponovno navajanje že izvedenih dokazov na naroku glavne obravnave v novem sojenju ni potrebno. Prav tako je dopustno, da se pomanjkljiv dokazni sklep z naroka za glavno obravnavo v sodbi dopolni oziroma bolj natančno oblikuje, predvsem pa je pomembno, da sodišče ob tem pojasni razloge, zaradi katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, saj sicer stori absolutno bistveno kršitev kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa drugi toženec konkretno ne navaja, katerega dokaza sodišče naj ne bi izvedlo oziroma, za kateri zavrnjen dokaz sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo zadostnih razlogov.

11. Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo, da je med tožnico in njeno pokojno sestro obstajala trajnejša življenjska skupnost, je celovita, razumna in prepričljiva, enako velja glede obstoja duševnih bolečin zaradi smrti sestre. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sestra tožnice umrla v prometni nesreči, katere povzročitelj je bil drugi toženec. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanih prič, med drugim brata tožnice in pokojne J.P., ki je izpovedal, da je bil odnos med tožnico in pokojno bistveno bolj povezan kot odnos med njim in pokojno, ugotovilo, da sta se tožnica in pokojna zelo dobro razumeli in da sta tudi v trgovino hodili skupaj, pokojna je tudi spala pri tožnici, kar je pokojna kupila sebi, je prinesla tudi tožnici. Izpovedba navedene priče je skladna z izpovedbo tožnice, prav tako je skladna z izpovedbami drugih zaslišanih prič. Drugi toženec sicer izpostavlja izpovedbo T.Ž. (v času škodnega dogodka zunajzakonska partnerka sina tožnice), ko je izpovedala, da ne more ravno reči, da sta tožnica in pokojna živeli skupaj, vendar je po drugi strani navedena priča izpovedala, da sta bili pokojna in tožnica zmeraj skupaj, zjutraj sta se slišali, popoldan sta se videli, kamorkoli se je šlo, sta šli skupaj, vedno sta bili skupaj tudi za praznike, z gotovostjo je potrdila, da je pokojna k tožnici prihajala vsaki drugi dan ne glede na vreme, kar je potrdila tudi sodelavka in soseda pokojne priča D.M. O tem, da sta bili tožnica in pokojna ves čas skupaj, so izpovedale tudi druge priče (sodelavke in sosede pokojne) in sicer H. in E.Š., N.I., K.Z., M.K. Priča T.Ž. je tudi izpovedala, da je imela pokojna v hiši tožnice svojo sobo in ključ od hiše. Tudi prejšnja zunajzakonska partnerica sina tožnice J.P. je izpovedala, da je bila pokojna večji del v B. pri tožnici, da je tam urejala hišo, vrt in okolico hiše. Zgolj z izvzetim delom izpovedbe ene priče tako drugi toženec ne more omajati prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje glede bivanja in druženja tožnice in pokojne oziroma glede njunega odnosa, prav tako ne prva toženka v smislu, da so pisne izjave prič kontradiktorne, ne da bi pri tem pojasnila, katere pisne izjave prič. Odveč so tudi obširne pritožbene navedbe o tem, da sta tožnica in pokojna imeli v preteklosti vsaka svojo družino, saj je za odločitev v zadevi bistveno stanje ob smrti pokojne oziroma v zadnjih letih njenega življenja, kot je to tudi povsem pravilno ugotavljalo sodišče prve stopnje.

12. Sodišče druge stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tako pravilno napolnilo pravni standard trajnejše življenjske skupnosti, kljub dejstvu, da je pokojna imela svoje stanovanje in tudi tožnica svojo hišo. Zgolj posest stanovanja oziroma hiše namreč ne odraža dejanskega stanja, kje oseba preživi večji del svojega časa. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da trajnejše življenjske skupnosti ni mogoče enačiti s stalnim skupnim življenjem oziroma bivanjem. Pomembna je predvsem tesna povezanost, ki se kaže v medsebojni čustveni navezanosti, ekonomski skupnosti in medsebojni odvisnosti.2 Sestri pa tudi nista živeli v nobeni drugi skupnosti. Takšna odločitev je tudi povsem v skladu s sodno prakso, katero je navajalo že sodišče prve stopnje3. 13. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je določitev zadoščenja oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Človeško življenje in duševne bolečine ob izgubi bližnjega nimajo cene in ne denarne vrednosti, tovrstna odškodnina je namenjena zgolj satisfakciji, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 179. člena OZ. Po navedeni določbi je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin). Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kot izhaja iz sodne prakse.

14. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj sledi izpovedbi tožnice glede duševnih bolečin, ki jih je utrpela ob izgubi sestre in da toženca nasprotnega dokaza nista ponudila, niti konkretno nista zatrjevala, zakaj tožnica ob izgubi sestre ne bi duševno trpela. Sicer je pritrditi pritožbama, da toženca v tej smeri verjetno niti nista mogla kaj več navajati, saj tožnice osebno ne poznata. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice v povezavi z drugimi izpovedbami prič o navezanosti tožnice in pokojne tudi po mnenju sodišča druge stopnje z gotovostjo ugotovilo takšen obstoj duševnih bolečin, ki opravičujejo odmero denarne odškodnine iz tega naslova. Obstoja duševnih bolečin tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati na podlagi pravil o dokaznem bremenu, kot se za to zavzemata v pritožbah toženca.

15. Neutemeljene so pri tem pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo glede obstoja in trajanja duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega imenovati izvedenca psihološke stroke. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodno prakso.4 Sodišče druge stopnje k temu le še dodaja, da tudi sicer ob pregledu sodne prakse ni zaslediti, da bi zaradi ugotavljanja duševnih bolečin ob izgubi bližnjega sodišča imenovala izvedence medicinke stroke s področja psihologije. Stopnjo in trajanje duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe namreč ni mogoče meriti, kot je to primer pri telesnih bolečinah. Postopanje sodišča v predmetni zadevi tako v ničemer ne odstopa od sodne prakse, kot to poskuša prikazati v pritožbi drugi toženec, ki ravnanje sodnika ocenjuje kot oholo in pristransko, za kar nima po presoji sodišča druge stopnje prav nobene podlage. Postopek je bil namreč povsem pravilno izveden, v izpodbijani sodbi pa se je sodišče opredelilo do vseh navedb toženih strank, kar vse je obširno pojasnilo (sama obrazložitev sodbe namreč obsega 20 strani) in se opredelilo tudi do sodnih odločb, ki sta jih navajala toženca. Povsem neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnici na zadnjem naroku postavljalo kapciozna in sugestivna vprašanja. Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 3. 11. 2020 (in prepisa zvočnega posnetka) toženca ob zaslišanju vprašanjem nista ugovarjala in po zaslišanju tudi nista uveljavljala kršitve pravil postopka v tej smeri. Slednje je drugi toženec uveljavljal šele v pritožbi, kar pa je prepozno, zato se sodišče druge stopnje do navedenih očitkov ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

16. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožnica ob smrti sestre doživela globok čustven in duševni pretres, še zlasti, ker je bila smrt nenadna in nepričakovana. S sestro je imela vse življenje tesne odnose, z njo sta preživeli mnogo skupnega časa, tako v skupnem gospodinjstvu, družinski sredini, skupaj sta hodili na izlete, prireditve, skupne obiske znancev, vse to še toliko več, ko je bila sestra v pokoju in je imela več časa. S strani sestre je bila tožnica deležna tako ekonomske kot čustvene opore. Zaradi izgube sestre je utrpela globoko čustveno praznino, ki jo vsakodnevno spremlja v raznih situacijah. Kot je izpovedala, se je spraševala, kaj bo brez nje, saj ji je bila vse v življenju, vedno jo je bodrila in spravljala v dobro voljo ter ji pomagala v vseh njenih težavah, še vedno sanja, kako se pogovarja s pokojno sestro, hodi po stanovanju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je bila med pokojno in tožnico močna čustvena vez.

17. Ob opisanih dejanskih okoliščinah je treba z vidika objektivne pogojenosti višine odškodnine le to primerjati s sodno prakso v primerljivih zadevah. Pri tem je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citiralo sodno prakso (vpogled v citirane odločbe je mogoč vsakomur), ki je v podobnih primerih priznavala odškodnine v razponu od 10 do 13 povprečnih mesečnih neto plač.5 Glede nižje odškodnine pritožbi tako nista utemeljeni, saj je nedvomno bilo ugotovljeno, da je med tožnico in pokojno obstajala močna čustvena navezanost, v posledici česar so duševne bolečine tožnice ob izgubi sestre toliko večje. V pritožbi drugega toženca izpostavljeni zadevi VSL III Cp 3050/2010 z dne 13. 10. 2010 in II Cp 1729/2018 z dne 13. 3. 2019 pa tudi nista primerljivi, saj je v prvi zadevi bil zahtevek pred sodiščem druge stopnje zavrnjen (višina zato sploh ni bila presojana), v drugi zadevi, kjer je bila bratu prisojena odškodnina v višini 6,20 povprečnih neto plač, pa je bilo ugotovljeno, da tožnik večje navezanosti na brata ni izkazal, hkrati je tudi v navedeni odločbi pojasnjeno, da se večinoma takšne odškodnine zaradi izgube bližnjega (bratov, sester) gibljejo med 10 in 13 povprečnih neto plač. Ob upoštevanju navedenega je tako po presoji sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina v višini 10 povprečnih neto plač, ki je sicer na spodnji meji prisojanih odškodnin, povsem ustrezna.

18. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

19. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica je sicer zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da le-ti niso bili potrebni, saj v odgovoru ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Na podlagi 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je zato odločilo, da te stroške tožnica krije sama.

1 Povprečna mesečna neto plača v Republiki Sloveniji je v novembru 2020 znašala 1.327,70 EUR (Uradni list RS, št. 13/2021). 2 Tudi v zadevi VSL II Cp 1902/2017 z dne 7. 11. 2017 je sodišče zavzelo stališče, da je med bratoma obstajala trajnejša življenjska skupnost, čeprav je pokojni zadnjih sedem let živel v drugem stanovanju, prilagojenem za invalide, vendar je zanj skrbel tožnik, ki je dnevno prihajal k njemu. V predmetni zadevi je še zanimivo, da je sodišče bilo mnenja, da trajnejša življenjska skupnost med tožnikom in pokojnim obstoji kljub dejstvu, da si je tožnik ustvaril svojo družino, hkrati pa v celoti skrbel tudi za pokojnega brata. 3 Odločbe VSRS II Ips 478/2003 z dne 13. 10. 2004, II Ips 406/2007 z dne 10. 9. 2009 in II Ips 620/2006 z dne 22. 5. 2008 in VSC Cp 258/2013 z dne 24. 10. 2013, pa tudi II Ips 79/97 z dne 13. 5. 1998. 4 Sodba II Ips 155/2017 z dne 22. 11. 2018, na katero je v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa I Cp 400/2020 opozorilo že sodišče druge stopnje in poudarilo, da lahko o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče odloči tudi brez izvedenca. 5 V zadevi II Ips 220/2009 z dne 16. 12. 2010 je sodišče polbratu prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube bližnjega v višini 12 povprečnih neto plač. V zadevi II Ips 629/2008 z dne 16. 4. 2009 je sodišče sestri za izgubo brata prisodilo 10 povprečnih mesečnih neto plač, prav tako je sodišče v zadevi II Ips 633/2000 z dne 22. 8. 2001 prisodilo bratu odškodnino v višini 10 povprečnih mesečnih neto plač.