Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi smrti sestre v prometni nesreči. Drugi toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči. Iz naslova nepremoženjske škode je zahtevala 19.000,00 EUR in 2.000,00 EUR za stroške pogreba. Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že odločilo. Sodba je bila razveljavljena. Sodišče druge stopnje ni imelo pomislekov glede obstoja trajnejše življenjske skupnosti med pokojno in tožnico, ni pa sodišče prve stopnje podalo razlogov o obstoju duševnih bolečin iz tega naslova. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi tožnice ni zaslišalo, temveč je odločilo le upoštevaje njene navedbe v tožbenih trditvah. V novem sojenju je sodišče le še zaslišalo tožnico glede zatrjevanega obstoja duševnih bolečin.

2. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici skupaj 11.922,30 EUR. Prva toženka je dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 11.778,80 EUR od 13. 6. 2016 dalje pa do 27. 12. 2018, oba toženca pa sta dolžna nerazdelno plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 11.922,30 EUR od 28. 12. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je zaključilo, da je med tožnico in pokojno obstajala trajnejša življenjska skupnost ter da je tožnica s svojo prepričljivo izpovedbo dokazala, da je ob izgubi pokojne sestre utrpela pravno priznane duševne bolečine.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Ocenilo je, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, razumna in prepričljiva in potrdilo zaključke sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je drugi toženec vložil predlog za dopustitev revizije in predlagal dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali sta sodišči nižjih stopenj kršili materialno pravo (določbo tretjega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, s tem ko sta pravni standard trajnejše življenjske skupnosti, katerega razlaga se je razvila skozi sodno prakso, preširoko razlagali, s tem ko sta pod pojem trajnejše življenjske skupnosti uvrstili čustveno povezan odnos starejših sester, med katerima ni obstajala niti ekonomska niti bivanjska skupnost, za ločeno bivanje pa tudi ni bilo utemeljenih razlogov, pri čemer pa preživela sestra tudi nikoli ni prekinila življenjske skupnosti s svojim polnoletnim sinom, ki se je vsak dan vračal k njej in ji nudil tako čustveno kot ekonomsko podporo?; 2) Ali sodna praksa Vrhovnega sodišča II Ips 155/2017 z dne 22. 11. 2018, ki je bila sprejeta v primeru ugotavljanja višine nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi telesnih poškodb (ne pa obstoja škode, katere obstoj je bil tam zanesljivo ugotovljen) velja oziroma jo je mogoče upoštevati tudi pri obravnavanju primerov kot je konkretni, ko je treba ugotoviti tako obstoj kot tudi trajanje in stopnjo duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega, ob dejstvu, da gre v prvem primeru tudi za navzven zaznane telesne znake (poškodbe), v drugem primeru pa le za porušeno psihično stanje, ki navzven ni razvidno, o tem pa ne obstaja tudi nobena medicinska dokumentacija oziroma drugi objektivni dokazi (npr. priče)?; 3) Ali sta nižji sodišči zagrešili napačno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 174. člena OZ) in bistveno kršitev pravil postopka, in sicer kršili določbe 8., 214. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, s tem ko sta (prvič) o obstoju duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega in (drugič) njihovi stopnji in trajanju, sledili le izpovedbi oškodovanke, pri čemer pa nista svoje odločitve oprli na noben objektivni dokaz (izvedenec, medicinska dokumentacija, priča ipd.), pri ocenjevanju obstoja, stopnje in trajanja duševnih bolečin in posledično določanju višine odškodnine pa odločili očitno (na prvi pogled razvidno) v nasprotju z medicinsko objektiviziranimi merili in s tem odstopili od obstoječe sodne prakse Vrhovnega sodišča RS II Ips 255/2017, s čimer je zagrešena tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?; 4) Ali je v primeru, ko je sporen že sam obstoj duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe (obstoj škode) to dejstvo mogoče zanesljivo ugotoviti brez ustreznega strokovnjaka (izvedenca) in zgolj na podlagi izpovedbe oškodovanca, še posebej v primeru, ko obstoj škode ni navzven razviden in tudi o tem dejstvu ni nobenega drugega objektivnega dokaza (npr. izpovedi priče, medicinske dokumentacije, ipd.)? in 5) Ali lahko sodišče v primeru, kot je tukaj obravnavani, ko sploh ni zanesljivo (zgolj na podlagi izpovedbe oškodovanke) ugotovilo obstoja škode, posledično tudi škode ni moglo zanesljivo individualizirati (ugotoviti natančnega obsega – stopnje in trajanja duševnih bolečin), opravi objektivizacijo (končno odmero) pravične denarne odškodnine le s primerjavo povprečnih odškodnin, dosojenih v siceršnji sodni praksi, pri čemer pa je znano, da se je siceršnja sodna praksa glede zneskov odškodnin (lestvice razpona) od nekdaj izoblikovala s pomočjo medicinske doktrine – anamnestičnih podatkov? Predlagatelj navaja, da med sestrama ni šlo za trajnejšo življenjsko skupnost, temveč za veliko čustveno povezanost in medsebojno pomoč, saj sta bili obe že v pokoju in sta imeli več časa za druženje. Trdi, da med njima ni obstajala soodvisnost z ekonomski elementi. Pokojna je bila samska, brez otrok in je pomagala vsem sorodnikom, največ pa tožnici, saj je ta njeno pomoč najbolj potrebovala. Meni, da sodišče ne bi smelo le slediti tožničini izpovedbi o obstoju, stopnji in trajanju duševnih bolečin, temveč bi o tem lahko odločilo le s pomočjo izvedenca.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).