Jedro

Tožnica je utemeljeno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od datuma, ko je bila v predsodnem upravnem postopku obravnavana na invalidski komisiji I. stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II tč. izreka delno spremeni tako, da pravilno glasi: „Tožnico se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo, kjer ne bo težjega fizičnega dela z dvigovanjem bremen do 5 kg, dela v pogosti prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice (pripognjen položaj), dvigovanja iz tal z rotacijo (higiena in molža krav), dvigovanja rok nad višino ramen (tudi v pripognjenem položaju), brez daljše hoje oz. stoje na mestu in dela na višini, s polnim delovnim časom od 4. 2. 2010 dalje“.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2010 in št. ... z dne 23. 2. 2010 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela, kjer ne bo težkega fizičnega dela z dvigovanjem bremen do 5 kg, dela v pogosti prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice (pripognjen položaj), dvigovanje iz tal z rotacijo (higiena in molža krav), dvigovanjem rok nad višino ramen (tudi v pripognjenem položaju), brez daljše hoje oz. stoje na mestu in delo na višini s polnim delovnim časom od 4. 2. 2010 dalje (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in ponovno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da invalidnosti pri tožnici sploh ni mogoče ugotoviti, saj je za svoj poklic administrativnega tehnika v celoti zmožna, aktivnosti v sklopu opravljanja kmetijske dejavnosti za prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa ni mogoče šteti kot podlage za oceno delazmožnosti. Takšno stališče naj bi bilo v sodni praksi že zavzeto za primere prostovoljne vključitve v zavarovanje pri opravljanju javnih del. Sklicuje se tudi na mnenje sodnega izvedenca, po katerem tožnica za delo v kmetijski dejavnosti že pred pričetkom opravljanja ni bila zmožna. Pomeni, da v njenem zdravstvenem stanju ni prišlo do sprememb v času opravljala kmetijske dejavnosti in te dejavnosti tudi ni mogoče upoštevati za oceno delazmožnosti.

Nepravilno naj bi bil nadalje določen tudi datum nastanka invalidnosti zaradi vezanosti na datum seje invalidske komisije I. stopnje. Gre za arbitrarno določitev tega dejstva, ki se v večini primerov dejansko upošteva kot datum nastanka invalidnosti, ne gre pa izključno za takšen način ugotavljanja, zlasti ne v primerih, ko gre za oceno spremembe delovnih zmožnosti. Sodišče je samo določilo ta datum, čeprav za to nima ustreznega strokovnega znanja in s tem zagrešilo kršitev 243. člena Zakona o pravdnem postopku. Tudi ugotovitev obstoja invalidnosti je v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca. Kar zadeva spričevalo specialista medicine dela, prometa in športa o zmožnosti tožnice za opravljanje kmetijske dejavnosti, pa poudarja, da gre za javno listino, glede katere je v skladu z 224. členom Zakona o pravdnem postopku mogoče dokazovati, da v njej potrjena dejstva niso resnična.

Zgolj iz previdnosti opozarja še, da je pravica iz 91. člena ZPIZ-1 poimenovana pravica do premestitve in ne pravica do dela na drugem delovnem mestu, kot je razsojeno v izpodbijani sodbi.

Pritožba je delno utemeljena.

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje razčistilo vsa pravno odločilna dejstva v skladu z napotili pritožbenega sodišča v sklepu Psp 96/2014 z dne 8. 5. 2014 in na podlagi bistveno pravilne dokazne ocene, tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. v zvezi s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 43/2007 in 75/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kakšnih drugih procesnih napak, ki bi lahko kakorkoli vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe. Vendar pa tožena stranka pravilno poudarja, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju prišlo do delno zmotne uporabe materialnega prava, in sicer iz razloga, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V zadevi ni sporno, da je tožnica po poklicu ekonomski tehnik, in da je bila več kot 20 let zavarovana na temelju delovnega razmerja. Iz podatkov delovne knjižice nadalje izhaja, da je bila od 16. 4. 2000 do 30. 6. 2006 prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Od 1. 7. 2006 do 3. 2. 2010 in od 5. 2. 2010 dalje, (torej s prekinitvijo dveh dni) je prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti po 6. alineji 1. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Nadalje ni dvoma, da se je tožnica po 34. členu ZPIZ-1 prostovoljno vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti v okviru aktivne politike zaposlovanja (priloga A6 sodnega spisa). Hkrati iz Zdravniškega spričevala z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev po opravljenem predhodnem preventivnem zdravstvenem pregledu dne 10. 7. 2006 (priloga A/19 sodnega spisa) določno izhaja, da je specialist medicine dela, prometa in športa tedaj ocenil, da je izpolnjevala posebne zdravstvene zahteve za delo na kmetiji.

Nepravilna ocena medicinskega strokovnjaka o izpolnjevanju zdravstvenih zahtev za opravljanje samostojne kmetijske dejavnosti pred vključitvijo v zavarovanje, četudi na prostovoljni podlagi, tožnici seveda ne more biti v škodo, četudi bi se kasneje izkazalo, da bi bilo glede na zdravstveno stanje delo na kmetiji kontra indicirano. Iz istega razloga ne more biti upoštevno niti izvedensko mnenje sodno medicinskega strokovnjaka istovrstne specializacije, da za delo na kmetiji ni bilo zdravstvene zmožnosti že ob vključitvi v zavarovanje. Dejstvo je namreč, da je tožnica na podlagi opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti pravnomočno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 7. 2006 dalje, in da od tedaj dalje to dejavnost dejansko tudi opravlja. Že ta okoliščina pa glede na definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija, sama po sebi narekuje, da pri dokaznem ocenjevanju mnenju sodnega izvedenca ni mogoče v celoti slediti. Ravno nasprotno. Nekajletno dejansko opravljanje samostojne kmetijske dejavnosti le še dodatno potrjuje pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je pri tožnici iz zdravstvenih razlogov podana potreba po omejitvah pri opravljanju dejavnosti, ker je pri njej prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti.

Res je sicer, da so pri tožnici že leta 1995 in kasneje v medicinskih izvidih zabeleženi določeni stenotični problemi v ledvenem delu hrbtenice. Vendar pa iz izvida specialista ortopeda z dne 16. 4. 2008, izdanega na podlagi RTG slike ledvene hrbtenice izhaja zožen prostor L5-S1 zaradi protruzije diskusa, specialist nevrokirurg pa šele 19. 5. 2009 ugotavlja, da gre za kronične težave ledvene hrbtenice brez radikulopatskih fenomenov na nogah, vendar glede na MRI preiskavo ugotavlja hujšo okvaro med L3 in L4 s centralno in nekoliko bolj desno protruzijo diska. Šele v tem izvidu je zapisano, da tožnica ni sposobna za večje fizične obremenitve. Podobno izhaja tudi iz izvida specialista fiziatra z dne 11. 6. 2009, ki predlaga trajne razbremenitve pri prenašanju bremen, pogosto globoko pripogibanje ter delo v daljših prisilnih držah.

Zaradi vseh navedenih okoliščin konkretnega primera, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo mnenju izvedenca, da tožnica že ob vključitvi v zavarovanje na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti za to delo ni bila zmožna. To toliko bolj, ker je izvedenec celo zapisal, da za delo na kmetiji ni bila zmožna v času prijave v zavarovanje 5. 2. 2010, ko je šlo za ponovno vključitev v zavarovanje na isti pravni podlagi po dvodnevni prekinitvi zavarovanja. Tožnica je zato utemeljeno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 2. 2010 dalje. Torej od datuma, ko je bila v predsodnem upravnem postopku obravnavana na invalidski komisiji I. stopnje.

Res je sicer, da gre pri datumu nastanka invalidnosti v bistvu za administrativno določeni datum. Vendar v praksi izvajanja obveznega invalidskega zavarovanja izvedenski organi toženega zavoda kot datum nastanka invalidnost praviloma določajo z datumom seje invalidske komisije I. stopnje. To je tudi logično, saj se pri ocenjevanju invalidnosti nenazadnje upošteva tudi izvid neposrednega osebnega pregleda zavarovanca. Le izjemoma prihaja do določitve kakšnega drugega datuma, pa še to predvsem tedaj, ko je prav datum nastanka invalidnosti odločilen za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožba tožene stranke v tej smeri tako ne more biti uspešna, saj neuporaba 243. člena ZPP v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja bistvene kršitve v smislu 1. odstavka 339. člena istega zakona, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

Ker je v obravnavani zadevi tudi po presoj pritožbenega sodišča izpolnjen dejanski stan iz 3. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) sta z izpodbijano sodbo kot nepravilna in nezakonita v skladu z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) utemeljeno odpravljena izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta in je tožnica zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 4. 2. 2010 dalje. Glede na to, da so v konkretnem primeru izpolnjeni tudi pogoji iz 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1, saj je tožnica pretežni del skupnega obveznega zavarovanja dosegla v zavarovanju za širši obseg pravic, ji je v skladu z 91. členom ZPIZ-1 mogoče priznati pravico do premestitve na drugo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo z vsemi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ni razvidno, da bi bil 91. člen ZPIZ-1 sploh uporabljen, saj je namesto pravice do premestitve na drugo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo ob omejitvah, ki jih pritožba niti ne prereka, nepravilno priznana pravica do dela. Ob pritožbi tožene stranke v tej smeri in po uradni dolžnosti je bilo zato potrebno II. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremeniti ter razsoditi, kot je razvidno iz I točke izreka te sodne odločbe.

Ostala obširna pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na zatrjevano nepravilno uporabo materialnega prava, so zmotna in v konkretni zadevi nesprejemljiva. Upoštevajoč edino sprejemljivo izhodišče, da nepravilna ocena specialista medicine dela, prometa in športa ob vključitvi v zavarovanje na temelju opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti, ne more biti v škodo, ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da ocenjevanje invalidnosti na to dejavnost samo iz razloga, ker je tožnica v zavarovanje vključena na prostovoljni podlagi, ne bi bilo mogoče. Potrebno je namreč izhajati iz ustavno skladne razlage in uporabe 6. alineje 1. odstavka 34. člena v zvezi s 60. in 66. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica v času predsodnega upravnega postopka ter tudi med sodnim postopkom, prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju 6. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, in to po predhodni pozitivni oceni medicinskega strokovnjaka, da je za delo samostojne kmetice zmožna, oziroma da izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje te dejavnosti, ni razumnega razloga, da invalidnost ne bi bila ocenjevana na dejavnost, na podlagi katere je zavarovana.

Prav v predhodno navedeni smeri je svojo odločitev utemeljilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je z odločbo št. U-I 287/2010 z dne 3. 11. 2011 ugotovilo, da 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 ni v skladu z Ustavo RS, kolikor se nanaša na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena istega zakona. Kaj drugega seveda ne more veljati niti za zavarovance iz 6. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Sicer pa omejitev pravic zgolj z enim kriterijem, t.j. načinom vključitve v zavarovanje v času nastanka invalidnosti, pomeni protiustaven poseg v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Glede na to, da je bila tožnica pretežni čas zavarovana za vse zavarovalne primere, torej širši obseg pravic, jo je potrebno obravnavati enako, kot ostale zavarovance v takem položaju. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I 40/09 z dne 4. 3. 2010 med drugim razloguje enako, in sicer da iz zahteve po enakem obravnavanju po 14. členu Ustave RS izhaja, da mora biti obema vrstama zavarovancev, ki sta v enakem položaju, v okviru invalidskega zavarovanja zagotovljena enaka raven varstva.

Glede na prej obrazloženo končno pravno ni relevantno niti toženkino vztrajanje, da je tožnica za svoje delo administrativnega tehnika popolnoma zmožna, in da zato naj pri njej invalidnost sploh nebi bila podana. Zgolj slednje dejstvo namreč v okoliščinah konkretnega primera ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

Ker vse ostale navedbe tožene stranke za pritožbeno rešitev zadeve sploh niso odločilne, se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. tč. izreka).