Jedro

Zdravstvena sposobnost za opravljanje določenega dela se ugotavlja glede na dejanske okoliščine, zato ne more biti odvisna od formalnega zdravniškega spričevala. Če se naknadno ugotovi, da pozitivna ocena izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela ni bila utemeljena in da zavarovanec že pred nastopom dela zanj ni bil delazmožen, potem ni podlage za materialnopravni zaključek, da je bil.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni in se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. I-5068409 z dne 27. 9. 2010 in št. 5068409 z dne 23. 2. 2010, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku citirani odločbi tožene stranke, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela, kjer ne bo težjega fizičnega dela z dvigovanjem bremen do 5 kg, dela v pogosti prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice (pripognjen položaj), dvigovanja s tal z rotacijo (higiena in molža krav), dvigovanja rok nad višino ramen (tudi v pripognjenem položaju), daljše hoje oz. stoje na mestu in dela na višini, s polnim delovnim časom od 4. 2. 2010 dalje, toženi stranki pa naložilo, naj s posebno odločbo v roku 30 dni odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Ugotovilo je, da tožnica dela na kmetiji ni zmožna opravljati brez omejitev, zaradi le teh pa je njena delovna zmožnost zmanjšana, a za manj kot 50 %. Ugotovilo je tudi, da na dan nastanka invalidnosti (datum nastanka je sodišče določilo glede na datum odločanja invalidske komisije I. stopnje) ni bila vključena v obvezno zavarovanje, dopolnila pa je potrebno gostoto pokojninske dobe v skladu z 29. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je v celoti soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izvedenec, ki ga je angažiralo sodišče, invalidnosti ni ugotovil, saj je ocenil, da je tožnica še vedno zmožna za delo administratorke v polnem delovnem času (to delo je tožnica opravljala pretežni del delovne dobe), za delo kmeta pa ni bila zmožna že pred nastopom. Podlaga za presojo invalidnosti bi moral biti tožničin poklic, to pa je poklic administratorke. Aktivnosti v sklopu kmetijske dejavnosti, ki je bila podlaga za prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne morejo biti podlaga za oceno delazmožnosti. Ta aktivnost ne sodi v okvir pojma „poklic“. Brez pravne podlage naj bi bilo stališče, da nepravilna ocena delazmožnosti pred vključitvijo v zavarovanje tožnici ne more biti v škodo. Nepojasnjena pravna podlaga ima po stališču revidenta za posledico bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in prvega odstavka 339. člena v zvezi s tretjim odstavkom 224. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj bi s tem, ko je samo podalo zaključke, ki jih lahko ugotovi le izvedenec, kršilo tudi 243. člen ZPP. Revident nadalje meni, da datum nastanka invalidnosti ni pravilno določen. V nekaterih primerih je sicer lahko vezan na datum obravnave na invalidski komisiji I. stopnje, vendar ne, če dejstva kažejo na nastanek invalidnosti v drugem časovnem obdobju. V času ugotovljenih sprememb, upoštevaje izvedeniško mnenje, tožnica sploh še ni bila zavarovana po 34. členu ZPIZ-1, določitev datuma na kak drug dan pa tožnici tudi ne daje nobenih pravic, upoštevaje določbo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je odločilo v nasprotju s sodno prakso (glede smiselno podobnega primera zavarovanca, ki je vključen v javna dela) in tudi zato mu revident očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih. Očitek, ki ga revident podaja v zvezi s presojo sodišča druge stopnje glede izpolnjevanja zdravstvenih zahtev za opravljanje samostojne kmetijske dejavnosti, pa tudi sicer po vsebini ne pomeni uveljavljanja bistvene kršitve, pač pa gre za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

7. Tudi relativna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 224. in 243. členom ZPP ni podana. Stališče sodišča glede zdravniškega spričevala medicinskega strokovnjaka o izpolnjevanju zdravstvenih zahtev za opravljanje samostojne kmetijske dejavnosti in o tem, da izvedeniškega mnenja glede na izdano spričevalo ne bo upoštevalo, ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj gre za pravno presojo. Ta pa je lahko napačna le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Enako velja za presojo, kateri datum se šteje za datum nastanka invalidnosti.

8. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnica po poklicu ekonomski tehnik in je bila več kot 20 let zavarovana na temelju delovnega razmerja. Opravljala je delo administratorja. Od 16. 4. 2000 do 30. 6. 2006 je bila prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, od 1. 7. 2006 do 3. 2. 2010 in od 5. 2. 2010 dalje (s prekinitvijo torej dveh dni) pa je prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti po 6. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Specialist medicine dela je 10. 7. 2006 ocenil, da izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delo na kmetiji. Od 1. 7. 2006 dalje tožnica na podlagi opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti, ki jo dejansko opravlja, uživa status zavarovanke obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

9. Po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je med drugim podana invalidnost III. kategorije, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

10. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v več zadevah, je bila v primerjavi z opredelitvijo invalidnosti po prejšnjem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) s ZPIZ-1 uvedena nova definicija invalidnosti, ki upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca in ne le zmožnosti za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerem je trenutno razporejen. ZPIZ-1 definira invalidnost kot poklicno invalidnost, poskuša pa že v sami definiciji istočasno kombinirati tako poklicno kot splošno invalidnost. Izhodišče za ugotavljanje invalidnosti je „svoj poklic“, ki poleg dela na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec razporejen ob nastanku invalidnosti, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo. Gre za opredelitev zavarovančevega poklica pred nastankom invalidnosti kot izhodišča za ugotavljanje le-te.

11. Tožnica je bila vključena v obvezno zavarovanje na podlagi 6. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ, po katerem se državljani Republike Slovenije, ki so dopolnili 15 let starosti in niso obvezno zavarovani, lahko prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje po tem zakonu v času, ko opravljajo samostojno kmetijsko dejavnost in ne izpolnjujejo pogojev iz 2. alineje prvega odstavka 16. člena tega zakona (torej ne dosegajo katastrskega dohodka na družinskega člana, ki bi ustrezal znesku minimalne plače). Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da delo v kmetijski dejavnosti ne bi smelo služiti za oceno delazmožnosti, ker ne gre za „svoj poklic“ in je bila tožnica, ki je delala v tej dejavnosti, zavarovana prostovoljno. Tožnica seveda ni bila razporejena na delovno mesto, saj je tak status značilen za zavarovance, ki so v delovnem razmerju. Osebe, ki opravljajo samostojno (poklicno) kmetijsko dejavnost, niso razporejene na delovna mesta, zato je lahko (in tudi mora biti, saj jih zaradi tega, ker niso formalno razporejeni, ni mogoče izključiti iz sistema uveljavljanja pravic) izhodišče za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi le sposobnost za opravljanje dejavnosti (1). Primerjava z javnimi deli, ki jo ponuja revident s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 210/2010 z dne 7. 2. 2012, ni ustrezna. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče res zavzelo stališče, da se nova znanja in izkušnje, ki jih je tožnica pridobila pri opravljanju javnih del ne morejo šteti za podlago ugotavljanja delazmožnosti, vendar pa ne zato, ker je šlo za javna dela, ampak zato, ker se je tožnica usposobila za posamezna opravila, ki jih ni bilo mogoče opredeliti za svoj poklic.

12. Ne glede na navedeno pa je opravljanje dejavnosti, v konkretnem primeru kmetijske, lahko podlaga za ugotavljanje delazmožnosti le, če je invalidnost nastopila potem, ko se je tožnica s to dejavnostjo začela ukvarjati. Le tako je namreč mogoče govoriti o spremembi v zdravstvenem stanju v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, je tožnica prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti od 1. 7. 2006 do 3. 2. 2010 in od 5. 2. 2010 dalje. Pred pričetkom opravljanja te dejavnosti je pridobila zdravniško spričevalo z dne 10. 7. 2006, iz katerega izhaja, da izpolnjuje zdravstvene zahteve za delo na kmetiji. Nasprotno pa sta izvedenec, ki ga je angažiralo sodišče, in kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, pred tem tudi invalidska komisija II. stopnje, ugotovila, da je do sprememb v zdravstvenem stanju prišlo že prej in da tožnica že pred vključitvijo v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti ni bila zdravstveno zmožna za ta dela.

13. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da napačna presoja zdravstvene sposobnosti pred pričetkom opravljanja dela, ki jo je podal specialist medicine dela, ne more biti tožnici v škodo in da zato tudi mnenja izvedenca, da za to delo ni bila sposobna že pred nastopom, ne bo upoštevalo. To stališče je materialnopravno zmotno. Zdravstvena sposobnost za opravljanje določenega dela se ugotavlja glede na dejanske okoliščine, zato ne more biti odvisna od formalnega zdravniškega spričevala. Če se naknadno ugotovi, da pozitivna ocena izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela ni bila utemeljena in da zavarovanec že pred nastopom dela zanj ni bil delazmožen, potem ni podlage za materialnopravni zaključek, da je bil. Ob ugotovitvi, da tožnica že pred začetkom opravljanja kmetijske dejavnosti za to delo ni bila zmožna, je kljub vključenosti v zavarovanje na tej podlagi in kljub predhodni (nepravilni) pozitivni oceni materialnopravni zaključek lahko samo ta, da tožnici pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije ni mogoče priznati, saj v času opravljanja kmetijske dejavnosti ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju (do teh je prišlo že prej). Kmetijska dejavnost, za opravljanje katere ni bila zdravstveno sposobna že ob njenem pričetku, ne more služiti za podlago ugotavljanja delazmožnosti. Podlago lahko tvorijo samo dela, ki jih je tožnica opravljala, pa jih zaradi sprememb v zdravstvenem stanju ne more več.

14. Glede na navedeno, je pri oceni delazmožnosti kot „svoj poklic“ mogoče upoštevati le dela administratorja, ki jih je tožnica opravljala več kot 20 let. Da tudi teh del ne bi zmogla, ni bilo ugotovljeno (tožnica bi jih po lastni izpovedi še sedaj lahko opravljala).

15. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbi sodišča druge ter prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo v izreku navedenih odločb zavrnilo.

Op. št. (1): Enako sklep VS RS VIII Ips 391/2006 z dne 20. 11. 2007.