Jedro

Če stranka uveljavlja pravno sredstvo, mora navesti vsaj to, katero pravno sredstvo uveljavlja in na kateri dejanski podlagi. V obravnavanem primeru tožnik niti smiselno ni navajal, da uveljavlja kakšno od (izrednih) pravnih sredstev. Zato zahteva sodišča, naj tožena stranka kljub temu tožnikovo vlogo obravnava kot predlog za obnovo postopka, presega napotilo iz četrtega odstavka 7. člena ZUP.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se spremeni in se tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 5016659 z dne 5. 8. 2010 in št. 12 5016659 z dne 26. 2. 2010 ter za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 5016659 z dne 5. 8. 2010 in št. 12 5016659 z dne 26. 2. 2010 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje. Odločitev je oprlo na 7. in 138. člen Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji) o pomoči prava neukim strankam. Presodilo je, da bi morala tožena stranka tožniku omogočiti čim lažje zavarovanje in uveljavljanje pravic in ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Glede na citirani določbi bi morala tožena stranka preizkusiti, ali so v zvezi s tožnikovo zahtevo za novo odmero pokojnine izpolnjeni pogoji za obnovo postopka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnik ponovno zahtevo za odmero pokojnine znotraj triletnega roka, v katerem je mogoče vložiti predlog za obnovo postopka, bi morala tožena stranka tudi po stališču sodišča druge stopnje preizkusiti, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za to. Čeprav tožnik ni izrecno navedel, da vlaga predlog za obnovo postopka, je iz njegove zahteve jasno, kaj želi doseči. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je sodišče naložilo odločitev o nečem, kar stranka ni zahtevala, zato je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je v zahtevi in tudi v sodnem postopku jasno in nedvoumno zahteval novo odmero pokojnine in ne morebiti obnove pravnomočno končanega postopka o priznanju pravice. Sodišče je določbo 7. člena ZUP razlagalo napačno in preširoko. Tožnik je bil že ob prvi odmeri pokojnine v letu 2007 obveščen, da zneski, ki so bili namenjeni za nakup delnic, niso všteti v osnovo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. Revizija očita prekoračitev tožbenega zahtevka sodišču prve stopnje, sodišču druge stopnje pa le posredno – ker je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vendar pa na tak način te bistvene kršitve v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati, saj je po drugem odstavku 370. člena ZPP zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje.

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Tožena stranka je zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 27. 1. 2009 za novo odmero pokojnine. Zahtevo je vložil na podlagi zapisnika o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009, iz katerega izhaja, da bi morala tožena stranka zneske, ki so bili delavcem v letu 1992 razdeljeni v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače, upoštevati pri pokojninski osnovi. Ker je bila tožniku pravica do pokojnine pravnomočno priznana in odmerjena z odločbo z dne 30. 8. 2007, ko je bilo tudi že znano, da navedeni zneski niso všteti v pokojninsko osnovo, je tožena stranka zavrženje tožnikove zahteve pravilno utemeljila s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

9. Odločitev tožene stranke o zavrženju nove zahteve za odmero pokojnine po tem, ko je bila ta že pravnomočno priznana in odmerjena, je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, kakršnega je zavzelo že v številnih identičnih sporih (1). Čeprav se nanj sklicujeta tudi nižji sodišči, njuna presoja temelji na prepričanju, da bi morala tožena stranka tožnikovo zahtevo, če mu z njo ni mogla zagotoviti nove odmere pokojnine, obravnavati kot predlog za obnovo postopka, upoštevaje načelo pomoči prava neuki stranki.

10. To stališče je pravno zmotno. Po četrtem odstavku 7. člena ZUP mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Vendar pa te določbe ni mogoče razumeti tako, da stranki ni treba skrbeti za svoje pravice. Če stranka uveljavlja pravno sredstvo, mora navesti vsaj to, katero pravno sredstvo uveljavlja in na kateri dejanski podlagi (2). V obravnavanem primeru tožnik niti smiselno ni navajal, da uveljavlja kakšno od (izrednih) pravnih sredstev. Nasprotno, ves čas, tudi med sodnim postopkom, je zahteval nov postopek in novo odmero pokojnine. V njegovih navedbah ni bilo nič takšnega, kar bi kazalo na to, da zahteva obnovo postopka (tožnik npr. ni trdil, da gre za novo dejstvo, za katerega ob prvi odmeri pokojnine ni vedel). Ne navaja torej nobene okoliščine, ki bi vsaj smiselno lahko pomenila razlog za obnovo postopka. Zato zahteva sodišča, naj tožena stranka kljub temu tožnikovo vlogo obravnava kot predlog za obnovo postopka, presega napotilo iz četrtega odstavka 7. člena ZUP.

11. Enako velja za 138. člen ZUP. Tudi iz te določbe, na katero se prav tako sklicuje sodišče druge stopnje, ne izhaja, da bi morala tožena stranka tožnikovo zahtevo obravnavati drugače, kot jo je in kot se je dejansko glasila. Po prvem odstavku 138. člena ZUP mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. S to določbo je v upravnem postopku uveljavljeno preiskovalno načelo, ki nalaga toženi stranki, da po tem, ko stranka poda svojo zahtevo, ugotovi vse relevantne okoliščine za odločitev, tudi tiste, ki jih je stranka spregledala. Gre za dejstva, pomembna za odločitev o zahtevi stranke, in ne morebiti o nečem, kar stranka niti smiselno ne uveljavlja.

12. Ker sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo zmotno uporabili, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb ter zahtevo za novo odločanje v upravnem postopku zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 60/97 z dne 23. 9. 1997.