Jedro

Tožniku je bila že pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine neutemeljeno zavrgel, saj je zahtevo potrebno obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2010 in prvostopni sklep območne enote tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2010 ter zadevo vrnilo toženki v novo upravno odločanje.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik v pritožbi navaja, da meni, da ima sodišče dvojna merila, saj je nekaterim njegovim kolegom enak tožbeni zahtevek priznalo za leto 1992. Sodišču je že posredoval dokumente o plačanih prispevkih za delnice in pričakuje, da se bo njegova zadeva ugodno rešila, saj bo v nasprotnem poiskal pomoč pri odvetniku.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Toženka meni, da je z izpodbijano sodbo podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker so razlogi v prvostopni sodbi sodišča v nasprotju z izrekom sodbe in se sodba ne da preizkusiti. Iz razlogov sodbe je po eni strani razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik pri toženki dne 29. 1. 2010 vložil zahtevek za ponovno odmero pokojnine, po drugi strani pa je sodišče naložilo toženki, da bi morala tožnikovo vlogo z dne 29. 1. 2010 obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka, saj gre po mnenju sodišča za kršitev načela varstva pravic stranke. Toženka meni, da je sodišče zahtevo tožnika, ki je bila jasna in nedvoumna in se je glasila, da tožnik zahteva ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem obveznic v pokojninsko osnovo razširilo oziroma nadomestilo s predlogom za obnovo postopka, čeprav tožnik pri toženki ni uveljavljal obnove postopka. Iz izreka sodbe je po drugi strani razvidno, da je sodišče tožnikovo zahtevo z dne 29. 1. 2010 obravnavalo le kot predlog za obnovo postopka, saj je odpravilo izpodbijani sklep in odločbo toženke ter zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. Sodišče je v socialnem sporu v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) vezano na tožbeni zahtevek, obseg socialnega spora pa je opredeljen z odločitvijo iz predsodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Sodišče je tako presojalo dokončno odločbo toženke z dne 5. 8. 2010, ki pa ni vsebovala odločitve o predlogu za obnovo postopka. Tudi tožnikov tožbeni zahtevek je bil nedvoumen. Niti tožnik svojega tožbenega zahtevka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni prekvalificiral v predlog za obnovo postopka in navedel obnovitvene razloge. Tožnik je le zahteval novo odmero pokojnine. Sodišče je tako toženki naložilo, da odloči o nečem, česar tožnik ni zahteval, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodišče je kršilo tudi načelo dispozitivnosti oziroma načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena ZPP ter s tem storilo tudi relativno bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni mogoče v konkretnem primeru uporabiti določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Organe toženke pri njihovem postopanju in odločanju zavezujejo postopkovna pravila, določena v zakonu, med drugim so vezane tudi na pravnomočne odločitve. V konkretnem primeru je bilo o tožnikovi starostni pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 30. 8. 2007 in je tako bilo potrebno tožnikovo zahtevo za novo odmero zavreči. Sodišče je tako napačno uporabilo načelo varstva pravic stranke in varstvo javnih koristih iz 7. člena ZUP.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja toženka v svoji pritožbi, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 30. 8. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine v višini … EUR na mesec od 27. 8. 2007 dalje. Zoper to odločbo tožnik ni vložil pritožbe in je tako postala pravnomočna dne 20. 9. 2007. Tožnik je dne 29. 1. 2010 pri tožencu vložil zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine, skupaj z zapisnikom o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009, iz katerega je razvidno, da je toženec ugotovil, da so bila sredstva razdeljena delavcem, v skladu z osnovami in merili za dodelitev sredstev plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Toženec je tožnikovo zahtevo s sklepom z dne 19. 1. 2009 zavrgel in se v obrazložitvi sklepa skliceval na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. O tožnikovi pravici do starostne pokojnine je bilo že pravnomočno odločeno, dejansko stanje se ni spremenilo. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, ki je bila z dokončno odločbo toženca z dne 5. 8. 2010 zavrnjena.

Zahtevo tožnika je toženec štel kot zahtevo za novo odmero pokojnine in jo z zgoraj navedenim sklepom z dne 19. 1. 2009 zavrgel ter z odločbo z dne 5. 8. 2010 zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper citirani sklep, ki sta predmet obravnave v tem postopku.

Takšno odločitev pa je sodišče štelo kot preuranjeno, ne pa kot nepravilno, saj je s stališčem toženca, da ni možna nova odmera pokojnine po 180. ter 181. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) v celoti soglašalo. Zato je le kot preuranjeni odločbo in sklep odpravilo, ne pa zato, ker naj bi bili nepravilni. Pritožbeni očitek, da takšna odločitev v nasprotju z izrekom, je zato neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo bistvo stališča Vrhovnega sodišča RS in sicer „da v kolikor je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je pokojnino odmeril napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita, pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom“.

Navedeno v prejšnji točki pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je le odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženki v novo upravno odločanje. Iz navedenih razlogov ni uspešna tudi pritožba tožnika, ki meni, da je upravičen do nove odmere.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je odpravilo izpodbijani odločbi, ko je ugotovilo, da toženec tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine ni obravnaval tudi kot predlog za obnovo postopka, saj je bila njegova zahteva vložena znotraj triletnega objektivnega roka od dneva dokončnosti odločbe o odmeri starostne pokojnine z dne 30. 8. 2007. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 7. člen ZUP, saj iz navedenih temeljnih določb postopkovnega zakona, ki ga je toženka dolžna uporabljati v primeru, ko odloča o pravicah zavarovancev, jasno izhaja poudarjena skrb in odgovornost organov in uradnih oseb, ki so pri odločanju o pravicah, obveznosti ali pravnih koristih posameznikov dolžni paziti, da se ji na vsakršni materialnopravni ali procesnopravni podlagi omogoči uveljavitev pravice. Kaj je tožnik zahteval, je bilo jasno. Želel je, da se mu v okviru pokojninske dajatve upošteva tudi obveznice, za katere je bilo v revizijskem postopku, opravljenem s strani toženke, ugotovljeno, da so bili zneski izplačani iz naslova obveznic v skladu z osnovami in merili za dodelitev sredstev za plače, da so bili od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da se zato zavarovancem ti zneski upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Ker je postala odločba o odmeri pokojnine z dne 30. 8. 2007, s katero je bila ugotovljena tudi pokojninska osnova pravnomočna, seveda ni moč po ZPIZ-1 v rednem postopku pokojninsko osnovo in pokojnino ponovno odmeriti, je pa možno ugotoviti, ali obstajajo pogoji za obnovo postopka. Ravno to pa je sodišče prve stopnje očitalo toženi stranki, da ta tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine ni obravnaval tudi kot predlog za obnovo postopka, kar bi bil dolžan v kolikor bi upošteval 7. in 138. člen ZUP.

Vse navedeno je dodaten razlog za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in v skladu s prvo alinejo 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Tožencu je dalo tudi ustrezne napotke, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, ali je dovoljen predlog za obnovo postopka, ali je popoln in pravočasen ali ga je podala upravičena oseba, ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana, kakor je to določeno v prvem odstavku 267. člena ZUP ter nadalje, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe in nato postopal po 268. členu ZUP.

Res je, da tožnik v svoji vlogi z dne 27. 1. 2010 ni izrecno navedel, da vlaga predlog za obnovo postopka oziroma izredno pravno sredstvo, vendar, kakor je bilo s strani pritožbenega sodišča že navedeno, je izrecno navedel, kaj želi s to vlogo doseči. Zaradi tega ni mogoče zaključiti, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Prav tako zaradi takšne odločitve ni kršena določba prvega odstavka 63. člena ZDSS-1. Pritožba pravilno opozarja, da je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega postopka, s tem je mišljen predmet obravnavanja in odločanja in da izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, ni mogoče odločati. Ta okvir je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Sodišče tožencu ni očitalo, da je napačno ugotovil dejansko stanje, pač pa, da je dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno. To pa je pogoj, določen v 82. členu ZDSS-1 za vračanje zadeve v ponovno upravno odločanje. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na določbo 7. člena ZUP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.