Jedro

Pravno sredstvo, ki ga ima tretji, da se brani pred neupravičeno izvršbo, je ugovor, zato mora biti vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pogojevana z negativno odločitvijo o ugovoru tretjega. Namen takih izločitvenih tožb pa je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovita obramba njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji.

Iz zapisnika izhaja, da sta tako tožnica kot njen pooblaščenec zamudila na poravnalni narok oz. na prvi narok za glavno obravnavo, vendar le za 4 oz. 5 minut po pričetku. Taka minimalna zamuda ne upravičuje izdaje sodbe na podlagi odpovedi, saj sodišče še sploh ni začelo z obravnavanjem tožbenega zahtevka.

Zaradi zahteve po izločitvi je res prišlo do preložitve naroka za nedoločen čas, vendar pa kljub temu, da je predsednik sodišča zahtevo kot neutemeljeno zavrnil, ni mogoče pravice stranke oz. njenega pooblaščenca, da v primeru, ko oceni, da zaradi konkretnih ravnanj sodnika obstaja sum v njegovo pristranskost, opredeliti kot zavlačevanje sodnega postopka.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvi točki ugotovilo, da je izvršba na premičnih stvareh vsake vrste (gotovina, vrednostni papirji, nakit, stanovanjska oprema, okrasni predmeti, stroji in naprave, prevozna sredstva), ki se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu P..., vključno z rubežem osebnega avtomobila znamke Daewoo Leganza, letnik 1999, reg. št...., nedopustna. V drugi točki je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožnika na prvi stopnji, v višini 1.698,12 €, s pripadajočimi obrestmi v primeru zamude. Nadalje je isto sodišče s sklepom izreklo pooblaščencu tožene stranke odvetniku M. V. denarno kazen po 33. členu ZST-1 v višini 170 € v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja kršitev pravil pravdnega postopka ter napačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s prvim pritožbenim razlogom navaja več kršitev, najprej po 14. tč. in 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kot posledico kršitve 282. člena ZPP. Ker iz zapisnika o poravnalnem naroku in naroku za glavno obravnavo z dne 22. 10. 2009 izhaja, da sta tako tožeča stranka kot njen pooblaščenec izostala z naroka, bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku po 282. členu ZPP, kot je tudi takoj predlagala tožena stranka. Druga procesna kršitev pa se nanaša na napačno postopanje prvostopnega sodišča v zvezi s sodnico, ki je odločala v postopku na prvi stopnji, saj bi zaradi dvoma v njeno nepristranskost morala biti izločena. Sodnica je namreč ne glede nato, da so – kot zgoraj opisano – obstajali zakonski pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi, nadaljevala z dokaznim postopkom, kar je okoliščina, ki vzbuja dvom v nepristranskost sodnice. Nadalje je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, na kateri del postopka se sploh nanaša, na tako oblikovanim zahtevkom pa tožnica niti nima pravnega interesa, na obstoj katerega mora sodišče prve stopnje paziti uradoma ves čas trajanja postopka. V zvezi s 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP je mogoče sodbi očitati protispisnost v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je izvršba nedopustna tudi na osebni avtomobil Daewoo, saj je bil ta kupljen v času trajanja zakonske zveze in kot tak predstavlja skupno premoženje tožnice in dolžnika tožene stranke. Drugi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa izhaja iz okoliščine, da sta tožnica in njen »bivši« mož, ki je dolžnik tožene stranke, razvezala zakonsko zvezo zgolj navidezno, saj še vedno živita skupaj, torej med njima obstaja pravno priznana izvenzakonska skupnost. Poleg tega je nesporno, da ima toženec do B. B. denarno terjatev, priznano z izvršilnim naslovom. Glede na opisano so napačno odmerjeni tudi stroški postopka. Pritožba izpodbija tudi sklep prvostopnega sodišča, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi s kršitvijo pravil pravdnega postopka se sklicuje tako na opustitev izdaje sodbe na podlagi odpovedi, ki jo narekuje 282. člen ZPP, ter na okoliščino, da je v postopku odločala sodnica, ki bi po 6. tč. 70. člena ZPP morala biti izločena, oboje z istim razlogovanjem, kot opisano zgoraj v pritožbi zoper sodbo. Pritožba poudarja, da je bil predlog za izločitev sodnice utemeljen in bi mu moral predsednik Okrajnega sodišča v Ljubljani ugoditi, v nobenem primeru pa ni pooblaščenec tožene stranke s predlogom za izločitev kakorkoli zavlačeval postopka, niti ni zlorabljal procesnih pravic. Denarna kazen, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje, je tako nepravilna in nezakonita, saj se je pooblaščenec toženca zavzemal le za pravilnost in zakonitost obravnavanja tožbenega zahtevka v smislu spoštovanja načela enakosti pred zakonom.

Pritožba zoper sodbo je neutemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sklep.

Glede sodbe Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki za pritožbo niso sporne, izhaja: v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, je bil zoper dolžnika B. B. izdan sklep o izvršbi z opr. št. 0956 I 2491/2005, z dne 27.12.2005, pri čemer gre za bivšega moža tožnice; iz citiranega sklepa izhaja, da se z njim dovoljuje izvršba z rubežem in ocenitvijo premičnih stvari vsake vrste (gotovina, vrednostni papirji, nakit, stanovanjska oprema, okrasni predmeti, stroji in naprave, prevozna sredstva), ki se nahajajo kjerkoli, predvsem pa v stanovanju na naslovu P..., ter na osebni avtomobil Daewoo Leganza, in njihovo hrambo pri upniku ter po pravnomočnosti sklepa o izvršbi s prodajo teh stvari in nakazilom kupnine za prodane stvari do višine terjatve upnika na njegovo hranilno knjižico; tožnica je zoper citirani sklep o izvršbi vložila ugovor tretje osebe, ki je bil s sklepom z isto opr. št. in z dne 28.1.2009 zavrnjen, tožnica pa napotena na pravdo z vložitvijo tožbe po 3. odst. 65. člena ZIZ; zakonska zveza tožnice in dolžnika v izvršilnem postopku je bila razvezana s sodbo z opr. št. P 763/2004-IV z dne 28.10.2005; dne 20.1.2005 sta zakonca v obliki notarskega zapisa sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja, v katerem v 2. členu ugotavljata, da sta v času trajanja zakonske zveze z delom pridobila skupno premoženje, ki obsega stanovanje na naslovu P..., in pohištvo ter opremo, ki se v tem stanovanju nahaja. S 3. členom citiranega sporazuma sta se zakonca dogovorila, da pridobi tožnica v izključno last in posest vse skupno premoženje; osebni avtomobil Daewoo Leganza z reg. št... .je bil registriran dne 23.4.2004, in sicer na ime tožnice kot lastnice.

Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je z ZIZ predvidena za primer, ko upnik v izvršilnem postopku nasprotuje ugovoru tretjega in mora sodišče tak ugovor brez nadaljnjega obravnavanja zavrniti (člen 65/2 ZIZ). Pravno sredstvo, ki ga ima tretji, da se brani pred neupravičeno izvršbo, je torej ugovor, zato mora biti vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pogojevana z negativno odločitvijo o ugovoru tretjega. Namen takih izločitvenih tožb pa je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovita obramba njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravna podlaga tožničine izločitvene tožbe je stvarnopravne narave, saj v njej zatrjuje, da so zarubljeni predmeti v stanovanju na P... ter osebni avtomobil Daewoo Leganza, njena izključna last. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica dokazala svojo lastninsko pravico na z izvršbo zajete premičnine, in po presoji pritožbenega sodišča je sprejeta dokazna ocena pravilna. Tožnica in B. B. sta skladno izpovedala, da je njuna življenjska skupnost razpadla že nekaj časa pred vloženo tožbo na razvezo zakonske zveze (tj. dne 8.3.2004), da pa sta v prijateljskih odnosih ostala vseskozi, saj je to v najboljšem interesu njune hčerke. Normalna komunikacija med njima ostaja že zaradi stikov B. B. s hčerko, ki je sicer v vzgojo in varstvo dodeljena tožnici, nikakor pa to ne pomeni, da tožnica in dolžnik tožene stranke še vedno ohranjata življenjsko skupnost in da je bila njuna razveza le navidezna. Po stališču pritožbenega sodišča so trditve tožnice, da je postala z dogovorom o delitvi skupnega premoženja oz. z razvezo zakonske zveze izključna lastnica z izvršbo zajetih premičnin, pravilne, tehtne in življenjske, potrjujejo pa jih tudi listinska dokumentacija, predvsem vsebina notarskega zapisa – sporazuma o delitvi skupnega premoženja, uporabi stanovanja in preživljanju zakonca – in tista pisna dokumentacija, ki se nanaša na tožničin predlog za izvršbo zaradi izpraznitve stanovanja, vloženega v času po razvezi zakonske zveze, v zvezi s (prisilno) izselitvijo B. B. iz stanovanja na P.... Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bil nakup osebnega avtomobila s stani tožnice opravljen v času (formalnega) trajanja zakonske zveze, zaradi česar potrditvah toženca spada v skupno premoženje bivših zakoncev. Skladno z dolgoletno in ustaljeno sodno prakso je za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze. Skupno premoženje torej nastaja in se oblikuje v času trajanja dejanske življenjske skupnosti zakoncev oz. partnerjev, kasneje pa ne več, ne glede na to, da formalno zakonska zveza še ni bila razvezana (II Ips 637/2006 in II Ips 348/2008, ter VSL I Cp 2767/2009). Glede na trenutek vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze (dne 8.3.2004), je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da dejanska življenjska skupnost tožnice in dolžnika tožene stranke, B. B., ni obstajala niti v trenutku izdaje sklepa o izvršbi zoper B. B. (dne 27.12.2005), zato toliko manj v času odločanja o obravnavanem tožbenem zahtevku tožnice. S tem je tožnica dokazala, da ima predmete, na katere je bila dovoljena izvršba v korist toženca, v izključni lasti, to pa je pravica, ki skladno z določbo 1. odst. 64. člena ZIZ preprečuje izvršbo. Glede na navedeno je utemeljen in pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek za nedopustnost izvršbe zoper toženca utemeljen, saj tožena stranka ni uspela z dokaznim bremenom, da sta tožnica in B. B. razvezala zakonsko zvezo le fiktivno in da med njima še vedno obstoji pravno priznana izvenzakonska skupnost. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem graja postopanje prvostopnega sodišča v smislu kršitev pravil ZPP o izdaji sodbe na podlagi odpovedi po členu 282/1 ZPP. Iz zapisnika res izhaja, da sta tako tožnica kot njen pooblaščenec zamudila na poravnalni narok oz. na prvi narok za glavno obravnavo, vendar le za 4 oz. 5 minut po pričetku. Taka minimalna zamuda ne upravičuje izdaje sodbe na podlagi odpovedi, saj sodišče še sploh ni začelo z obravnavanjem tožbenega zahtevka, kajti prav iz istega zapisnika je tudi razvidno, da je do vsebinske obravnave zahtevka prišlo kasneje, in sicer z opravo poravnalnega naroka. Navedeno postopanje sodišča prve stopnje tako v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, zato pritožbeno sodišče tak očitek zavrača kot neutemeljen. Prav tako ne obstaja taka kršitev določb o izločitvi sodnika po 6. tč. 70. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, v skladu s katero sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane (druge) okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Zgolj dejstvo, da sodnica zaradi zamude tožnice in njenega pooblaščenca na prvi narok za glavno obravnavo, ni izdala sodbe na podlagi odpovedi zahtevku niti na izrecno zahtevo pooblaščenca tožene stranke, ne more predstavljati izločitvenega razloga po citirani določbi (ki se nanašajo predvsem na okoliščine osebne narave, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti). Pravna teorija in sodna praksa nestrinjanje strank s procesnim vodstvom sodnika načeloma ne uvrščata v odklonitvene razloge, niti pravnega stališča, ki ga sodnik zavzame pri opravljanju sodne funkcije, in pritožbeno sodišče tudi v obravnavanem primeru zavrača očitek, da je (zgolj) procesno vodstvo sodnice kakorkoli vplivalo na njeno nepristranskost v odnosu do tožene stranke. Nadalje je neutemeljena tudi graja v zvezi z nejasnostjo in nerazumljivostjo izreka, ker naj iz njega ne bi izhajalo, na kateri postopek izvršbe se nanaša. Iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se s sodbo ugotovi nedopustnost izvršbe na premične stvari vsake vrste (gotovina, vrednostni papirji, nakit, stanovanjska oprema, okrasni predmeti, stroji in naprave, prevozna sredstva), ki se nahajajo na naslovu P..., in na osebni avtomobil Daewoo Leganza, letnik 1999, reg. št. ..., kar konkretno pomeni, da se ugotovljena nedopustnost izvršbe nanaša na celoten izvršilni postopek, ne glede na njegovo fazo, učinek take ugotovitvene sodbe pa je v izločitvi spornega predmeta iz izvršbe. Kar se tiče pritožbenega očitka protispisnosti, in sicer, da je bil sporni avtomobil Daewoo Leganza kupljen v času, ko je zakonska zveza med tožnico in dolžnikom tožene stranke formalno še trajala, ga je pritožbeno sodišče obravnavalo v delu, ko je presojalo utemeljenost graje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tj. vprašanja dejanskega prenehanja zakonske zveze.

Po zapisanem in ker tudi ne obstojijo nobene druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve pravdnega postopka oz. napake v uporabi materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede sklepa Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom pooblaščencu tožene stranke naložilo plačilo denarne kazni v višini 170 €, odločitev pa oprlo na 33. člen ZST-1, saj je prišlo dne 22. 10. 2009 do preložitve naroka za glavno obravnavo, ko je imenovani pooblaščenec neutemeljeno zahteval izločitev sodnice.

Citirana določba pravi, da lahko sodišče po uradni dolžnosti naloži stranki ali njenemu zastopniku oziroma pooblaščencu posebno takso v višini ene tretjine takse za postopek na prvi stopnji med drugim tudi v primeru, če je zaradi krivde stranke ali njenega zastopnika oziroma pooblaščenca, treba preložiti glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da obstaja zaradi zahteve po izločitvi sodnice, krivda pooblaščenca tožene stranke, ki bi opravičevala izpodbijano odločitev. Skladno z 72. členom ZPP lahko izločitev sodnika zahtevajo tudi stranke oz. njihovi pooblaščenci, in sicer takoj ko izvejo, da je podan razlog za izločitev in najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. Iz zapisnika o poravnalnem naroku oz. prvem naroku za glavno obravnavo z dne 22.10.2009 izhaja, da je pooblaščenec toženca zahteval sodničino izločitev, ker je ocenil, da obstajajo zaradi zavrnitve njegovega predloga za izdajo sodbe na podlagi odpovedi okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice (6. tč. 70. člena ZPP). Zaradi tega je res prišlo do preložitve naroka za nedoločen čas, vendar pa kljub temu, da je predsednik sodišča s sklepom z dne 28.10.2009 zahtevo po izločitvi kot neutemeljeno zavrnil, ni mogoče pravice stranke oz. njenega pooblaščenca, da v primeru, ko oceni, da zaradi konkretnih ravnanj sodnika obstaja sum v njegovo pristranskost, opredeliti kot zavlačevanje sodnega postopka (33. člen ZST-1 namreč opredeljuje takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov, in ne denarno kazen, kot je to napačno poimenovalo prvostopno sodišče). V konkretnem primeru je pooblaščenec zahtevo po izločitvi sodnice podal takoj zatem, ko je slednja obrazložila, zakaj ne bo prišlo do izdaje sodbe na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku po 1. odst. 282. člena ZPP, zato je napačno razlogovanje prvostopnega sodišča, da gre za krivdno ravnanje pooblaščenca v funkciji zavlačevanja postopka.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, opisana kršitev pa narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa (3. tč. 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj njihove povrnitve pritožnik ni uveljavljal.