Jedro

Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed navedenih listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Tožnik ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo ni predložil nobene tovrstne listine, ves čas poti od Turčije do Slovenije je potoval ilegalno, iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC pa izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Bolgarije.

Če je prosilec brez dokumentov, to samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak je v izpodbijanem sklepu med drugim navedeno tudi, da se je v Bolgariji, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito predstavljal z drugimi osebnimi podatki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranke je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 11. 1. 2013 do 11. 4. 2013, na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi 1. alineo 1. odstavka 51. člena in 3. alineo 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 11. 1. 2013 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite in da mu je bil istega dne ustno na zapisnik naznanjen ukrep o omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. Ob podaji prošnje in vse do izdaje spornega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2). Pri podaji prošnje je navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta ter dodal, da so mu potni list, s katerim je odpotoval iz Tunizije v Turčijo z letalom nato ukradli v Turčiji v času, ko je tam bival in delal. Po približno letu dni je iz Turčije odpotoval v Bolgarijo, kamor je ilegalno vstopil, nato pa ga je prijela bolgarska policija, ga odvedla k sodniku za prekrške, nato pa je bil zaprt, odvzeli so mu tudi prstne odtise. Po vložitve prošnje za mednarodno zaščito je bil prepeljan v Azilni dom, v katerem je ostal približno štiri dni in ga je zapustil zaradi slabih razmer, skupaj s še dvema državljanoma Maroka, ter nadaljeval pot v Srbijo. Državno mejo je ilegalno prestopil in od tam odšel v Republiko Hrvaško, kjer je tožnik zbolel in je bil v Zagrebu hospitaliziran, iz bolnice pa je bil prepeljan v Azilni dom v Kutini, kjer je ostal tri dni, nato pa je odšel z vlakom preko Zagreba do Reke in ilegalno peš prestopil hrvaško-slovensko državno mejo, ko pa je prispel do neke železniške postaje, ga je 9. 12. 2012 prijela slovenska policija ter ga po končanem postopku nastanila v Center za tujce v Postojni. Na posebno vprašanje, katera je bila njegova ciljna država ob odhodu iz izvorne države, je tožnik navedel, da je bila to Francija, kjer ima brata in si je tudi tožnik večkrat neuspešno poskušal urediti vizum za potovanje v Francijo. Ob zadnjem neuspešnem poskusu pa se je tožnik sprl z uradniki na francoski ambasadi, tako da je posredovala policija in ga odvedla k sodniku za prekrške, ki ga je obsodil na pogojno zaporno kazen, tako da se je tedaj odločil, da ne bo več poskušal pridobiti vizuma in bo Tunizijo zapustil ilegalno ter tako prišel do brata v Francijo. Glede na to, da pri vložitvi prošnje ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in je na posebno vprašanje, ali si lahko priskrbi kakšen osebni dokument odgovoril, da bo poskusil pridobiti svoje vozniško dovoljenje iz Tunizije, tožena stranka v tožnikove izjave dvomi, ker je bil že od 9. 12. 2012 nastanjen v Centru za tujce in si v vsem tem času ni pridobil nobenega osebnega dokumenta. Poleg tega pa je na podlagi pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi v to bazo že posredovani s strani Bolgarije dne 8. 10. 2012, ko je bil tožnik obravnavan kot tujec in dne 19. 11. 2012, ko je zaprosil za mednarodno zaščito in se je predstavljal za osebo po imenu A.A., rojen ... 2. 1986, državljan Alžirije. Na podlagi pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC ter potrditve Bolgarije, da bo tožnika sprejela dne 10. 1. 2013, je Center za tujce že uredil njegovo predajo v Bolgarijo, vendar je tožnik en dan pred uradno predajo podal izjavo, da želi za mednarodno zaščito zaprositi tudi v Republiki Sloveniji in tako onemogočil dne 10. 1. 2013 predvideno predajo Bolgariji. Tožena stranka se je na podlagi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ odločila za izrek izpodbijanega ukrepa, ker ocenjuje, da je izrečeni ukrep iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija njegove predaje Bolgariji. Glede na prepričanje tožene stranke, da tožnik v primeru, če mu omejitev gibanja ne bi bila izrečena, ne bi počakal na izvršitev predaje, je izrečeni ukrep nujen. Da se v navedeno državo, Bolgarijo, tožnik ne želi vrniti, kažejo tudi njegova dejanja, in sicer, da je tik pred predajo vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka glede na navedene razloge ugotavlja, da so za omejitev gibanja podani zadostni razlogi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena in 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce pa se je odločila, ker bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti njegove predaje Bolgariji, saj tožnik z ilegalnim prehajanjem državnih meja številnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, poleg tega pa je pri podaji prošnje sam tožnik navedel, da želi v Francijo, kjer ima brata, medtem ko iz policijske dokumentacije izhaja, da je bila njegova ciljna država Avstrija, zato meni, da je omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce nujna.

Tožnik se z izrečenim ukrepom omejitve gibanja ne strinja. Ob izpostavljenih stališčih, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v nekaterih drugih primerih, v tožbi uveljavlja, da za omejitev gibanja iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi oziroma obrazložiti. V tej zvezi se sklicuje na stališča Upravnega sodišča v izpostavljenih sodbah (U 2649/2006, U 2903/06, U 2670/06 in U 1191/08). Z vidika prava EU je ob omejitvi gibanja potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti, upoštevaje določilo 3. odstavka 7. člena Direktive Sveta št. 2003/9/ES ter sodne prakse Sodišča EU v zadevah C-357/09, odstavek 64 in C-61/11, odstavek 39 in 42, pa tudi 19. člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, odstavek 10 do 15, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Tožnik nasprotuje stališču tožene stranke, da je za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti dovolj pomanjkanje ustreznih dokumentov, saj bi, v kolikor bi to držalo, bilo možno gibanje omejiti skoraj vsakemu prosilcu, ker ustrezne dokumente le redko kdo izmed njih poseduje, tožnik pa je ob podaji prošnje predstavil razloge, zaradi katerih je brez dokumentov. Po mnenju tožnika je odločitev tožene stranke na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena, ki jo opira na dejstvo, da je tožnik brez dokumentov s sliko, napačno. Poleg tega se tožena stranka do tožnikovega pojasnila, zakaj je brez dokumentov, ni opredelila in svojega dvoma v verodostojnost tožnikove identitete ni obrazložila, njena navedba v izpodbijanem sklepu, da je tožnik že od 9. 12. 2012 nastanjen v Centru za tujce ter da si v tem času ni pridobil nobenega dokumenta, pa je neutemeljena, saj tožnik ni mogel vedeti, da svoje dokumente potrebuje oziroma tega ni od njega nihče zahteval. Prav tako kot neutemeljeno zavrača navedbo tožene stranke, da je upoštevala dejstvo, da se je tožnik v Bolgariji predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, zato tožnik kot nezakonit označuje prosti preudarek tožene stranke v tem delu, ter posledično izrečeni ukrep na tej pravni podlagi kot nedopusten. Kot nepravilno označuje tudi avtomatično omejitev gibanja zgolj na podlagi podatkov o obstoju prstnih odtisov tožnika v bazi EURODAC ter toženi stranki v tej zvezi očita, da v izpodbijanem sklepu svoje odločitve ne obrazloži in utemelji v zadostni meri, zgolj dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo pred predajo Bolgariji pa ne kaže na to, da ne bo počakal na izvršitev sklepa o predaji. Glede argumenta tožene stranke o ilegalnem prehajanju meja različnih držav, s čimer je izkazana izrazita begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite pa tožnik meni, da jih tožena stranka ni v zadostni meri obrazložila, saj samo po sebi ilegalno prehajanje državnih meja ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bili potem skoraj vsi prosilci izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Tožnik še pojasnjuje, da je do njegovega ilegalnega prehajanja meja prišlo kot posledica dejstva, da je bil primoran iskati zaščito izven svoje matične države, poleg tega pa pri nezakonitem prečkanju meje ne gre za prekršek po določbi 35. člena ZMZ, torej posledično ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito tudi ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, kot to zatrjuje tožena stranka, po mnenju tožnika zmotno. Kar se tiče neskladij med navedbami tožnika pri podaji prošnje in podatki, ki izhajajo iz policijske depeše pa je dolžnost tožene stranke, da taka neskladja oziroma nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila ob upoštevanju standardov UNHCR (priročnik o postopkih in kriterijih za določanje statusa begunca, Ženeva, januar 1992, odstavek 199), čeprav ti standardi niso pravni vir, se pa kljub temu uporabljajo v sodni praksi držav članic EU, vključno s slovenskimi, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 906/2001. Po mnenju tožnika je odločitev tožene stranke v neskladju z namenom 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, izpodbijani sklep pa nezakonit tudi z vidika načela sorazmernosti v smislu 3. odstavka 15. člena v zvezi z 19. členom Ustave, saj bi morala tožena stranka, ko je ugotovila begosumnost tožnika, preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za izvedbo Dublinskega postopka oziroma predajo Romuniji (pravilno: Bolgariji), kot državi članici, odgovorni za obravnavo njegove prošnje ter pri tem upoštevati, da se ta ukrep ne izvaja nad storilcem kaznivega dejanja, ampak prosilcem za mednarodno zaščito. Glede na to tožnik meni, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni upravičen in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 24. 1. 2013 vpogledalo upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je njegovo pravo ime B.B., rojen ... 2. 1988 v kraju Gasrin, državljan Tunizije. Posebej vprašan, da iz podatkov v spisu izhaja, da je v Bolgariji povedal drugačne osebne podatke (A.A., ... 2. 1986, Algirija) in kako to lahko pojasni sodišču, je odgovoril, da ga je bilo strah, da bo vrnjen nazaj v Turčijo. Navedel je še, da nima nobenega osebnega dokumenta s sliko pri sebi in da so mu potni list, s katerim je odpotoval iz izvorne države z letalom v Turčijo med prebivanjem v Turčiji, približno dva meseca pred odhodom v Bolgarijo, ukradli, za duplikat potnega lista pa tožnik v Turčiji ni zaprosil. Na posebno vprašanje, ali ima v Tuniziji kakšne osebne dokumente je pojasnil, da je imel tudi vozniško dovoljenje, vendar mu ga je v postopku zaradi prekrška policija zasegla. Na posebno vprašanje, kam je bil tožnik namenjen, ko je zapustil matično državo je odgovoril, da v Francijo k bratu, ki živi v Parizu že približno 15 let, čeprav tožnik ves ta čas z bratom ni imel nobenih kontaktov in ga brat tudi ne pričakuje. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, če si je od prihoda v Slovenijo na kakršenkoli način prizadeval iz izvorne države pridobiti kakšen osebni dokument za izkazovanje svoje istovetnosti in če je v tej zvezi morda kontaktiral s sorodniki, je tožnik odgovoril, da je sicer poskušal pridobiti vozniško dovoljenje, ki mu ga je odvzela policija, in sicer preko interneta, vendar v tej zvezi ni kontaktiral s sorodniki, pač pa s prijateljem.

V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na 1. alineo 1. odstavka 51. člena ter 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje med drugim tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v tem primeru. Tožena stranka je pojasnila, da je podan dvom o zatrjevani istovetnosti tožnika, sodišče pa z njenimi preudarki strinja ob dejstvu, da je tožnik, ko je bil ustno zaslišal na glavni obravnavi, sam potrdil, da je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Bolgariji navedel drugačne osebne podatke (A.A., ... 2. 1986, Algirija) in je, posebej vprašan o razlogih za različno navajanje osebnih podatkov, pojasnil, da se je bal vrnitve v Turčijo in da so osebni podatki, ki jih navaja v Republiki Sloveniji ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju pred sodiščem, enako kot pred tem že na policiji, dejansko resnični. Sodišče se, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 strinja z razlogi, ki jih je za odločitev v izpodbijanem sklepu pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka, v zvezi s tožbenimi navedba pa le še dodaja: Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed navedenih listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in da tožnik ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo ni predložil nobene tovrstne listine ter da je ves čas poti od Turčije do Slovenije potoval ilegalno, iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC pa izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Bolgarije. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ker je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Bolgarija, je ukrep omejitve gibanja potreben tudi zato, da tožnik v času do njegove predaje državi, članici EU, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija njegove predaje tej državi. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo izvršilo predvidene predaje tožnika Bolgariji, zlasti ob dejstvu, da je tožnik tudi na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi 24. 1. 2013 navedel, da je bila Republika Francija njegova ciljna država vseskozi že od odhoda iz izvorne države, ki jo je zapustil z namenom, da obišče brata, ki v francoski prestolnici prebiva že 15 let. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da iz nekaterih judikatov izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2. Sodišče se sicer strinja, da če gre zgolj za to, da je prosilec brez dokumentov, to samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak je v izpodbijanem sklepu med drugim navedeno tudi, da se je v Bolgariji, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito predstavljal z drugimi osebnimi podatki (A.A., rojen ... 2. 1986, državljan Alžirije).

V tožbi nadalje tožnik uveljavlja, da z uporabo strogega testa sorazmernosti ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil brez uradnega dokumenta s sliko, ampak da je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je imel možnost priti z uradnim dokumentom, toženi stranki pa očita, da ni v ničemer utemeljila, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. V tej zvezi sodišče meni, da je tožnik očitno imel možnost vzeti uradni dokument, saj je sam na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi sodišču izpovedal, da je s seboj iz Tunizije vzel potni list, ki mu je bil ukraden v Turčiji, vendar duplikata tega potnega lista ni niti naročil oziroma si ga ni uredil. Poleg tega pa je imel v Tuniziji tudi vozniško dovoljenje, ki mu ga je zasegla sicer policija v zvezi z izvršenim prekrškom in v tej zvezi tožnik ni uveljavljal, da bi šlo za trajen odvzem, niti ko je bil o tem ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem. Po mnenju tožnika dvom v njegovo istovetnost ni v zadostni meri utemeljen, vendar pa sodišče nasprotno meni, da glede na to, da je tožnik po njegovi lastni izjavi v zvezi s svojo identiteto, ko je potoval brez dokumentov v Bolgariji navajal drugačne podatke pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot naknadno v Sloveniji in da je že zaradi tega tožena stranka imela tehtne razloge za dvom v njegovo istovetnost. Omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto tožnika je po presoji sodišča pravilno ugotovljena.

Nadalje v zvezi s tožbeno navedbo, da zgolj dejstvo, da pri podaji prošnje tožnik ni navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji, ne kaže na to, da ne bo počakal na izvršitev sklepa o predaji. Po mnenju sodišča pa že to, da ni počakal na rešitev njegove predhodno vložene prošnje utemeljeno vzbuja dvom, ali bi v Sloveniji počakal do izvršitve sklepa o predaji Bolgariji, kjer je predhodno že zaprosil za azil. V izpodbijanem sklepu je namreč tudi navedeno, da je z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kazal na izrazito begosumnost. Hkrati je tudi navedeno, da iz policijske depeše izhaja, da je njegova ciljna država Avstrija, iz prošnje za mednarodno zaščito pa izhaja, da je njegova ciljna država Francija, kar je potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi 24. 1. 2013, zato je po presoji sodišča tožena stranka imela utemeljene razloge za to, da je sklepala, da tožnik ne bi počakal na izvršitev predaje, v kolikor tožniku gibanje ne bi bilo omejeno. Sodišče se v konkretnem primeru tudi ne more strinjati s tožnikom, da ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje številnih držav, od Turčije vse do Slovenije in ne le do prve varne države, zato je po mnenju sodišča tožena stranka logično pravilno sklepala na možnost begosumnosti, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v konkretnem primeru ni podanih prav nobenih okoliščin, ki bi kazale na morebiten namen tožnika zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred zaključkom postopka. Tožena stranka je iz opisanih razlogov pravilno utemeljila tudi zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da nastanitvenih prostorov, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka (Azilnega doma) ne bi zapustil samovoljno še pred realizacijo predaje odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje, v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo, pri čemer je pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik ilegalno večkrat prečkal številne državne meje in da je bil njegov namen priti v Francijo, kar je izrecno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.

Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je tožnik, kot poudarja v tožbi, že na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks.