Jedro

Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih, ampak se ukrepe na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Ta dvom pa v obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvoumno obstaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (pritožnikovo) tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-333/2012/12 (1313-14) z dne 14. 1. 2013, s katerim je tožena stranka na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 11. 1. 2013 od 15.50 ure do 11. 4. 2013 do 15.50 ure.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v tem primeru. Sodišče prve stopnje se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 tudi strinja z razlogi, ki jih je za odločitev v izpodbijanem sklepu pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka.

3. Pritožnik s pritožbo izpodbija navedeno sodbo na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZMZ v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem mnenju je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila mej prostega preudarka in da ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Tožena stranka tudi ni v zadostni meri obrazložila vseh dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, nasprotuje pa tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno podvomila v istovetnost pritožnika. Pritožnik je tudi pojasnil, zakaj je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Bolgariji navedel drugačne osebne podatke. Napačna je tudi pritrditev sodišča prve stopnje toženi stranki, da je pravilno ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dejstva, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je pritožnik 11. 1. 2013 v Republiki Sloveniji zaprosil za priznanje mednarodne zaščite in da mu je bil istega dne ustno na zapisnik naznanjen ukrep o omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. Ob podaji prošnje in vse do izdaje spornega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost. Pri podaji prošnje je navedel, da so mu potni list, s katerim je z letalom odpotoval iz Tunizije v Turčijo, ukradli v Turčiji v času, ko je tam bival in delal. Po približno letu dni je iz Turčije odpotoval v Bolgarijo, kamor je ilegalno vstopil, nato pa ga je prijela bolgarska policija, ga odvedla k sodniku za prekrške, nato je bil zaprt, odvzeli so mu tudi prstne odtise. Po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Bolgariji je bil prepeljan v azilni dom, v katerem je ostal približno štiri dni, nato pa ga je zaradi slabih razmer zapustil in ilegalno odšel v Srbijo, od tam pa v Republiko Hrvaško, kjer je zbolel in bil v Zagrebu hospitaliziran. Iz bolnice je bil prepeljan v Azilni dom v Kutini, kjer je ostal tri dni, nato pa je odšel z vlakom preko Zagreba do Reke in ilegalno peš prestopil hrvaško-slovensko državno mejo, kjer ga je 9. 12. 2012 prijela slovenska policija ter ga po končanem postopku nastanila v Center za tujce v Postojni. Tožena stranka je na podlagi pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, ki je potrdila, da bo tožnika 10. 1. 2013 sprejela, vendar je tožnik en dan pred uradno predajo podal izjavo, da želi za mednarodno zaščito zaprositi tudi v Republiki Sloveniji in tako onemogočil za navedeni dan predvideno predajo Bolgariji.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev tudi podrobno utemeljilo.

8. Na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti.

9. Ta dvom pa v obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvomno obstaja. Iz odločbe tožene stranke in iz podatkov upravnega spisa ter iz zapisnika o zaslišanju tožnika pri sodišču prve stopnje z dne 24. 1. 2013 izhaja, da je tožena stranka na podlagi pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi v to bazo 8. 10. 2012 že posredovani s strani Bolgarije, ko je pritožnika obravnavala kot tujca. Ta se je dne 19. 11. 2012, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, predstavil za osebo po imenu M. M., rojen ... 1986, državljan Alžirije. Razlog, ki ga je pritožnik navedel na glavni obravnavi, zakaj je v Bolgariji dal lažne podatke o svoji identiteti (da se je bal, da bo vrnjen v Turčijo), pa ne more ovreči dvoma o njegovi sedaj zatrjevani identiteti. To in pa dejstvo, da je pritožnik večkrat ilegalno prečkal državne meje, ob hkratnem dejstvu, da ni nikjer (niti v Bolgariji niti v v Republiki Hrvaški, kjer je bil prav tako po lastnih izjavah nastanjen v azilnem domu) počakal na odločitve pristojnih organov in da je njegova ciljna država, kot to izhaja iz prošnje za mednarodno zaščito, Francija (iz policijske depeše pa naj bi bila to Avstrija), pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadošča za oceno, da je podana pritožnikova izrazita begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

10. To pa so tudi razlogi, zaradi katerih je v obravnavanem primeru podana tudi zakonska podlaga za omejitev gibanja pritožniku po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ, to je, da lahko pristojni organ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona. Pritožbena navedba, da zato, ker pritožniku še ni bil izdan sklep o njegovi predaji Bolgariji kot državi članici, pristojni za obravnavanje njegove prošnje, ukrep omejitve gibanja na tej podlagi ni podan, ni utemeljena, saj za omejitev gibanja po tej alineji zadostuje že pridobitev rezultata o obstoju prstnih odtisov, ne pa tudi izdaja sklepa pete alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

11. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tako dovolj natančno pojasnila, zakaj naj bi bila oba razloga za omejitev gibanja (dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dejstva, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje) podana, sodišču prve stopnje pa je treba tudi pritrditi, da je tožena stranka tudi pravilno utemeljila, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, in sicer da je glede na pritožnikovo ravnanje mogoče sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore tega centra prepreči, da nastanitvenih prostorov (Azilnega doma), s katerimi sicer tožena stranka razpolaga, ne bi zapustil samovoljno še pred realizacijo predaje odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje, pri čemer je pravilno ocenila tudi že navedene okoliščine, da je tožnik ilegalno večkrat prečkal številne državne meje in da je bil njegov namen priti v Francijo, kar je izrecno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje.

12. To pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostni zakoniti razlog, na podlagi katerega je tožena stranka ob izpolnjenih pogojih iz prve alineje prvega odstavka 51. člena in tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ obrazložila svojo diskrecijsko pravico za izrek ukrepa omejitve gibanja. Zato se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka pri tem ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, in da je ukrep omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni ni nepotreben in nesorazmeren.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.