Jedro

Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe.

Video-nadzor znotraj delovnih prostorov se lahko izvaja le pod pogoji, ki jih določa 77. člen ZVOP-1. Uprava tožene stranke je uvedbo video-nadzora v prostorih tožene stranke v tem sporu ustrezno utemeljila (varnost kopalcev in zaposlenih, reševanja odškodninskih zahtevkov zaradi poškodb kopalcev, iskanja izgubljenih predmetov ter kontrole čistoče), zato ni bil nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku nezakonita in se razveljavi (1. odstavek, I. točka izreka); da je tožena stranka tožnika dolžna vrniti nazaj na delo in ga z dnem prenehanja delovnega razmerja (11. 3. 2011) prijaviti v socialno zavarovanje (1. odstavek, II. točka izreka) ter mu povrniti stroške postopka (1. odstavek, III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb ZPP ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da izpodbijana sodba temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni na nezakonit način, s kršitvijo 15., 35. in 38. člena Ustave, določb ZVOP-1 ter 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Tožena stranka v obdolžitvi ni navajala, da bi pregledovala zapise v sistemu A., ki časovno beleži tudi račune, kartice, gratis vstope, itd.. Pregled posnetkov video-nadzornega sistema je po besedilu obdolžitve notranji revizor primerjal s podatki sistema A. in ne glede na časovni zamik sklepal, da naj bi tožnik beležil gratis vstope, čeprav so obiskovalci vstop plačevali. Uvedba postopka izredne odpovedi temelji izključno na nezakonitem pregledovanju posnetkov video-nadzornega sistema, ter na obdelavi teh podatkov v nasprotju z določbami ZVOP-1. Tožena stranka je zaposlene nezakonito snemala pri njihovem delu in nezakonito obdelovala njihove podatke ter podatke obiskovalcev. Tožnik za takšno obdelavo podatkov ni podal vnaprejšnjega soglasja. Notranji revizor je ob priliki zagovora tožnika dne 7. 3. 2011 izpovedal drugače kot izhaja iz njegova poročila z dne 25. 2. 2011. Iz revizorjevih poročil izhaja več nasprotujočih si in izmišljenih razlogov, namenjenih temu, da bi se upravičil nezakonit video-nadzor. Uporaba video-nadzora bi bila dovoljena le, v kolikor ne bi bilo na razpolago milejših ukrepov. Sodišče prve stopnje predloženih videoposnetkov ni pregledalo, ker je tožnik temu nasprotoval. Sodišče zato brez dokazov zaključuje, da je tožnik storil očitane kršitve. Če se je prvostopenjsko sodišče oprlo na judikat VSRS opr. št. VIII Ips 8/2010, bi moralo istovetnost vseh relevantnih dejstev tudi z materialnopravne plati ustrezno utemeljiti, česar pa ni storilo. Tožena stranka ni spoštovala niti ZVOP-1 niti določb lastnega Pravilnika. Niti tožnik niti drugi delavci, zaslišani kot priče, niso bili seznanjeni z dejstvi, katera ZVOP-1 predpisuje, preden se takšen video-nadzorni sistem lahko vzpostavi in niso podali pisnega soglasja za snemanje. Tožena stranka tožnika ni seznanila z dejstvom, da bo s pomočjo video sistema zbrane osebne podatke pregledovala, niti ga ni seznanila, zakaj te podatke pregleduje. Tožena stranka je že v več primerih nezakonito obdelovala osebne podatke. Toženka je trdila, da je z uvedbo video-nadzora seznanila svoje delavce, čeprav iz izpovedb delavcev to ne izhaja. Delavci so le podpisali list o prisotnosti na sestanku o uvedbi video-nadzora, čeprav tam niso sodelovali. Tudi o obstoju pravilnika niso bili seznanjeni. Iz inšpekcijskega pregleda je razvidno, da so edino direktor, vodja reševalcev in vodja varnosti pri delu pooblaščeni za pregledovanje videoposnetkov, kasneje pa so posnetke pregledovali tudi A.A. in revizor A.B.. Toženka je uvedla video-nadzorni sistem izključno z namenom kontrole zaposlenih ter ugotavljanja in dokazovanja kršitev delovnih obveznosti, kar pa je nedopustno. Tožena stranka je s tem storila tudi kaznivo dejanje po 149. členu Kazenskega zakonika, tožniku pa je tudi kršila osebno dostojanstvo. Varstvo osebnih podatkov zagotavlja tudi Ustava v 38. členu. Kršitev varstva osebnih podatkov pa je ena izmed oblik kršitve človekove zasebnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja določno, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, torej da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožniku dne 9. 3. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (priloga A6), ker je v svojstvu blagajnika - receptorja vstope posameznih gostov evidentiral kot „gratis“, ki je namenjen za zaposlene v družbi, otroke zaposlenih in upokojence. Kljub dejstvu, da je v računalniški podpori vtipkal gratis vstop, je gostu vstop zaračunal, za kar pa ni izdal računa. V obdobju od 18. do 22. 2. 2011 si je tako na škodo tožene stranke pridobil za 114,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Tožena stranka je v razlogih izredne odpovedi ugotovila kršitev pogodbenih obveznosti in v tej zvezi obrazložila znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. odstavku 209. člena Kazenskega zakonika RS ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. čl. KZ-1. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter obstoj odpovednih razlogov iz določbe 110. člena v zvezi z določbo 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravilno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Glede na tožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja kazenske ali disciplinske, temveč civilno sankcijo, za katero poleg zahtev ZDR veljajo le splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo kazensko sodišče, vendar pa delodajalec v „postopku“ izredne odpovedi lahko ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, „postopek“ pri delodajalcu tudi poteka ločeno od kazenskega postopka, skupno je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe. Tudi v delovnem sporu se pri obravnavanju kršitev pogodbenih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, preizkušajo takšni znaki ne glede na tek preiskovalnega ali kazenskega postopka pri rednem (kazenskem) sodišču zaradi delavčevega ravnanja pri delodajalcu, odločitev v delovnem sporu pa je vezana zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, v smislu 14. člena ZPP. V tem pogledu so neutemeljene pritožbene navedbe, ki merijo na to, da bi moral biti pogoj za zakonitost izredne odpovedi dejstvo, da je bila delavčeva kazenska odgovornost ugotovljena v kazenskem postopku.

Tožnik neutemeljeno navaja, da naj bi bili podatki video-nadzora pridobljeni nezakonito. Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 - ZVOP-1) v 77. členu določa izvajanje video-nadzora znotraj delovnih prostorov. Tak nadzor se lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja, ali zavarovanja tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Video-nadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati interese, zaradi katerih je video-nadzor dovoljen. Prepovedano je izvajati delovni nadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja video-nadzora po tem členu vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Pred uvedbo video-nadzora v osebi javnega ali zasebnega sektorja se mora delodajalec posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu.

Kot je razvidno iz izvedenih dokazov, je tožena stranka navedene obveznosti iz 77. člena ZVOP-1 izpolnila, direktor B. A.C. pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno utemeljil razloge, zaradi katerih je uprava tožene stranke uvedla video-nadzor v prostorih tožene stranke (varnost kopalcev in zaposlenih, reševanja odškodninskih zahtevkov zaradi poškodb kopalcev, iskanja izgubljenih predmetov ter kontrole čistoče). Tožena stranka je uvedla video-nadzor v svojih prostorih tudi v skladu s svojimi internimi akti (priloga B11, B12) in v skladu s 5. odstavkom 77. člena ZVOP-1 opravila posvetovanje s sindikatom. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo tudi, da so bili delavci tožene stranke (tudi tožnik) obveščeni o video-nadzoru, kar je dokazano s predložitvijo Pravilnika o postopkih in ukrepih za varovanje osebnih podatkov (B11), tožnikovo izpovedbo, s katero je potrdil, da je bil z video-nadzorom seznanjen ter njegovim podpisom na prisotnostni listi mesečnega sestanka, na katerem je tožena stranka delavce o video-nadzoru seznanila (B10). Glede na navedeno pritožbene navedbe o nezakonitosti podatkov, pridobljenih z video-nadzorom, niso utemeljene.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti s tem, ko je v obdobju od 18. do 22. 2. 2011 storil kršitve, kot se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2011. Resda sodišče prve stopnje predloženih videoposnetkov ni vpogledalo, kljub temu pa ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče brez dokazov zaključilo, da je tožnik očitane kršitve storil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče ugotovitev o tem, da so kršitve dokazane, oprlo na skladne izpovedbe prič A.B., A.E. in A.C., ki so vpogledali v video-nadzor ter ugotovili nepravilnosti pri delu tožnika, ki so se ujemale s podatki programa A.. Sodišče ni imelo razloga, da njihovim izpovedbam ne bi sledilo, saj tožnik razen tega, da izpostavlja, da so bili vpogledi nezakoniti, ne pove, zakaj bi bile sicer te priče zainteresirane, da ne izpovedujejo po resnici. Celo tožnik sam je priznal, da je denar prejel, čeprav je prejeti denar poimenoval kot napitnina. Tožnik ni zahteval vpogleda v videoposnetke, s katerim bi morda lahko dokazal, da ne držijo trditve tožene stranke o tem, da so kršitve na videoposnetkih vidne oz. je vpogledu celo izrecno nasprotoval. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpovedbe zgoraj navedenih prič prepričljivejše in verodostojnejše od tožnikove izpovedi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana očitana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 1. odstavka 209. člena KZ-1, saj je ugotovilo, da si je tožnik z opisanimi ravnanji (ko je gostu zaračunal vstopnino, računa pa ni izdal ter ga tudi ne zavedel v blagajni tožene stranke) protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. S tem, ko je v zvezek za evidentiranje „gratis“ gostov vpisoval lažne goste, pa je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja po 235. čl. KZ (ponareditev ali uničenje poslovnih listin). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan odpovedni razlog iz 1. in 2. alinee 111. člena ZDR, torej, da ima kršitev znake kaznivega dejanja in tudi, da gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je kršitev dokazana, zato pritožbena navedba, da kršitve niso podane, ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal na delovnem mestu blagajnik - receptor, na katerem se pričakuje poštenost delavca in popolno zaupanje delodajalca. Tožnik je za pridobitev protipravne premoženjske koristi prirejal dokumentacijo tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo navedbe tožene stranke, da je zaradi ravnanja tožnika izgubila zaupanje vanj. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča podan dejanski stan iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ko ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.