Jedro

Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če "sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala", kot je bilo tudi v konkretnem primeru.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. C. C. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena kršitev postopka ni podana.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek poslej v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 24.186,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 dalje, do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku, in sicer za 22.937,50 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške glede na uspeh in potrebnost. O višini stroškov postopka bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 121,50 EUR pritožbenih stroškov brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) 27.186,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku, za 19.937,50 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške glede na uspeh in potrebnost, o višini stroškov postopka pa bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka).

2. Zoper citirano sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki, tožnica zoper zavrnilni del glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženost, toženka pa zoper obsodilni del v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo. Odločitev v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo pritožbeno ni sporna.

Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je tožnici prisodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in nepravilno zaključilo, da si je tožnica laično interpretirala besede zdravnika, ki jo je bil pripravljen operirati, da "vnovični operativni poseg v bližini peronealnega živca (v nadaljevanju živca) predstavlja veliko tveganje za ohromelost noge od kolena navzdol", ker vnovičen poseg v skladu z izvedenskim mnenjem izvedenca A. A., dr. med. predstavlja zgolj malo verjetno možnost za trajno ohromelost noge oziroma obstaja po mnenju izvedenca zgolj tveganje na vnovično parezo (delno izgubo možnosti gibanja) živca in je tveganje za vnovično operacijo sprejemljivo. Ne drži, da bi imela tožnica podobno stanje kolena, četudi do poškodbe živca ne bi prišlo. Današnje stanje kolena je namreč posledica operacije z dne 13. 11. 2015. Obstaja vzročna zveza med poškodbo živca in današnjim stanjem kolena, ko si tožnica zaradi trajno poškodovanega živca ne upa prevzeti tveganja vnovične operacije na istem kolenu. Takšna njena odločitev ima podlago v objektivnih dejstvih (odklonitev operacije s strani B. B., dr. med. in dejstvo, da je imela tožnica po operacijah dne 13. 11. 2015 začasno nogo od kolena navzdol hromo), ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in tožnici prisoditi višjo oziroma celotno vtoževano odškodnino iz tega naslova. Ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanja C. C. , dr. med.), je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Oba izvedenca sta povedala, da obstaja zaradi okvare živca večje tveganje, da pride pri novem operativnem posegu do ponovne poškodbe živca, kar je smiselno razbrati tudi iz izvida dr. C. C., dr. med. z dne 11. 6. 2018. Nov operativni poseg je tvegan, saj bi se lahko živec trajno poškodoval. Nedopustno in neutemeljeno je, da mora tožnica sama v celoti prevzeti odgovornost za škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi nestabilnega kolena, ker si ne upa prevzeti povečanega tveganja zapletov četrte operacije. Verjetnost nastanka slednjih je povečana zaradi ravnanja zavarovanca toženke, kar pomeni, da je podana vzročna zveza in moralo sodišče prve stopnje to upoštevati. Ni resnična navedba izvedenca, da bi bilo danes tožničino stanje kolena podobno, kot če do poškodbe živca ne bi prišlo. Zavarovanec toženke ni storil vsega, da bi zmanjšal možnosti, da bi prišlo do pareze živca, saj je operacijo prepustil specializantki. Tožnica izpodbija odločitev sodišča, ki temelji le na mnenju izvedencev, ne upošteva pa njenih izkušenj in občutij pri parezi živca ter strahu pred vnovično operacijo in poškodbo živca, prav tako pa ne upošteva, kakšno odločitev bi v enakem primeru sprejel povprečni pacient. Toženka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 2. točki prvega odstavku 338. člena ZPP in se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri znižanja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo za 10.000,00 EUR s stroškovno posledico. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je tožnici prisodilo previsoko odškodnino po vseh postavkah. Tožnica je upravičena le do odškodnine v zvezi s poškodbo živca ob operaciji z dne 13. 11. 2015 in ne zaradi drugih težav s kolenom, ki niso v zvezi s poškodbo živca. Tožnica bi po tej operaciji trpela bolečine, četudi ne bi prišlo do poškodbe živca. Neugodna in moteča bolečina se tožnici pojavlja le ob dotiku. Gre za manjše bolečine, zaradi katerih ne potrebuje analgetikov. Izvedenca se glede bolečin nekoliko razhajata. Izvedenec dr. A. A., dr. med. ni posebej izpostavil, da bi tožnica bolečine trpela tudi, če ne bi prišlo do zapleta s poškodbo živca. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila 8.000,00 EUR. Ker je bilo tožnici po operaciji pojasnjeno, da običajno pride do okrevanja živca, njen strah ni bil več tako močan. V letu 2017 se je pojavila bolečina v območju živca, kar jo je skrbelo, sicer pa je imela težave predvsem s samim kolenom zaradi kronične nestabilnosti, česar ni mogoče upoštevati pri prisoji odškodnine. Tožnica je strah opisovala in ocenjevala nerealno, kar bi moralo sodišče kritično presoditi in znižati odškodnino na 3.000,00 EUR. Tožničina življenjska aktivnost je v osnovi zmanjšana zaradi težav v kolenu. Le manjši del teh težav je pripisati poškodbi živca, kar je sodišče pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo. Izvedenec D. D. je jasno povedal, da okvara povrhnje veje živca ne vpliva na gibalne aktivnosti tožnice. Tudi izvedenec A. A. je ocenil, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožnici podano v pretežni meri zaradi multiligamentarne poškodbe kolena. Nevropatska bolečina se pri tožnici ne kaže v sami bolečini, temveč le v neprijetnem občutku ob dotiku goleni, kar tožnici ne povzroča nezmožnosti ali omejenosti. Glede na takšno dejansko stanje bi bila primerna odškodnina po tej postavki 5.000,00 EUR. Tožnica ni upravičena do odškodnine za skaženost zaradi nošnje opornice. Odločitev sodišča, da tožnica nosi opornico v manjši meri tudi zaradi poškodbe živca, je zmotna, saj tožnica to opornico nosi izključno zaradi posledic poškodbe kolena.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke pojasnjuje zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo III P 729/2018 z dne 1. 6. 2021 tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, nato pa je Višje sodišče v Mariboru s sodbo I Cp 793/2021 z dne 17. 12. 2021 odločilo, da je zahtevek po temelju utemeljen, zato se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le še z višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pritožbeno sporna je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo tožnice uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede vseh pravno relevantnih dejstev je navedlo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo dokazno oceno ter o tožbenem zahtevku pravilno materialnopravno odločilo (razen glede višine odškodnine za strah in skaženost, o čemer več v nadaljevanju). Sodišče druge stopnje v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnica sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker "ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dr. C. C., dr. med.", zaradi česar je bilo posledično zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožnice, da bi novo izvedensko mnenje podal C. C., ki je tožnico pregledal v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, temveč je v postopek pritegnilo izvedenca specialista ortopeda dr. A. A., dr. med. Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če "sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala", kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Ker je ta očitek povezan z dejanskimi ugotovitvami, ki se nanašajo na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, bo o tem več povedanega v nadaljevanju. Na tem mestu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da pritožbeni očitek, ki se nanaša na zavrnitev navedenega dokaza, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. A. A. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena kršitev postopka ni podana. Tega ne more spremeniti tožničino nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, da je laično interpretirala besede dr. C. C. 8. Sodišče druge stopnje se je v nadaljevanju ukvarjalo z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo.

9. Sodišče prve stopnje je tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 12.000,00 EUR, 5.000,00 EUR za pretrpljen strah, 8.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tako prisojena odškodnina v skupnem znesku 26.000,00 EUR po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo in ustreza standardu pravične denarne odškodnine, sodišče prve stopnje pa je tudi jasno in obsežno obrazložilo razloge za takšno odločitev.1

10. Iz besedila pritožbe toženke je v zvezi s posameznimi postavkami nepremoženjske škode razvidno, da ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ampak meni, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve v postopku zmotno uporabilo materialno pravo in tožnici prisodilo previsoko odškodnino.

11. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine izpostavlja, da bi tožnica telesne bolečine trpela tudi, če ne bi prišlo do zapleta med operacijo in da izvedenec dr. A. A. ni posebej izpostavil, da bi tožnica te bolečine trpela tudi, če ne bi prišlo do zapleta s poškodbo živca. Sicer je res pritrditi stališču pritožbe, da bi tožnica telesne bolečine trpela tudi, če ne bi prišlo do poškodbe živca, vendar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je tožnica zaradi pareze živca utrpela višjo stopnjo bolečin, ki so tudi trajale dlje časa, kot bi trajale pri normalnem teku stvari, hkrati pa je tožnica prestajala številne nevšečnosti in dolgotrajno okrevanje, kar se v primeru normalnega poteka operacije ne bi zgodilo. Upoštevaje intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem (še posebej še vedno prisotno oziroma stalno prisotno nevralgično bolečino po poteku povrhnje veje peronealnega živca, ko ji že rahel dotik po koži nad brazgotino in po poteku živca povzroča bolečine, ki so neprijetne in zaradi katerih občasno potrebuje analgetike, začasno nošenje peronealne opornice in dolgotrajno prestajanje raznih oblik in stopenj bolečin zaradi zdravljenja pareze živca), upoštevaje, da bo tožnica tudi v bodoče prestajala zgoraj opisane občasne neprijetne telesne bolečine, ji sodišče prve stopnje ni prisodilo previsoke, ampak povsem ustrezno odškodnino.

12. Toženka se v zvezi s prisojeno odškodnino za pretrpljen strah sklicuje na to, da "je bilo tožnici po operaciji pojasnjeno, da običajno pride do okrevanja živca, zato ta strah ni bil več tako močan in je sekundarni strah prenehal 30. 3. 2016, ko je bilo zdravljenje živca zaključeno, sicer pa je imela tožnica predvsem težave s kolenom samim, česar pa ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine v tem postopku".

13. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako izpovedbo tožnice, da na začetku zaradi pareze živca ni čutila oziroma ni mogla premikati noge, kot tudi ugotovitve izvedencev, da se je pri tožnici razvil sekundarni strah, ki še traja, saj je zaskrbljena za izid zdravljenja, ker se boji, da bi pri ponovni operaciji prišlo do dodatnih zapletov. Po presoji sodišča druge stopnje je prisojena odškodnina v znesku 5.000,00 EUR glede na okoliščine konkretnega primera res nekoliko previsoka.

14. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine iz te postavke sicer res upoštevalo le strah, ki je bil pri tožnici prisoten zaradi poškodbe živca, ne pa tudi morebitnega strahu, ki naj bi bil povezan s težavami s kolenom na splošno, vendar prisojena višina odškodnine tega ne odraža. Pritrditi je pritožbi toženke, da je sekundarni strah po zdravljenju živca v veliki meri prenehal, hkrati pa je strah pred novo operacijo povezan tako z morebitnimi komplikacijami glede vnovične poškodbe živca, kot tudi uspešnostjo rekonstrukcijske operacije vezi, kar pa ni posledica konkretnega škodnega dogodka. Posledično je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in odškodnino za strah znižalo na 3.000,00 EUR, kar predstavlja primerno odškodnino, upoštevaje subjektivno in objektivno pogojenost odškodnine.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 8.000,00 EUR. Tožnica se v pritožbi zavzema za zvišanje odškodnine do vtoževanega zneska 25.000,00 EUR, saj meni, da je sodišče prve stopnje premalo pozornost namenilo vzročni zvezi med ravnanjem zavarovanca toženke pri operaciji, ki je pripeljalo do poškodbe živca oziroma kroničnih težav z živcem, zaradi česar so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane in trpi duševne bolečine, hkrati pa to vpliva na njeno odločitev o neizvedbi nove operacije, saj je boji trajnih poškodb živca. Toženka se zavzema za znižanje odškodnine na znesek 5.000,00 EUR, ker meni, da je prisojena v previsokem znesku.

16. Pritožba tožnice izpostavlja, da je njeno današnje stanje posledica operacije z dne 13. 11. 2015, zaradi česar obstaja večja možnost poškodbe živca pri novi operaciji. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da vnovičen operativni poseg predstavlja malo verjetno možnost za trajno ohromelost in se sklicuje na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo dr. C. C., ki je tožnico opozoril na to, da je nova operacija kolena tvegana zaradi stanja po poškodbi živca in da lahko postane hroma, o čemer je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče zgoraj.

17. Na tem mestu je povzeti, da je tožnica k tožbi priložila listinski dokaz – ambulantni izvid Ortopedske bolnišnice Valdoltra z dne 11. 6. 2018, ki ga je zapisal dr. C. C., dr. med. (priloga A16). Ker tožnica ni soglašala z zaključki izvedenca specialista travmatologa D. D., dr. med., da "je mogoče poseg na kolenu opraviti kljub kronično okvarjenemu živcu s sprejemljivim rizikom ob uporabi pravilne operativne tehnike", glede na to, da je "dr. C. C. izrecno navedel, da je operativni poseg zaradi stanja po poškodbi živca tvegan, saj se lahko pri vnovični operaciji na tem delu živec ponovno poškoduje in lahko postane tožnica hroma", je predlagala pritegnitev izvedenca ortopedske stroke, da poda mnenje o tem, kako tvegana je operacija oziroma če je nov poseg tvegan in ali je to tveganje posledica kronično okvarjenega živca.

18. V pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2020 (list. št. 157) je tožnica vztrajala pri predlogu, da poda mnenje izvedenec ortoped oziroma "da se pridobi mnenje dr. C. C. o stopnji tveganja predlagane operacije". Sodišče prve stopnje je pritegnilo izvedenca iz področja ortopedije dr. A. A. dr. med., ki je zaključil, da "vzrok za povečano tveganje nove rekonstrukcijske operacije ni prvenstveno v trajni poškodbi živca, ampak je tveganje predvsem pogojeno s kompleksnostjo poškodbe kolena (gre za multiligamentarno poškodbo), nekoliko dodatno tveganje operacije poveča tudi predhodna poškodba živca, ker je bil živec že eksponiran ob tretji operaciji in je zato večja možnost poškodbe živca ob ponovni operaciji."

19. Tožnica ni soglašala z zaključkom izvedenca dr. A., da je "tveganje za operacijo sprejemljivo, vendar garancije za popoln uspeh ni" ter "o okoliščini tveganja za vnovično trajno poškodbo živca pri ponovno operaciji", zaradi česar je sodišče prve stopnje izvedenca ortopeda pozvalo, da dopolni izvedensko mnenje in se izjasni o mnenju dr. C. iz ambulantnega izvida z dne 11. 6. 2018, na katerega se je sklicevala tožnica. Kot izhaja iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 20. 1. 2021 (list. št. 192), se izvedenec dr. A. "povsem strinja z mnenjem dr. C., da bi pri tožnici prišla v poštev rekonstrukcija poškodovanih vezi, ko je hkrati tožnico seznanil, da je operativni poseg tvegan in bi lahko z operacijo v bližini živca prišlo tudi do trajne poškodbe živca tudi, če živca direktno ne poškoduje". Pojasnil je, da so navedbe tožnice, da ji je dr. C. dejal, da "se mora odločiti, ali bo imela stabilno koleno in bo morebiti hroma od kolena navzdol, ali pa živi s stanjem, kakršno je sedaj", njena laična interpretacija njegovih besed, saj je hromost ponavadi posledica poškodbe možganov in hrbtenjače, ali pa vseh živcev, ki oživčujejo okončino, da je hromost po operaciji malo verjetna, lahko pa bi prišlo do ponovne poškodbe živca, posledica česar bi bila pareza (delna izguba zmožnosti gibanja).

20. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, da je dr. C. tožnico seznanil, da je nadaljnji operativni poseg tvegan in bi lahko z operacijo v bližini živca prišlo do trajne poškodbe živca tudi, če živca direktno ne poškoduje (kar v bistvu potrjuje tudi izvedenec dr. A.). Torej tveganje obstaja in tožnici nihče ne more zagotoviti uspeha operacije oziroma zagotoviti, da zapletov, težav ali novih, dodatnih poškodb živca ne bo. Vendar pa je takšno tveganje podano predvsem zaradi kompleksnosti poškodbe kolena in ne le zaradi ali predvsem zaradi poškodbe živca, kot skuša prikazati pritožba tožnice.

21. Današnje stanje kolena tako ni izključna posledica operacije in poškodbe živca, ampak le delno. Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da "vzročne zveze ni" in tudi ni zaključilo, da možnost poškodbe živca pri novi operaciji ni podana, kot smiselno izhaja iz pritožbe tožnice. Vendar pa je glede na izvedenski mnenji, izjasnitev izvedenca dr. A. o zdravniškem izvidu dr. C. ter upoštevaje sam ta izvid, ki ga je tožnica priložila kot dokaz in njeno laično izpoved, da "obstaja verjetnost, da bo zaradi novi operacije od kolena navzdol hroma" pravilno zaključilo, da je hromost pri takšnem posegu, kot je predviden pri tožnici, malo verjetna, lahko pa bi prišlo do ponovne pareze živca, kar pomeni "začasno delno izgubo zmožnosti gibanja, ki se je tožnici pojavila po operaciji z dne 13. 11. 2015 in se je dobro popravila".

22. Povsem življenjsko je, da tožnici noben kirurg ne more zagotoviti, da bo naslednja operacija uspešna, še posebej upoštevaje, da gre za kompleksno in zahtevno operacijo, pri kateri nekoliko dodatno tveganje poveča tudi poškodba živca. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine po tej postavki upoštevalo težave, ki jih ima tožnica v vsakdanjem življenju, hkrati pa je upoštevalo, da so posledice po poškodbi živca izzvenele v vsaj 80% oziroma da le 10% zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožnici gre na račun poškodbe živca, ostalo pa zaradi okvare anatomskih struktur kolena, zaradi česar je primerna odškodnina po tej postavki 8.000,00 EUR in ne 25.000,00 EUR, kot vtožuje tožnica ali 5.000,00 EUR, za kar se zavzema toženka.

23. Sodišče druge stopnje po zgoraj povedanem zavrača pritožbene očitke toženke, da "je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo, da je tožničina življenjska aktivnost v osnovi zmanjšana zaradi težav v kolenu in le v manjši meri zaradi težav z živcem".

24. Tožnica v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti ne poda izrecnih pritožbenih navedb, toženka pa se zavzema za zavrnitev zahtevka v tej smeri, ker meni, da skaženosti ni ter poudarja, da je izvedenec D. izrecno zapisal, da uporaba opornice za levo koleno zaradi nestabilnosti ni v nobeni povezavi z okvaro živca.

25. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR, saj je zaključilo, da mora tožnica nositi štiritočkovno opornico tudi zaradi posledic pareze živca in ne le zaradi poškodbe kolena in da "tožnico moti, da jo ljudje sprašujejo, zakaj nosi opornico, kar jo dela nervozno in ji je včasih preveč razlaganja". Pritrditi je pritožbi toženke, da je tak zaključek zmoten, saj iz dopolnitve izvedenskega mnenja prim. D. D., dr. med. z dne 29. 6. 2020 (list. št. 151) izhaja, da "uporaba opornice za levo koleno zaradi nestabilnosti ni povezana z okvaro živca", prav tako pa tudi iz dopolnitve izvedenskega mnenja dr. A. z dne 20. 1. 2021 (list. št. 193) izhaja, da "tožnica nosi štiritočkovno opornico zaradi nestabilnosti kolena in ne zaradi peronealne pareze". To pomeni, da glede na dejanske ugotovitve v postopku tožnica ni upravičena do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti zaradi nošenja štiritočkovne opornice, saj le-te ne nosi zaradi poškodbe živca, ampak izključno zaradi posledic multiligamentarne poškodbe kolena.

26. Po vsem povedanem, upoštevaje določbo 179. člena2 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 182. člena OZ, karakteristike konkretnega primera, ugotovitve izvedencev medicinske stroke in tožničine navedbe ter izpovedbo, ki se nanašajo na stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljen strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 23.000,00 EUR predstavlja primerno denarno zadoščenje za posledice predmetnega škodnega dogodka in tožnici v tem obsegu nastalo škodo.

27. Znesek 23.000,00 EUR predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 17,7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji3. V tem okviru je upoštevan pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da slednja ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, v skladu s katerim je potrebno upoštevati subjektivne in objektivne kriterije ter nato opraviti tudi individualizacijo odškodnine v ožjem pomenu, glede na konkretnega oškodovanca. Odškodnina je ustrezna tudi glede na primerjavo s sodno prakso.4

28. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), tako da je od prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 27.186,49 EUR odštelo 3.000,00 EUR, tako da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 24.186,49 EUR, v presežku za znesek 22.937,50 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne. V preostalem delu je pritožbo toženke in pritožbo tožnice v celoti zavrnilo (353. člen ZPP).

29. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s stroški postopka odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške glede na uspeh in potrebnost ter da bo o višini stroškov postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, zaradi česar sodišče druge stopnje takšne odločitve o stroških postopka ni spreminjalo.

30. Sodišče druge stopnje pa je odločilo o pritožbenih stroških. Tožnica s pritožbo ni uspela in je dolžna toženki povrniti njene pritožbene stroške, saj je slednja s pritožbo delno uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka je s pritožbo uspela v 30 odstotkih (od pritožbeno spornih 10.000,00 EUR je uspela z zneskom 3.000,00 EUR).

Toženka je priglasila zgolj strošek takse za pritožbo v znesku 405,00 EUR, kar pomeni, da ji je dolžna tožnica povrniti pritožbene stroške v znesku 121,50 EUR.

1 Odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem izhaja iz točk 14 – 17, za pretrpljen strah iz točk 18 – 20, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti iz točk 21 – 24 in duševnih bolečin zaradi skaženosti iz točk 25 - 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 V točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pomotoma navedlo številko 176, iz točke 18 obrazložitve sodbe pa izhaja pravilna številka člena – 179. 3 V mesecu maju 2022 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.297,39 EUR. 4 Primerjava v zadevi VSRS II Ips 1145/2008 z dne 28. 1. 2010 pokaže, da je oškodovancu bila v posledici poškodbe živca med operacijo za hujše posledice prisojena skupna odškodnina v višini 30,2 povprečnih mesečnih neto plač. V zadevi VSRS II Ips 1018/2008 z dne 19. 5. 2011, ki je veliko hujše oblike, kot konkretni primer oziroma ima oškodovanka hujše posledice, je bila prisojena odškodnina v skupnem znesku 79.582,22 EUR, kar predstavlja 81 povprečnih mesečnih neto plač.