Jedro

Iz sodbe mogoče je razbrati, da je toženec sporne premičnine tožniku prepustil neodplačno (podaril) s konkludentnimi dejanji, zato je odveč pritožbeni dvom o tem, kaj naj bi bil po stališču sodišča prve stopnje pravni naslov za pridobitev tožnikove lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik izključni lastnik premičnih stvari (nakladalnika, cisterne, ovijalke, vrtavkaste brane, trosilca umetnega gnoja, obračalnega pluga, nakladalne prikolice, kosilnice, tračnega obračalnika, silokombanja, mlina, škropilnice, sesalnika in mešalnika gnojevke). Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik izključni lastnik traktorja Zetor, traktorja J. D. in traktorskega polpriklopnika, kar je toženec dolžan priznati in tožniku izstaviti listino za vpis lastninske pravice v prometnih dovoljenjih na tožnikovo ime. Nazadnje je tožencema naložilo, da morata opustiti vsako poseganje v tožnikovo lastninsko pravico na navedenih premičnih stvareh ter traktorjih s polpriklopnikom. Toženca je še zavezalo, da morata tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila toženca, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očitata, da je podalo nejasne in nasprotujoče si razloge o pravnem naslovu, na podlagi katerega naj bi tožnik poslal lastnik spornih premičnin. V času sklenitve sporazuma z dne 10. 12. 203 pretežni del strojev sploh še ni obstajal oziroma ni bil v lasti tožencev. Sodba ne pojasni, kdaj naj bi prišlo do izročitve spornih strojev, sicer pa glede premičnin ni bil sklenjen prav noben poseben pravni posel, da bi se tožnik lahko štel za njihovega lastnika. Sodišče je dejstva ugotavljalo in presojalo povsem enostransko in v korist tožnika. Ugotovljena konkludentna ravnanja strank, ki jih je upoštevalo, ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev sporazuma o prenosu spornih premičnin. Toženec je sporazum z dne 10. 12. 2003 podpisal in overil zgolj za potrebe pridobitve denarne subvencije. Tožnik ga pred to pravdo nikoli ni pozval k prenosu lastnine. Tudi po vpisu tožnika v register kmetijskih gospodarstev je tožnik stroje uporabljal enako kot prej, tako da je priznaval lastninsko pravico tožencev. Dejstvo, da naj bi bila živina izročena tožniku v last, sploh ni resnično, še manj pa je nesporno. Sicer pa ima tožnik tudi vso lastno kmetijsko mehanizacijo in strojev tožencev dejansko ne potrebuje. Toženčevega dopisa Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 24. 10. 2008 ni mogoče šteti za izjavo pravnoposlovne volje, saj ta dopis ni bil naslovljen na tožnika. Enako velja za izpis registra kmetijskih gospodarstev, iz katerega izhaja, da je bil na dan 14. 3. 2007 nosilec kmetijskega gospodarstva tožnik. Ta evidenca ne vključuje podatkov o lastninski pravici. Tudi sporni stroji v navedenem izpisu niso evidentirani. Zgrešeno je zato sklepanje, da naj bi tožnik v vpisom v register kmetijskih gospodarstev postal lastnik spornih premičnin. Sodišče je napačno štelo, da naj bi toženka soglašala s prenosom vsega premoženja na tožnika, saj za tak prenos niti ni vedela. Tožnik do nastanka sporov s tožencema ni izvrševal lastniške posesti, ampak sta mu toženca omogočala soposest strojev. Tožnik ne zatrjuje niti njihove simbolične izročitve. Iz prometnih dovoljenj, ki so javne listine, izhaja, da je lastnik obeh traktorjev in polpriklopnika toženec. Sodišče je neupravičeno minimaliziralo pomen tožnikove izjave z dne 18. 12. 2013 dežurnemu policistu Policijske postaje D. T. ter vsebino dopisa tožnikovega pooblaščenca z dne 15. 10. 2013. Nasprotno pa je toženčevo izpoved na naroku z dne 1. 4. 2015 štelo za priznanje, da naj bi bil tožnik lastnik posameznih spornih premičnin. Poleg tega je tožencema neupravičeno pripisalo krivdo za nastale spore med pravdnima strankama.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nasprotja in pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jih izpostavljata pritožnika, niso tolikšna, da bi lahko onemogočila njen pritožbeni preizkus, zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba. Tudi drugih, uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Očitek, da sodišče enači sporazum (z dne 10. 12. 2003), ki naj bi po sodbi predstavljal predpogodbo, z darilno pogodbo za celotno kmetijo, je protispisen. Podlage za takšno sklepanje v razlogih sodbe ni. Sicer pa je iz sodbe mogoče razbrati, da je toženec sporne premičnine tožniku prepustil neodplačno (podaril) s konkludentnimi dejanji, zato je odveč pritožbeni dvom o tem, kaj naj bi bil po stališču sodišča prve stopnje pravni naslov za pridobitev tožnikove lastninske pravice. Zapis v sodbi, da bo moral toženec tožniku še omogočiti pridobitev lastninske pravice na vseh vtoževanih nepremičninah, je resda nekoliko dvoumen, vendar se ga da razumeti tako, da se nanaša na toženčevo obveznost omogočiti tožniku prepis lastninske pravice oziroma registracijo obeh spornih traktorjev s polpriklopnikom na tožnikovo ime.

7. V preostalem pa je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo dovolj jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. Pritožbene trditve jih ne morejo omajati, saj je bilo dejansko stanje pravilno in celovito ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

8. Ni bistveno, če ob sklenitvi sporazuma z dne 10. 12. 2003, s katerim se je toženec zavezal tožniku predati celotno kmetijsko gospodarstvo, nekatere od premičnin še niso bile v lasti tožencev. Zadošča, da so bile v času, ko jih je toženec prepustil tožniku, kar se je po ugotovitvi izpodbijane sodbe zgodilo najpozneje v marcu 2007, ko je bil tožnik kot nosilec kmetijskega gospodarstva vpisan v register kmetijskih gospodarstev. Tudi pritožbeno vztrajanje, da o prenosu lastninske pravice na premičninah ni bil sklenjen noben poseben pravni posel, je brez pomena. Upoštevaje 538. člen Obligacijskega zakonika (OZ) je premičnine mogoče podariti neoblično, pogodbeno voljo pa izjaviti tudi zgolj s konkludentnimi dejanji (18. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno naštelo okoliščine, ki kažejo na to, da je bila toženčeva volja neodpačno prepustiti sporne premičnine tožniku. Njihova posebna izročitev ni bila potrebna, ker so bile vse sporne premičnine tedaj že v tožnikovi posesti. Toženec niti poskuša ne pojasniti, zakaj naj bi potem, ko je z darilno pogodbo z dne 26. 1. 2007 tožniku podaril vse svoje nepremičnine, ki sestavljajo kmetijsko gospodarstvo, obdržal sporne premičnine, ki so namenjene gospodarski rabi kmetije, hkrati pa tožniku prepustil tudi gospodarjenje na kmetiji. Če bi bila darilna pogodba z dne 26. 1. 2007 v resnici sklenjena le zaradi pridobitve nepovratnih sredstev, kot trdita toženca, ker je tožnik za razliko od toženca izpolnjeval predpisani starostni pogoj iz javnega razpisa, bi toženec vsaj potem, ko je med pravdnima strankama prišlo do resnih sporov, gotovo že izpodbijal darilno pogodbo zaradi njene navideznosti, pa tega doslej ni storil. Prepričljivejše se zdi stališče sodišča prve stopnje, da se je odločil kmetijo s spornimi premičninami vred prepustiti tožniku. Dejstvo, da je ta že imel tudi nekaj svoje kmetijske mehanizacije, ne more biti odločilno. Enako velja za očitek, da tožnik ni poskrbel za ustrezno registracijo traktorjev in polpriklopnika. Takšno njegovo opustitev se da pojasniti z dejstvom, da sta bili pravdni stranki do spora v letu 2011 v dobrih odnosih. Tudi dejstvo, da je v letu 2009, kar sta toženca (v tretji pripravljalni vlogi) sama priznala, prišlo še do prenosa živine in denarnih sredstev iz kmetijske dejavnosti na tožnika, govori v prid tožniku. Iz njegovega trditvenega gradiva dovolj jasno izhaja teza, da sta mu starša hkrati s kmetijo prepustila tudi lastnino na spornih premičninah, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju preseglo trditveno podlago spora.

10. Zapis poročila dežurnega policista Policijske postaje D. T. z dne 18. 12. 2013 nima tolikšne teže, kot mu jo pripisujeta toženca. Navedba lastnika vozila v prometnem dovoljenju ima namreč zgolj javnopravne in ne stvarnopravnih učinkov. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi z dopisom z dne 24. 10. 2008, ki ga je tožnik naslovil na Agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja. Sodišče prve stopnje je namreč ta dopis pravilno ovrednotilo kot enega iz sklenjene verige indicev, ki izkazujejo toženčevo voljo, da sporne premičnine prepusti tožniku. Neutemeljen je njun očitek sodišču prve stopnje, da je ta dopis, smiselno enako pa velja tudi za izpisek iz registra kmetijskih gospodarstev, obravnavalo kot pravno podlago za prenos lastninske pravice na spornih premičninah.

11. Povsem sprejemljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je toženka soglašala s toženčevim razpolaganjem. V nasprotnem primeru bi ob dejstvu, da naj bi stvari, ki so predmet pravde, predstavljale skupno premoženje tožencev, ki sta ga pridobila z delom v zakonski zvezi, toženka najbrž s tožbo izpodbijala toženčevo razpolaganje. Pritožbeno stališče, da zanj niti vedela ni, je povsem neprepričljivo, glede na družinsko razmerje med strankama in dejstvo, da sta v tistem času živeli in delali skupaj na kmetiji.

12. Po navedenem je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornih premičninah pravnoposlovno. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem lastninske pravice, so torej odveč, zato odgovor na pritožbene trditve, ki tem razlogom nasprotujejo, ni potreben.

13. Tudi preostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso pomembne. Stališče tožnikovega pooblaščenca, izraženo v korespondenci s tožencema pred pravdo, ne more imeti nobenega vpliva na obseg pravic, ki jih je nato tožnik uveljavljal s tožbo. Prav tako za to pravdo ni bistveno, zakaj je prišlo med spora med pravdnima strankama; sicer pa zakon darovalcu v posebej predpisanih primerih (540. člen OZ) omogoča preklic darila in zahtevek za njegovo vrnitev.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Toženca sta s pritožbo propadla, tožnik pa z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki tako nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).