Jedro

Pri višini uporabnine od uporabe vozila je treba odšteti stroške, ki jih je imel toženec v zvezi z opravljanjem dejavnosti.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu točke II. in v točki III. potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o obrestih v točkah II., 1. odst., spremeni tako, da je toženec dolžan plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 466,31 EUR v znesku 466,31 EUR; od zneska 4.236,47 EUR v znesku 4.236,47 EUR; od zneska 3.835,40 EUR v znesku 3.835,40 EUR; od zneska 3.289,64 EUR v znesku 3.289,64 EUR.

Tožbeni zahtevek za plačilo višjih obresti se zavrne. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in izpodbijana sodba v 1. odst. točke II. potrdi.

3. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ustavilo pravdni postopek, vendar to ni predmet pritožbe.

Tožencu je naložilo, da mora tožniku plačati 15.929,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 466,31 EUR od 25.3.1999 dalje do plačila, od 4.236,47 EUR od 1.1.2000 dalje do plačila, od 3.835,40 EUR od 1.1.2001 do plačila, od 3.289,64 EUR od 1.1.2002 do plačila, od 3.119,52 EUR od 1.1.2003 do plačila in od 982,57 EUR od 4.2.2003 do plačila, vse v 15 dneh. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo. Tožnik je zahteval 121.930,38 EUR. Dosojeni znesek se nanaša na uporabnino za specialno vozilo za čas od 1998 do 2003. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino toženčeve koristi. Maksimalna korist, ki jo je izvedenec ugotovil, je 43.033,30 EUR. Upoštevati bi bilo treba korist iz naslova nedopustne brezplačne uporabe vozila in dosežene koristi z razvozom goriva. Sodišče prve stopnje se je postavilo na zgrešeno stališče, kakor da bi toženec imel vozilo v dovoljeni brezplačni uporabi. Sodišče je sledilo izvedencu ter upoštevalo fiksne in variabilne stroške, povezane z opravljanjem dejavnosti, čeprav jih tožena stranka ni zatrjevala in dokazovala. Opozarja na sodbo VS RS II Ips 866/93 z dne 19.1.1994, po kateri so morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi z opravljanjem posla lahko le predmet samostojnega povračilnega zahtevka pridobitelja. Način, kako je izvedenec obračunaval stroške od ugotovljene koristi v zvezi z razvozom goriva, je nedopusten, saj ne temelji na zatrjevanju tožene stranke, poleg tega pa je tudi v nasprotju s sodno prakso. Napačno je odločeno o stroških postopka. Uspeh tožeče stranke po temelju je 100 % in 13 % po višini, to pa pomeni 56,5 % uspešnost v pravdi.

Tožena stranka se pritožuje zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je uporabljal sporno vozilo kot tujo stvar v svojo korist. Ker se je toženec s tožnikom že pogovarjal glede prodaje sporne cisterne, ni štel za potrebno, da bi zadevo istočasno razčiščeval s Č.. Vozilo je plačal na podlagi kompenzacije z Ž.. Upravičeno je bil mnenja, da je tožnik pooblastil Ž. za sklenitev dogovora oziroma prodajo cisterne. Ker torej ni uporabljal tuje stvari, tudi ni dolžan plačati nadomestila. Sicer pa koristi v nobenem primeru ni, zlasti, ker vozilo ni bilo registrirano in zavarovano in tako ni bilo sposobno za prevoz blaga izven območja tovarne VIPAP. Z vozilom je imel kvečjemu stroške, ne pa koristi. Podrejeno se ne strinja z višino koristi. Nasprotuje odločitvi sodišča glede teka obresti za posamezne zneske, saj obresti zastarajo v roku treh let. V vsakem primeru pa bi bilo treba upoštevati ustavno odločbo št. U-I-300/04, po kateri se razveljavi člen 1060 Obligacijskega zakonika (OZ) za obresti, ki tečejo po 1.1.2002, ko je stopil v veljavo OZ. Od 1.1.2002 torej obresti ne tečejo več.

Na toženčevo pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna, kolikor gre za tožečo stranko. Z razlogi izpodbijane sodbe se sodišče druge stopnje v celoti strinja in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Izvedenec je jasno in prepričljivo pojasnil, zakaj znaša toženčeva korist 15.929,91 EUR in ne 43.033,30 EUR, kolikor tožnik še zahteva v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zapisalo izčrpne razloge o tem, zakaj sprejema izvedensko mnenje. Slednjega je v sodbi izčrpno povzelo (list. št. 253-256), zato teh razlogov ni treba ponavljati. Temeljni razlog, zaradi katerega se tožnik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, je to, da bi bilo treba upoštevati celotno korist, torej ne upoštevaje stroške, ki jih je imel toženec. Vendar se sodišče druge stopnje s tem ne strinja. Stroške je od zneska 43.033,30 EUR treba odšteti zato, ker ti stroški ne predstavljajo toženčeve koristi od uporabe stvari v smislu 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Zadeva II Ips 866/93 VS RS ni primerljiva. Predmet odločanja v oni zadevi je bila najemnina za nepremičnino in v zvezi s tem je bilo izraženo stališče, da so morebitni potrebni in koristni stroški, torej stroški v zvezi z nepremičnino, predmet samostojnega povračilnega zahtevka toženca. V danes obravnavani zadevi pa ne gre za stroške v zvezi z vozilom, pač pa za stroške v zvezi z opravljanjem dejavnosti, to pa pomeni, da je pri višini uporabnine treba odšteti stroške, ki so povezani z dejavnostjo. Gre za način izračuna izvedenca ekonomske stroke. Pri tem je nepomembno, ali je toženec stroške zatrjeval, saj vprašanje obravnavanih stroškov spada v sklop izračuna višine uporabnine, kar je stvar izvedenca, ne pa stvar trditvene podlage toženca. Stališče, izraženo že v citirani sodbi VS RS, bi bilo upoštevno, če bi se toženec skliceval na to, da je izboljšal samo vozilo, ne pa, ko gre za stroške dejavnosti, kot je že bilo rečeno.

Kolikor gre za stroške postopka, je sicer res, da je bil sporen tudi temelj, vendar pa drži tudi to, da v zvezi z dokazovanjem temelja niso nastali nikakršni stroški. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškovnega dela pod točko III. je torej pravilna.

Neutemeljeno pritožbo tožnika je bilo tako treba zavrniti in sodbo v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških potrditi.

O pritožbi toženca: Kolikor gre za vprašanje, ali je imel toženec vozilo v neupravičeni uporabi, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje o tem, da je v obdobju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec vozilo uporabljal neupravičeno. Zakaj tako šteje, je sodišče prve stopnje prav tako izčrpno zapisalo v razlogih izpodbijane sodbe (list. št. 253), zato tudi teh razlogov ni treba ponavljati. Z njimi se sodišče druge stopnje strinja. Ko v pritožbi trdi, da je vozilo in ključe dobil od Ž., torej od tretje osebe, to nima nobenega pomena v zvezi z vprašanjem, ali se je upravičeno štel za lastnika. Prepis vozila ni bil izvršen in tudi tožnik ni bil tisti, ki bi mu vozilo izročil. Toženec je torej vedel ali bi moral vedeti, da vozilo ni njegovo.

Kolikor gre za vprašanje višine uporabnine, je na to že odgovorjeno v zvezi s pritožbo tožeče stranke. Kolikor gre za toženca, torej sodišče druge stopnje prav tako v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje o višini uporabnine. Izvedensko mnenje, v zvezi s tem pa ugotovitve sodišča prve stopnje, so prepričljivi. Pritožbene trditve jih ne morejo omajati.

Pritožba pa ima prav, kolikor gre za vprašanje obresti. Vse obresti, ki so zapadle do vključno 1.1.2002, so namreč prenehale teči, ko so dosegle glavnico, slednjo pa so dosegle pred 21.5.2007. 22.5.2007 je namreč začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika – OZ – A, ki je črtal 376. čl. OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Za obresti, ki so nehale teči pred tem, pa velja ustavna odločba, na katero se pritožba pravilno sklicuje, torej U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Izračun zamudnih obresti, opravljen po programu, ki je v uporabi pri sodiščih, pokaže, da so glavnico presegle obresti, ki so začele teči od leta 1999 do vključno 1.1.2002, ne pa tudi tiste, ki so začele teči od 1.1.2003 (3.119,52 EUR), in od 4.2.2003 (982,57 EUR). Od slednjih dveh zneskov torej obresti tečejo, četudi so glavnico presegle, to pa ne velja za ostale obresti.

Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izrek o obrestih spremenilo tako, da gredo tožniku od zahtevanih zneskov do vključno 1.1.2002 obresti v višini posameznih zneskov glavnice, to pa ne velja, kot rečeno, za obresti, ki zapadejo od 1.1.2003 dalje.

Kolikor gre za zastaranje obresti, bi bil glede na določbo 1. odst. 372. čl. ZOR lahko problematičen znesek 466,31 EUR, od katerega tožnik zahteva obresti od 25.3.1999, čeprav je tožbo vložil 29.11.2002, torej več kot tri leta po tem, ko naj bi znesek zapadel v plačilo. Glede na to, da je toženec ugovarjal zastaranje, bi dejansko tožniku obresti od 25.3.1999 do vložitve tožbe ne šle. Vendar pa na stvari nič ne spremeni, kajti glede na spredaj povedano v zvezi s prenehanjem teka zamudnih obresti toženec tudi od navedenega zneska ne bo plačal več obresti kot toliko, kolikor znaša glavnica. To velja tako v primeru, kot če se obresti upoštevajo od 25.3.1999, kot tudi v primeru, če se upoštevajo le od vložitve tožbe.

Odločitev o potrditvi sodbe temelji na 353. čl. ZPP, o delni spremembi pa na 5. alineji 358. čl. ZPP.

Ker gre le za minimalen uspeh v pritožbi, ni bilo treba posegati v odločitev o stroških, kolikor gre za stroške na prvi stopnji. Uspeh toženca v pritožbi je minimalen, zato mora stroške kriti sam (prim. 2. odst. 154. čl. ZPP).