Jedro

Nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari v smislu 219. člena ZOR ne more biti celoten prihodek od opravljanja dejavnosti, saj je treba upoštevati tudi odhodke (fiksne in variabilne stroške, stroške za voznika itd.), brez katerih nihče te dejavnosti ne bi mogel opravljati.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju naložilo tožencu, ki je tožnikovo vozilo s cisterno za prevoz goriva neupravičeno uporabljal v svojo korist, da mora tožniku plačati 15.929,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti dalje, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank tako, da je toženčevi pritožbi le delno ugodilo in tek zakonskih zamudnih obresti omejilo na čas, ko so dosegle glavnico posameznih zneskov. V ostalem je toženčevo pritožbo ter v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev ostalega dela glavnice 106.000,47 EUR s pripadki in uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge ali prve stopnje v novo odločanje. Najprej obširno utemeljuje izpodbijanje stroškovne odločitve obeh sodišč. Ko preide na izpodbijanje zavrnitve glavnice, se v začetku čudi razlogom o ponovnem potrjevanju temelja tožbenega zahtevka. Sicer pa meni, da sta sodišči napačno opredelili pravni standard nadomestila koristi iz 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ob taki zgrešeni uporabi bi se po mnenju revizije v skrajni situaciji lahko zgodilo, da bi celo lastnik moral kaj plačati neupravičenemu uporabniku. Tožnik meni, da je opozarjal na primerljivo sodno prakso. Toženec je neupravičeno uporabljal tožnikovo vozilo in z njim opravljal dejavnost ter tako pridobil korist. Napačno je stališče izvedenca in sodišč, da je treba tožencu priznati stroške opravljanja dejavnosti, ki jih toženec niti ni zahteval. Ti stroški bi lahko bili samo predmet samostojnega povračilnega zahtevka. Pri tem se tožnik ponovno sklicuje na sodbo II Ips 866/93. V reviziji tudi prvič uveljavlja ugovore v smislu 215. člena ZOR oziroma 194. člena OZ o potrebnih in koristnih stroških, nedobrovernosti toženca, manjši vrednosti vozila ob vrnitvi, ki je bilo nato po revidentovih izvajanjih v postopku davčne izvršbe prodano kot staro železo. Pritožbeno sodišče je ta ugovor brez ustreznih razlogov zavrnilo. Poleg tega ni odgovorilo na pritožbeno opozorilo na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS s 27. 6. 1989. Revident opozarja, da je priznanje stroškov v nasprotju s predpisi s področja davčne in prekrškovne zakonodaje. Poleg tega poudarja, da mu je treba „priznati tudi prikrajšanje iz naslova nedovoljene brezplačne uporabe vozila v spornem obdobju“. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma zaradi razlogov v nasprotju s spisovnimi podatki pa je prišlo tudi do procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev je nepravična, civilne sankcije sploh ni, saj je toženec v bistvu nagrajen, tožnik pa je tudi glede na obstoječo sodno prakso neenako obravnavan.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija proti odločitvi o stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa je, vendar ni utemeljena.

6. Po izrecni določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dovoljena le proti takemu sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o povrnitvi pravdnih stroškov, vsebovan v sodbi o glavni stvari, nima narave takega sklepa. Zato revizija proti njemu ni dovoljena.

7. Glede na revizijsko vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je neposredna revizija po novem drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena, vendar ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženec neupravičeno uporabljal tožnikovo specialno motorno vozilo – cisterno za tekoča goriva v obdobju od septembra 1998 do februarja 2003, saj ni dokazal svoje trditve, da naj bi mu tožnik vozilo prodal. Zato sta sodišči tožencu naložili, da mora tožniku plačati 15.929,91 EUR kot korist od take uporabe. Korist je izračunana s pomočjo izvedenca ekonomske stroke, ki je upošteval tudi stroške na podlagi delno skladnih navedb pravdnih strank (npr. o potrebnih stroških za popravilo vozila), izpovedi strank, prič in ostalih podatkov (npr. stroški za štiriurno zaposlitev voznika). Tožnik je korist opredeljeval ne samo v višini stroškov uporabnine za vozilo, pač pa tudi v višini prihodka od opravljanja dejavnosti razvoza goriva po tovarniškem območju.

8. Tožnikovo čudenje razlogom obeh sodišč o temelju terjatve je nepotrebno, saj v prvem sojenju o podlagi ni bilo pravnomočno odločeno, ker pritožbeno sodišče ni izdalo vmesne sodbe o utemeljenosti podlage sporne terjatve. Glede same višine prisojene oziroma zavrnjene terjatve pa je mogoče tožnikovo nestrinjanje strniti predvsem v ugovor, da je bila korist nepravilno ugotovljena zaradi upoštevanja stroškov pri opravljanju dejavnosti. Čeprav tožnik v reviziji ni dovolj natančen, za katere stroške gre (saj je nekatere stroške tudi sam priznaval), pa je mogoče glede na en stavek v reviziji in ugovore v postopku na prvi stopnji sklepati, da zahteva, da se k ugotovljeni koristi od opravljanja dejavnosti prevoza goriva prištejejo še stroški najemnine za vozilo kot uporabnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izvedenec podal pisno izvedensko mnenje, na vprašanja obeh strank je odgovoril pisno v dveh dopolnitvah in še ustno na obravnavi. Sodišči sta njegov pristop izračuna sprejeli in pojasnili tudi, zakaj se dosežena korist iz posla in korist zaradi neupravičene uporabe tujega vozila ne moreta seštevati (razlogi prvostopenjskega sodišča na osmi in deveti strani). Nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari v smislu 219. člena ZOR ne more biti celoten prihodek od opravljanja dejavnosti, saj je treba upoštevati tudi odhodke (fiksne in variabilne stroške, stroške za voznika itd.), brez katerih nihče te dejavnosti ne bi mogel opravljati. Zato upoštevanje navedenih stroškov kljub dejstvu, da toženec vseh ni opredeljeno zatrjeval, ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Izračunati je bilo namreč treba korist od opravljanja dejavnosti. Pritožbeno sodišče tudi pravilno opozarja, da tožnikovo sklicevanje na konkretno navedeno odločbo revizijskega sodišča ni utemeljeno zato, ker ne gre za primerljivo zadevo. V ponujeni primerjani zadevi je šlo za neupravičeno izključno rabo solastne nepremičnine in vlaganja vanjo. V sedaj obravnavani zadevi pa gre za popolnoma tujo premično stvar oziroma tovorno vozilo ter drugačne stroške, ki se nanašajo na opravljanje same dejavnosti prevozov s tujim vozilom. Zato je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na 215. člen ZOR in na 37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

9. Tožnikova opredelitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o izostanku odločilnih razlogov oziroma njihovem nasprotju s spisovnimi podatki je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. Smisel določbe 219. člena ZOR ni v civilni sankciji, kot nakazuje revizija. Tožnikov očitek, da ni dobil odgovora na svoj ugovor oziroma sklicevanje na pravno mnenje s 27. 6. 1989 ni utemeljen že iz razloga, ker tudi ni dovolj opredeljen. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Le za tako kršitev bi lahko šlo pri dovolj konkretnem ugovoru, če bi imel hkrati zadostno težo. Zato revizijsko sodišče samo pojasnjuje, da je navedenega dne na občni seji sprejelo več pravnih mnenj in načelnih pravnih mnenj. Eno od njih se nanaša na neupravičeno pridobitev v zvezi z nudenjem pomoči zaradi obljube dediščine in z navedeno zadevo nima zadostne povezave. Enako velja za drugo načelno pravno mnenje, ki se ukvarja z vprašanjem, ali je mogoče šteti za pravno priznano škodo izgubljeni dobiček od obrtne dejavnosti, ki jo je oškodovanec sicer opravljal, vendar je kljub obveznosti priglasitve ni prijavil. 10. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izrekih te odločbe. Zavrnitev revizije obsega tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).