Jedro

Izključni razlog redno za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku je bila finančna situacija tožene stranke, zaradi česar je ukinila tožnikovo delovno mesto. Ukinitev delovnega mesta pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Po ustaljeni sodni praksi ni ovire, da tožena stranka ne bi smela prilagajati poslovanja in določenega dela organizirati preko študentskega dela. Organizacija poslovanja je v pristojnosti delodajalca, ki se lahko odloči, da bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo študentskega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 19. 6. 2012 vročila tožniku, nezakonita, in da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja, to je od vključno 5. 8. 2012 do vključno 11. 9. 2012 in od vključno 13. 12. 2012 do ponovne reintegracije ter mu za čas prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije obračunati razliko plač za mesece avgust 2012, december 2012 do maj 2013 ter od junija 2013 do reintegracije v zneskih, kakor navedeno v izreku, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter mu nato izplačati pripadajoče neto razlike plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je zavrnilo še zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013, od teh zneskov odvesti davek in mu nato izplačati neto zneske regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tekočega leta dalje do plačila v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; zahtevek, da je tožena stranka dolžna poskrbeti, da se v elektronsko evidenco pokojninske dobe pri ZPIZ-u Slovenije evidentira pokojninska doba za tožnika za čas od dne prenehanja delovnega razmerja do vključno 11. 9. 2012 in od vključno 13. 12. 2012 do dne ponovne reintegracije, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter zahtevek za plačilo stroškov postopka.

V obravnavanem sporu je bila najprej izdana sodba z dne 4. 12. 2013, ki jo je sodišče prve stopnje zaradi očitne pisne pomote popravilo s sklepom o popravi sodbe z dne 13. 2. 2014 in nato izdalo popravljeni prepis sodbe z dne 4. 12. 2013. Tožnik se je najprej pritožil zoper prvotno sodbo in v pritožbi smiselno predlagal izdajo popravnega sklepa. Zoper sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer z vsebinsko enako pritožbo kot prvič. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da popravljeni odpravek sodbe nima odločitve o stroških tožene stranke, čeprav iz obrazložitve sodbe izhaja, da jih je sodišče po temelju obravnavalo. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo ključnih dokaznih predlogov tožnika, katerega je pustilo v neenakopravnem procesnem položaju glede na toženo stranko, sodišče pa tudi ni konkretno obrazložilo, zakaj je posamezne dokaze zavrnilo. Sodišče ni zaslišalo A.A., B.B. in C.C., ni opravilo poizvedb pri študentskih servisih o izdanih napotnicah za delo pri toženi stranki, pri ZZZS o zaposlitvah pri toženi stranki in pri ZRSZ glede objav novih delovnih mest, prav tako pa tožene stranke ni pozvalo na predložitev pogodbe o zaposlitvi D.D.. Sodišče v dokaznem sklepu ni navedlo, katere konkretne dokaze in za dokazovanje katerih dejstev jih je izvedlo, v obrazložitvi sodbe pa ni navedlo, da je prebralo listine v prilogi C. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Nadalje v pritožbi navaja, da je napačna ocena sodišča, da je odpoved obrazložena, saj v njej ni konkretne obrazložitve, zakaj je njegovo delo postalo nepotrebno. Sodišče je nekritično sledilo pričanju E.E., ki ni bila prepričljiva in konkretna, temveč se je le na splošno sklicevala na krizo in reorganizacijo. Ničesar ni vedela o poslovnih rezultatih tožene stranke za 2011 in 2012, ni poznala akta, iz katerega izhaja reorganizacija in druge podrobnosti v zvezi z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta. Sodišče ni navedlo, kateri listinski dokazi podpirajo izpovedbo te priče. Sodišče se opira le na poslovni izid tožene stranke za leti 2011 in 2012, kar pa je po prepričanju tožnika zgrešena pavšalna ocena. Ta dokaz tudi ni verodostojna listina, saj ni podpisa s strani odgovorne osebe. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika glede reorganizacije, ter ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedi glede razmer pri toženi stranki pred odpovedjo. Na sklep o ukinitvi delovnega mesta se tožena stranka v odpovedi ni sklicevala, prav tako ga ni predložila skupaj z odgovorom na tožbo, zato tožnik dvomi v verodostojnost tega dokumenta. Študenta B.B. in A.A. sta bila s strani tožene stranke najeta po vročitvi odpovedi tožniku. Tožnik je potem koristil dopust, zato je bilo potrebno njegovo delo nadomestiti z drugimi delavci. Ni šlo za razporeditev dela na druge zaposlene, saj so najemali študente in zaposlili D.D.. Z izvedbo dodatnih dokazov bi se sodišče lahko prepričalo, da ni šlo za zmanjšanje obsega dela in reorganizacijo. Potreba po delu prodajalca je obstajala tudi v času odpovedi tožniku, ko je C.C. že podal odpoved. Sodišče se neutemeljeno ni oprlo na izpoved tožnika, ker ni poznal nekaterih datumov, in jo je napačno ocenilo. Dokazno breme glede utemeljenosti odpovedi je na toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na (prvotno) pritožbo izpostavila, da je zavrnitev dokazov logična vsebinska posledica dejstva, da je prvostopno sodišče na podlagi trditvene podlage strank in izvedenih dokazov ugotovilo, da vzrok odpovedi ni bil nič drugega kot poslovni razlog. Sodišče je tudi zadostno pojasnilo, da je bila izvedba ostalih dokazov nepotrebna. Študentje so opravljali le pomožna dela in tožnikovega dela niso mogli nadomestiti v celoti, kar je izpovedal sam tožnik. Študenti za tožnikovo delo niso ustrezno usposobljeni in zanj ne morejo prevzeti odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je ustrezno obrazložilo sodbo tudi glede reorganizacije pri toženi stranki. Pravilnost take odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi res ni navedeno, da je sodišče vpogledalo tudi v prilogo C, kakor je sicer sklenilo na naroku za glavno obravnavo dne 4. 12. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje na dokaz v prilogi C (izpisek iz sodnega registra za toženo stranko) izpodbijane sodbe ni oprlo, zato ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost ali pravilnost sodbe.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, da je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, in sicer tako, da se je sklicevalo na oznako prilog, v katerih se listine nahajajo (A1 do A17 in B1 do B9). Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je ostale dokaze zavrnilo, ker je bila zadeva dovolj razčiščena za razsojo. Zaslišanje prič A.A., B.B. ter C.C., ki bi lahko izpovedali o delu in prometu na bencinskem servisu, ni bilo potrebno, saj je sodišče zaslišalo E.E., ki je bila pri toženi stranki v času odpovedi tožniku pooblaščena za urejanje poslovanja vseh poslovalnic tožene stranke. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri študentskih servisih o izdanih napotnicah, saj po ustaljeni sodni praksi ni ovire, da tožena stranka ne bi smela prilagajati poslovanja in določenega dela organizirati preko študentskega dela. Organizacija poslovanja je namreč v pristojnosti delodajalca, ki se lahko odloči, da bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo študentskega dela. Tudi poizvedbe pri ZZZS o zaposlitvah pri toženi stranki ter pri ZRSZ glede objav novih delovnih mest niso bile potrebne, saj tožnik ni zatrjeval, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce v času odpovedi tožniku. Po oceni pritožbenega sodišča je nepotreben dokaz tudi predložitev pogodbe o zaposlitvi D.D., saj je tožnik izpovedal, da je tožena stranka to pričo zaposlila v decembru 2012, kar je pol leta po podani odpovedi tožniku.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 6. 2012, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče, podobno kot sodišče prve stopnje, poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz odpovedi z dne 19. 6. 2012 izhaja, da se je tožena stranka na podlagi spremljanja poslovanja poslovnih enot odločila, da bo delovni proces v PE F. reorganizirala tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu, na katerem je zaposlen delavec (tožnik), ker je to delo postalo nepotrebno (in ni več v skladu s poslovnimi odločitvami delodajalca o racionalizaciji poslovanja). Odpoved je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostno obrazložena, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da v odpovedi ni bilo konkretne obrazložitve, zakaj je tožnikovo delo postalo nepotrebno. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče zaslišalo E.E., ki je bila od maja 2010 do avgusta 2013 s strani tožene stranke pooblaščena za urejanje poslovanja vseh njenih poslovalnic, in poslovodjo PE F., G.G.. Priči sta pojasnili, da je bila tožena stranka v finančnih težavah, zaradi česar je bilo potrebno izboljšati finančne rezultate in znižati stroške. Odločili so se za ukinitev tožnikovega delovnega mesta, katerega dela in naloge so se razporedile na druge zaposlene, tako da je delovni proces nemoteno potekal naprej. Sodišče je pravilno povzelo izpovedbi obeh prič, ki sta skladni, argumentirani in podkrepljeni tudi z listinskimi dokazi, in sodbo utemeljeno oprlo tudi nanju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je poslovni izid v prilogi B9 le pavšalna ocena, ki ni podpisana s strani odgovorne osebe, saj je iz te listine razviden podpis H. d.o.o..

Tožnik se v pritožbi nepravilno sklicuje na to, da pri toženi stranki ni šlo za zmanjšan obseg dela, saj tožena stranka tega niti ni trdila. Kakor izhaja iz izvedenih dokazov, predvsem izpovedbe obeh prič, je bil izključni razlog za odpoved tožniku finančna situacija tožene stranke, zaradi česar je ukinila tožnikovo delovno mesto. Ukinitev delovnega mesta pa prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je nadalje raziskalo, kako je tožena stranka prerazporedila tožnikovo delo. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da so tožnikove naloge prerazporedili na druge prodajalce in poslovodjo, medtem ko so študenti opravljali le pomožna dela. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pojasnilo, da tožnikove izpovedi ne more sprejeti v celoti zaradi njene neskladnosti, s tako oceno tožnikove izpovedbe pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, po ustaljeni sodni praksi ni ovire, da tožena stranka ne bi smela prilagajati poslovanja in določenega dela organizirati preko študentskega dela. Organizacija poslovanja je namreč v pristojnosti delodajalca, ki se lahko odloči, da bo določeno dejavnost opravljal tudi s pomočjo študentskega dela. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da sta pri toženi stranki delala tudi študenta, ki sta prevzela nekatera njegova dela. V predmetni zadevi pa je tudi nerelevantno, kdaj sta bila ta dva študenta najeta. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da naj bi tožena stranka v decembru 2012 zaposlila D.D., kar naj bi kazalo, da ni šlo za prerazporeditev dela na preostale zaposlene. Tožnik je sam izpovedal, da naj bi tožena stranka D.D. zaposlila decembra 2012, kar je pol leta po podani odpovedi tožniku, pri presoji utemeljenosti odpovedi pa se presoja trenutek podaje odpovedi tožniku - v konkretnem primeru je torej relevantno stanje in dogajanje v mesecu juniju 2012. Sodišče prve stopnje je ob podatkih o izkazu poslovnega izida za lokacijo I. iz priloge B9 pravilno zaključilo tudi, da so bili ukrepi reorganizacije očitno uspešni, saj se je izguba precej zmanjšala.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, tožnika pa pri odpovedi tudi ni diskriminirala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bil vzrok za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi kaj drugega kot poslovni razlog, saj je tožnik v tožbi podal le splošne in pavšalne navedbe o tem, da se je toženi stranki zameril in da ga tožena stranka ne mara. Teh trditev pa tekom postopka ni dokazal. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da popravljeni izvod sodbe nima izreka o stroških tožene stranke. Ker pa tožnik za pritožbo zoper odločitev o stroških tožene stranke nima pravnega interesa, pritožbeno sodišče njegove pritožbe ni štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da bi skladno z določbo 2. odstavka 328. člena ZPP sodišče prve stopnje sklep o popravi sodbe moralo zapisati na koncu izvirnika sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).