Jedro

Možno je, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljen odpovedni razlog ni več obstajal, temveč je prenehal zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi in kasnejšega prenehanja te pogodbe še enemu prodajalcu na istem bencinskem servisu. To pomeni, da je predlagani dokaz z zaslišanjem predlagane priče lahko pomemben za odločitev in da sta z zavrnitvijo tega dokaza sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku z dne 19. 6. 2012, da mu delovno razmerje ni prenehalo in še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od 5. 8. 2012 do 11. 9. 2012 in od 13. 12. 2012 dalje do polne reintegracije ter mu za ta čas obračunati in plačati nadomestilo plače oziroma razliko plače ter regres za letni dopust za leto 2012 in 2013, ga prijaviti v evidenco zavarovanja ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožena stranka zaradi znižanja obratovalnih stroškov ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu O., naloge tožnikovega delovnega mesta pa razporedila med druge delavce. Tožnika niso nadomestili študentje, ki sicer opravljajo pomožna dela, ne pa vseh del, ki jih opravljajo zaposleni prodajalci. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je pri toženi stranki na podlagi sporazuma prenehala pogodba o zaposlitvi tudi s tožnikovim bratom. Zaposlitev nove delavke decembra 2012 ne dokazuje, da je bila ta zaposlena namesto tožnika, saj sta bili izpraznjeni dve delovni mesti.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožnika. Izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Poudarilo je, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, temveč le, ali je odpovedni razlog v resnici podan in ali ne gre morda za navidezen razlog ter za kršitev prepovedi diskriminacije. Ukinitev delovnega mesta je pomenila organizacijski razlog in s tem prenehanje potrebe po delu tožnika, njegove naloge pa so se potem razporedile na druge prodajalce in poslovodjo. Študenti so opravljali le pomožna dela.

4. V pravočasni reviziji tožnik uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi bistveno kršilo določbe postopka, s tem ko ni zaslišalo prič A. A., B. B. in C. C., ker ni opravilo poizvedb pri študentskih servisih o delu oziroma izdanih napotnicah za delo preko študentskega servisa, poizvedb o zaposlitvah pri toženi stranki v spornem obdobju ter objavah prostih delovnih mest, prav tako pa tožene stranke tudi ni pozvalo na predložitev pogodbe o zaposlitvi D. D. Tožnik navaja, da je vseskozi trdil, da potreba po njegovem delu ni prenehala, temveč je šlo za navidezno ukinitev delovnega mesta, s tem da so njegovo delo začasno nadomestili z deli preko študentskega servisa, nato pa so zaposlili novo delavko. B. B. in A. A., ki sta bila najeta kot študenta po vročitvi odpovedi tožniku, bi lahko izpovedala o tem, kako se opravlja delo na bencinskem servisu, kakšno delo sta opravljala in kakšen je bil promet. Prav najemanje dodatnih študentov pomeni, da ni prenehala potreba po njegovem delu, zlasti ker so študenti opravljali vsa dela, ki jih je opravil tožnik. Potrebo po delu prodajalca kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka že pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela za odpoved pogodbe s strani enega prodajalca, in sicer tožnikovega brata, ki je o svojem odhodu obvestil toženo stranko že pred 19. 6. 2012. Tožena stranka je vedela, da bo en prodajalec manj, pa mu je kljub temu odpovedala pogodbo o zaposlitvi - čeprav je potrebe delovnega procesa lahko učinkovito in polno zadovoljevala z zaposlitvijo šestih prodajalcev; s prenehanjem dela C. C. jih je toliko tudi ostalo. Zato ni bilo podlage za odpoved pogodbe tožniku. O vsem tem bi se sodišče moralo prepričati z zaslišanjem C. C. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo dejstva, da je tožena stranka v decembru 2012 na novo zaposlila prodajalko, zaradi česar obrazložitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni zatrjeval, da naj bi tožena stranka na novo zaposlovala (in bi bila potrebna poizvedba), ne vzdrži kritične presoje. S poizvedbami pri študentskih servisih bi se pokazalo, da ni šlo za običajno pokrivanje potreb po delu s študenti, temveč za trajno pokrivanje dela, ki ga je do odpovedi opravljal tožnik. Delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu za nedoločen čas, če za isto delo nato zaposluje delavce za določen čas ali najema študente (odločbi VIII Ips 347/2006 in VIII Ips 219/2012). Zaradi neizvedbe navedenih dokazov naj bi prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pa tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno zmotna je odločitev obeh sodišč nižje stopnje, da je bila odpoved pogodbe dovolj obrazložena, saj mora delodajalec vsebino poslovnega razloga natančno opredeliti in ustrezno obrazložiti. Pritožbeno sodišče je spregledalo, da se je tožena stranka sklicevala na zmanjšan obseg dela, kar predstavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek sodišč, da je organizacija poslovanja v pristojnosti delodajalca, saj je pomembno, da študentsko delo ne vpliva na ugoditev obstoja poslovnega razloga le, če študenti ne opravljajo enakega dela kot redno zaposleni. Pritožbeno sodišče se je zmotno in protispisno sklicevalo na to, da naj bi bili ukrepi reorganizacije očitno uspešni; takšen zaključek ni mogoč iz razloga, ker se poslovni izid nanaša na gostinstvo, trgovino in črpalko, poleg tega pa ne gre za prikaze po mesecih. Iz izkaza poslovnega izida za lokacijo M. je razvidno, da so se v letu 2012 povečali stroški plač, kar ne potrjuje uspešnosti te reorganizacije. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi se lahko prepričalo, da je bil tožnik tarča diskriminacije.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da se je pri organizaciji poslovanja vseskozi pomagala s študentskim delom. Iz zaslišanja priče E. E. izhaja, da je poslovna enota O. že pred uvedbo reorganizacije poslovala z izgubo, tožena stranka pa je v odpovedi jasno navedla, da gre za poslovni razlog, in sicer za ukinitev enega delovnega mesta prodajalca v poslovni enoti O. in prerazporeditev dela med druge zaposlene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijski očitek v zvezi z 11. točko obrazložitve sodišča druge stopnje (očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Izpodbijana sodba ne izhaja iz tega, da naj bi bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga zmanjšanega obsega dela. To ne izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku niti iz navedb tožene stranke. Sodišče je navedlo, da je šlo za ukinitev enega delovnega mesta prodajalca (1), zaradi potrebe po zniževanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata, to pa je pravilno opredelilo kot organizacijski razlog na strani delodajalca.

9. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek iste bistvene kršitve določb postopka v zvezi z 12. točko obrazložitve o izkazu poslovnega izida na lokaciji M., saj zaključek o tem, ali je bila reorganizacija delodajalca uspešna ali ne niti ni pomemben za samo odločitev, torej ne predstavlja odločilnega dejstva (2).

10. Glede neizvedbe dokazov z zaslišanjem nekaterih prič oziroma pridobitvijo nekaterih listin, se tožnik sklicuje (tudi) na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo s tem v zvezi ne opredeli dovolj konkretno – tako da bi sploh omogočala ustrezen revizijski preizkus. Na drugi strani je očitek te kršitve tudi v nasprotju z ostalimi revizijskimi navedbami, saj iz teh dovolj jasno izhaja, da so razlogi odločitve takšni, da jih je tožnik lahko preizkusil in tudi prerekal. 11. Tožnik pa utemeljeno opozarja na kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje C. C. Iz določb ZPP med drugim izhaja, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo; o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišča (213. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (drugi odstavek 287. člena ZPP). Velja načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd. 12. Tožena stranka je navedla, da je konec junija 2012 prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugega prodajalca C. C. (tožnikovega brata), tako da je poleti 2012 prenehalo delovno razmerje dvema prodajalcema. Navedla je tudi, da bi delo preostalih šestih prodajalcev(!) lahko učinkovito in popolnoma zadovoljilo potrebe delovnega procesa na bencinskem servisu. Tožnik je zatrjeval, da naj bi C. C. obvestil toženo stranko o svojem odhodu iz firme že konec meseca maja 2012, to pa naj bi pomenilo, da je tožena stranka vedela, da bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ostalo le še pet prodajalcev. O poteku dogodkov pred odpovedjo in že pred tem ter o odpovedi svojega brata je bil tožnik zaslišan; priča F. F. pa je med drugim izpovedal, da sta se obe prenehanji delovnega razmerja oziroma odpovedi časovno prepletali. Tudi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca, predhodno pa ugotovila, da je postalo nepotrebno le eno takšno delovno mesto oziroma nepotreben le en prodajalec. Vse navedeno bi lahko kazalo tudi na to, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dejansko sploh ni bilo več potrebe po takšni odpovedi (kar tožnik poskuša dokazati), oziroma da takrat utemeljen odpovedni razlog ni več obstajal, temveč je prenehal zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi in kasnejšega prenehanja te pogodbe še enemu prodajalcu na istem bencinskem servisu. To nadalje pomeni, da je predlagani dokaz z zaslišanjem C. C. lahko pomemben za odločitev in da sta z zavrnitvijo tega dokaza sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe postopka (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. V posledici te ugotovitve (3) je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti navedeni dokaz, po potrebi dopolniti že izvedene dokaze ali izvesti še ostale predlagane dokaze, sicer pa bo pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi, da je dokazno breme obstoja zakonitega odpovednega razloga na strani delodajalca (prvi odstavek 82. člena ZDR).

14. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glede na izvedbo dokazov je pravilnejša ugotovitev, da je tožena stranka zmanjšala število prodajalcev v poslovni enoti O. in ne ukinila delovno mesto prodajalca, saj so na tem delovnem mestu ostali še drugi prodajalci.

Op. št. (2): Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša le na nasprotja v odločilnih dejstvih izpodbijane odločbe.

Op. št. (3): Revizijsko sodišče zaradi razveljavitve iz navedenega razloga ne odgovarja izrecno še na ostale revizijske očitke.