Jedro

Pravila za upoštevanje različnih zakonodaj glede pravice do starostne pokojnine oziroma koordinacijo med njimi so urejena v 5. poglavju Uredbe (ES) 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Gre za določbe o seštevanju, dodeljevanju in pravilih za preprečevanje prekrivanja dob in dajatev. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice samo po zakonodaji ene države in bi ostala brez pravic, je treba uporabiti koordinacijska pravila o seštevanju zavarovalnih dob.

Sporno je, kateri nosilec zavarovanja mora upoštevati dobo zavarovanja v JLA, saj se odločbi nanašata na isto obdobje. Kako se upošteva doba, ki se prekriva, določa peti odstavek 12. člena Uredbe (ES) 987/2009 za izvajanje Uredbe (ES) 883/2004. Na tej podlagi vsako dobo, ki je po zakonodaji dveh ali več držav enakovredna, upošteva samo nosilec države članice, po katere zakonodaji je bila oseba nazadnje obvezno zavarovana pred navedeno dobo. Če oseba pred to dobo ni bila obvezno zavarovana po zakonodaji katere od držav članic, navedeno dobo upošteva nosilec države članice, katere zakonodaja je prvič obvezno veljala za zadevno osebo po navedeni dobi. To pravilo je bilo pravilno uporabljeno v primeru tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 8. 12. 2014 in 27. 2. 2015, s katerima je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 6. 9. 2014 dalje. Pri odmeri ni bil upoštevan čas službovanja v JLA od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnika. Menilo je, da je sodišče pravilno upoštevalo obdobje aktivne vojaške službe v spornem obdobju kot dobo zavarovanja v tujini ter da niso podani pogoji za uporabo petega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču očita kršitev, ker se ni opredelilo do vseh njegovih naziranj oziroma, ker sodba ni obrazložena. Uveljavlja, da je v njegovem primeru treba uporabiti določbe ZPIZVZ in upoštevati dobo, dopolnjeno pri vojaškem nosilcu zavarovanja kot slovensko dobo, saj je bil nazadnje zavarovan v Sloveniji. Sodišči nista navedli določb Uredbe (ES) 883/2004 in Uredbe (ES) 987/2009, ki sta podlaga za ravnanje hrvaškega nosilca zavarovanja, da je sporno dobo priznal kot svojo, čeprav bi morala biti priznana v Sloveniji. Stališče utemeljuje tudi z dejstvom, da mu je slovenski nosilec zavarovanja prvi priznal pravico do pokojnine in bi mu moral zato upoštevati sporno dobo kot dobo, dopolnjeno pri njem. ZPIZVZ je specialni zakon, navedeni uredbi pa ne urejata takih posebnih situacij in jih zato ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Tožnik ni bil zavarovan ne na Hrvaškem ne v Sloveniji, temveč pri vojaškem nosilcu zavarovanja. Sodišče je storilo tudi kršitev iz drugega odstavka 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj ni navedlo, zakaj gre za prekrivanje dob, do česar v njegovem primeru sploh ne more priti. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevku ugodi oziroma, da sodbi sodišč nižje stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijski očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako je pritožbeno sodišče ustrezno odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe in upoštevalo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Kadar sodišče druge stopnje zavrne pritožbo in pritrdi dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, je standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje nižji. Sodba sodišča druge stopnje je ustrezno obrazložena. Sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe tožnika. V sodbi so podani vsebinski odgovori nanje. Nestrinjanje tožnika s stališči sodišča ne pomeni neobrazloženosti, zaradi katere bi bila podana kršitev 22. člena Ustave RS.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Med strankama je sporno, ali bi morala biti pri odmeri pokojnine upoštevana zavarovalna doba od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991 kot slovenska zavarovalna doba.

10. Tožnik je dopolnil zavarovalno oziroma pokojninsko dobo v Sloveniji in na Hrvaškem, v obdobju od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991 pa je bil zaposlen v JLA in zavarovan pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu.

11. Osmi člen Ustave Republike Slovenije določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Od vstopa Hrvaške v Evropsko Unijo je za odločanje v primerih, ko je treba uporabiti pravo več držav članic, pravna podlaga tudi Uredba (ES) 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba) ter Uredba (ES) 987/2009 za izvajanje prej navedene uredbe (v nadaljevanju Izvedbena uredba). Uredba določa osebno in stvarno veljavnost. Velja za zaposlene in samozaposlene osebe, za katere je veljala zakonodaja ene ali več držav članic. To pomeni, da glede na ugotovljeno dejansko stanje velja tudi za tožnika, saj je zanj veljala zakonodaja dveh držav članic, Slovenije in Hrvaške. Stvarna veljavnost zajema vsa socialna zavarovanja, tudi starostne pokojnine. Pravila za upoštevanje različnih zakonodaj glede pravice do starostne pokojnine oziroma koordinacijo med njimi so urejena v 5. poglavju Uredbe. Gre za določbe o seštevanju, dodeljevanju in pravilih za preprečevanje prekrivanja dob in dajatev. Če oseba ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice samo po zakonodaji ene države in bi ostala brez pravic, je treba uporabiti koordinacijska pravila o seštevanju zavarovalnih dob, če se posamezne države članice, ki so imele sklenjene dvostranske pogodbe, niso dogovorile za izjeme. Slovenija in Hrvaška se za izjemo od teh pravil nista dogovorili.

12. Zavzemanje tožnika, da v njegovem primeru ni mogoče uporabiti Uredbe in Izvedbene uredbe, nima pravne podlage. Tožnik ima dopolnjeno zavarovalno dobo v Sloveniji in na Hrvaškem, bil pa je tudi vojaški zavarovanec. Ker brez seštevanja zavarovalnih dob pravice do starostne pokojnine v Sloveniji ne bi pridobil, in ker sta Slovenija in Hrvaška članici EU, je treba upoštevati pravila o koordinaciji različnih sistemov. Tožniku sta tako hrvaški kot slovenski nosilec zavarovanja na podlagi njegove zahteve izdala odločbi, da ima dopolnjeno zavarovalno dobo od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991, ko je bil zaposlen v JLA. Odločbi pa ne govorita o tem, kdo in kdaj bo to dobo upošteval pri odmeri pravic.

13. Sporno je, kateri nosilec zavarovanja mora upoštevati dobo zavarovanja v JLA, saj se odločbi nanašata na isto obdobje. Kako se upošteva doba, ki se prekriva, določa peti odstavek 12. člena Izvedbene uredbe. Na tej podlagi vsako dobo, ki je po zakonodaji dveh ali več držav enakovredna, upošteva samo nosilec države članice, po katere zakonodaji je bila oseba nazadnje obvezno zavarovana pred navedeno dobo. Če oseba pred to dobo ni bila obvezno zavarovana po zakonodaji katere od držav članic, navedeno dobo upošteva nosilec države članice, katere zakonodaja je prvič obvezno veljala za zadevno osebo po navedeni dobi. To pravilo je bilo pravilno uporabljeno v primeru tožnika.

14. Ker pred letom 1976 tožnik nima zavarovalne dobe, in ker se je po navedeni (sporni) dobi najprej zaposlil na Hrvaškem, je pravilno, da dobo zavarovanja pri vojaškem nosilcu zavarovanja upošteva Hrvaška. V Sloveniji so bili pogoji za pravico do starostne pokojnine izpolnjeni prej in mu je bila ta priznana, vendar to ne spremeni dejstva, da sporne dobe ni mogoče upoštevati pri odmeri pravice v Sloveniji. Koordinacijska pravila so jasna in so bila v primeru tožnika pravilno uporabljena. Zato tudi ni mogoč zaključek, da za tožnika velja ZPIZVZ, ki ga je treba uporabiti pri priznavanju zavarovalne dobe, ker je bil nazadnje zavarovan pri tožencu.

15. Tožnik gradi svoj zahtevek na zanikanju, da gre za prekrivanje zavarovalnih dob, saj je bil v spornem obdobju zavarovan pri vojaškem nosilcu zavarovanja. Ne glede na to, katero besedo uporabljamo, to ne spremeni dejstva, da gre vedno za isto dobo, to je dobo od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991, in da gre dejansko za prekrivanje dobe. Ob upoštevanju stališča tožnika nobena od držav ne bi smela upoštevati te dobe, saj je ni dopolnil pri njej. Obe državi pa sta prav zato, da tožnik ne bi ostal brez pravic, na podlagi svoje zakonodaje ugotovili, da gre za zavarovalno dobo. Ker je tožnik vložil zahtevo za ugotovitev zavarovalne dobe v dveh državah, je bila doba, ki jo je dopolnil pri tretjem nosilcu zavarovanja, opredeljena kot zavarovalna doba in nič več. Kako in kdaj se bo ta doba upoštevala, je odvisno od izpolnjevanja pogojev ob vložitvi zahtevka ob upoštevanju takrat veljavne zakonodaje posamezne države in koordinacijskih pravil. 16. Koordinacijska pravila določajo, da se ob nastanku zavarovalnega primera, to je ob vložitvi zahtevka, zberejo podatki iz vseh držav članic EU o dejstvih, pomembnih za pravilno odločitev. Sporočanje podatkov poteka med državami po elektronski poti ali s pomočjo E obrazcev. Strukturo, vsebino in obliko določi upravna komisija. Revizijsko sodišče pritrjuje tožniku, da ni odločilen obrazec, na katerem je doba sporočena. To je le pripomoček za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev o posamezni pravici.

17. Prav tako je zmotno stališče tožnika, da bi moral slovenski nosilec upoštevati to dobo kot slovensko dobo, ker je prvi priznal pravico do starostne pokojnine. Tožnik je pred tem uveljavljal pravico do nje na Hrvaškem, vendar v času vložitve zahtevka zanjo ni izpolnjeval pogoja. To pa ne pomeni, da se spremenijo okoliščine, ki so podlaga za priznanje določene pravice oziroma, da je zato treba sporno zavarovalno dobo upoštevati pri odločanju o pravici do pokojnine v Sloveniji, kjer je bil tožnik nazadnje zavarovan.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, zato jo je zavrnilo.