Jedro

Za to, da se tožniku čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju všteje kot slovenska zavarovalna doba in da bi se ta doba upoštevala pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine, ni dejanske in ne pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ,,, z dne 8. 12. 2014 in št. ,,, z dne 27. 2. 2015 in zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje ter se mu naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o odmeri pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da bi mu toženec moral pokojnino odmeriti na podlagi Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ). Tožnik, ki je državljan Republike Slovenije je bil nazadnje zavarovan pri tožencu in zato izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih po 2. členu ZPIZVZ in za vštetje časa prebitega v aktivni vojaški službi od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991 v trajanju 15 let, 3 mesece in 6 dni v slovensko pokojninsko dobo. Soglaša s tem, da je hrvaški nosilec pokojninskega zavarovanja z odločbo št. ... z dne 9. 5. 1995 odločil, da se mu obdobje vojaške službe za čas od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991 šteje v zavarovalno dobo in da enako izhaja iz odločbe toženca z dne 24. 1. 2000. Vztraja, da je za odgovor na to, ali se ta čas dejansko šteje v slovensko ali hrvaško zavarovalno dobo, potrebno upoštevati specialne določbe ZPIZVZ in Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Hrvaško. Meni, da ni relevantno, kateri podatki so sporočeni na obrazcih, temveč zakonodaja. Meni tudi, da v konkretnem primeru ne gre za prekrivanje pokojninske dobe, dopušča pa tudi možnost, da se sporna doba v skladu z veljavno zakonodajo Republike Hrvaške lahko šteje kot hrvaška zavarovalna doba, vendar se navedena doba skladno z veljavno zakonodajo Republike Slovenije, to je 2. člena ZPIZVZ, lahko šteje tudi kot slovenska zavarovalna doba. S tem, ko mu toženec ni upošteval sporne dobe kot svoje dobe, je kršil ustavno pravico do socialne varnosti, določene v 50. členu Ustave RS. Ne strinja se, da sta sodišče in toženec upoštevala predpise EU, saj Uredbi 883/2004 in 987/2009 ne urejata takšne specialne situacije, kot je v konkretnem primeru. Posebej izpostavlja, da se mu v obdobju od 13. 7. 1976 do 30. 9. 1991 zavarovalne dobe niso prekrivale. Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan zgolj pri fondu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu in nikjer drugje. Do prekrivanja enakovrednih zavarovalnih dob pa pride, ko je zavarovanec istočasno zavarovan pri dveh splošnih nosilcih zavarovanj v dveh različnih državah. Zato v konkretnem primeru ni na mestu uporaba določbe 12. člena Uredbe 987/2009, temveč 2. člen ZPIZVZ. Glede na navedeno gre obdobje zavarovanja pri fondu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v A., skladno z določili ZPIZVZ, v breme slovenskega nosilca pokojninskega zavarovanja, kar bi toženec pri izdaji izpodbijane odločbe moral upoštevati. Tožnikova zavarovana doba, ki se upošteva v breme slovenskega zavoda, tako ne obsega le obdobje 17 let, 11 mesecev in 3 dni, temveč skupaj 33 let, 2 meseca in 9 dni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve določbe Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavani zadevi, ko sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 27. 2. 2015 in prvostopna odločba št. ... z dne 8. 12. 2014, s katero je toženec tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 373,59 EUR na mesec od 6. 9. 2014 dalje, je sporno, ali bi moral toženec pri odmeri pokojnine upoštevati tudi zavarovalno dobo v obdobju od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991, ko je tožnik opravljal vojaško službo v JLA.

6. Da bi se tožniku čas aktivne vojaške službe v bivši JLA od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991 vštel kot slovenska zavarovalna doba ter upoštevala pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine, ni dejanske in ne pravne podlage. ZPIZVZ v petem odstavku 2. člena, na katerega se sklicuje pritožba, res določa, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo določeno drugače. Vendar tožnik, ki je bil nazadnje, preden je uveljavljal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine prijavljen v obvezno pokojninsko zavarovanje pri tožencu, priznanje pravice do pokojnine z upoštevanjem spornega obdobja, neutemeljeno uveljavlja na tej podlagi. Kot pravno pomembno je že sodišče prve stopnje štelo dejstvo, da sta po uveljavitvi ZPIZVZ (leta 1998) Slovenija (1. 5. 2004) in Hrvaška (dne 1. 7. 2013) postali članici EU, zaradi česar obe državi zavezuje pravni red EU. Kot pravno podlago za uveljavljanje in priznavanje pravic iz sistema o socialni varnosti zato med drugim predstavljata Uredba Sveta št. 883/2004 o koordinaciji sistemov o socialni varnosti (v nadaljevanju Uredba št. 883/2004) ter Uredba Sveta št. 987/2009 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (v nadaljevanju Uredba št. 987/2000).

7. Ob sicer vseh pravilno pravno argumentiranih razlogih sodišča prve stopnje za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, je za odločitev relevantno dejstvo, da je tožniku že z odločbo št. ... z dne 9. 5. 1995 hrvaški nosilec zavarovanja obdobje aktivne vojaške službe v JLA za čas od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991 priznal v zavarovalno dobo. Nato je na podlagi tožnikove zahteve vložene 20. 10. 1999 isto obdobje z odločbo št. ... z dne 24. 1. 2000 priznal še toženec (priloga A4). Tožnik ima isto obdobje aktivne vojaške službe v JLA tako priznano z odločbo hrvaškega nosilca zavarovanja in še z odločbo toženca.

8. Pri odločanju katera doba se upošteva, če pride do prekrivanja zavarovalnih dob priznanih tako z odločbo hrvaškega nosilca zavarovanja kot toženca, je potrebno upoštevati 12. člen Uredbe 987/2009 in pravila, ki se uporabljajo glede na to, ali gre za dobo dopolnjeno v obveznem ali prostovoljnem zavarovanju oziroma ali gre za takoimenovano enakovredno ali pa za običajno zavarovalno dobo.

9. V primeru prekrivanja dveh enakovrednih dob, se v skladu s petim odstavkom 12. člena izvedbe Uredbe upošteva doba, dopolnjena po predpisih države, v kateri je bil tožnik nazadnje zavarovan pred omenjeno dobo. Če pred dobo, ki se obravnava kot zavarovana doba, oseba ni bila zavarovana, upošteva to dobo država, v kateri se oseba zavaruje prvič po omenjeni dobi.

10. Za prav takšno situacijo gre pri tožniku, saj iz tožnikove hrvaške delovne knjižice izhaja, da tožnik pred 13. 7. 1976 ni bil nikjer pokojninsko zavarovan. Ker se je prvič po omenjeni dobi, to je po 30. 9. 1991 oziroma po 18. 10. 1991 obvezno pokojninsko zavaroval pri hrvaškem in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja oziroma tožencu, ni nobene podlage za vštevanje obdobja v slovensko zavarovalno dobo. Tožnik se je prvič pri slovenskem nosilcu zavarovanja oziroma pri tožencu prijavil šele 1. 9. 1996, kar pa nedvomno ni šlo za prvo zavarovanje po sporni dobi (po 18. 10. 1991).

11. Hrvaški nosilec zavarovanja je to sporno dobo res potrdil na obrazcu P5000 z dne 16. 9. 2013 kot svojo dobo, vendar enako izhaja tudi iz odločbe hrvaškega nosilca zavarovanja št. ... z dne 5. 12. 2014, s katero je bila tožniku sicer zavrnjena njegova zahteva za priznanje starostne pokojnine v Republiki Hrvaški zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti. Iz priloge navedene odločbe jasno izhaja, da je hrvaški nosilec zavarovanja kot svojo zavarovalno dobo upošteval tudi dobo od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991. Citirano odločbo hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 5. 12. 2014, s katero je bilo kot hrvaška pokojninska doba upoštevano tudi obdobje aktivne vojaške službe v JLA, je tožnik prejel dne 9. 12. 2014 in zoper to odločbo ni vložil pritožbe.

12. Vse navedeno pomeni, da je toženec pravilno upošteval obdobje aktivne vojaške službe v JLA po 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991 kot dobo zavarovanja v tujini, ne pa kot dobo dopolnjeno v Sloveniji. Za drugačno razlago ni podlage niti v 109. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2, prav tako pa ni podlage za pritožbeno sklicevanje na uporabo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško iz leta 1997, ker od vstopa hrvaške v EU, pravno podlago za uveljavljanje in priznavanje pravic iz sistema o socialni varnosti namesto sporazuma predstavljata že citirani uredbi, ki pa ne dajeta niti podlage, da bi imel tožnik pravico do izbire, v kateri državi bo pri odmeri pokojnine uveljavljal dobo od 13. 7. 1976 do 18. 10. 1991. 13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.