Jedro

Le kadar pri nedenarnih zahtevkih delnega uspeha stranke v postopku ni mogoče odstotkovno opredeliti, se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je tako tudi za presojo dovoljenosti neposredne revizije odločilna vrednost, navedena v tožbi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Izvršilno sodišče je ugodilo predlogu tožene stranke za izvršbo in dovolilo izvršbo na nepremičnini parc. št. 2292/2 in 2292/3, obe k. o. .... Zoper navedeni sklep je tožeča stranka ugovarjala, a je bil njen ugovor zavrnjen, sama pa napotena, naj vloži tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. V predmetnem postopku je tako tožnica zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe na prej navedenih nepremičninah. Trdila je, da je postala njuna lastnica na originaren način, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 103/96. Poleg tega pa nepremičnini sodita v skupno premoženje tožnice in dolžnika A. A., saj sta bili pridobljeni v času njune zakonske zveze.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izvršba na spornih nepremičninah nedopustna, saj gre za skupno premoženje zakoncev in ne izključno premoženje dolžnika v izvršilnem postopku In 04/00159. Izvršilni upnik sme za poplačilo svoje terjatve poseči na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oziroma šele, ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku za nedopustnost izvršbe na spornih nepremičninah ugodilo le do ½. Menilo je, da višina deležev na skupnem premoženju izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 479/2013 z dne 9. 5. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 669/2014 z dne 5. 2. 2015, v kateri je bilo ugotovljeno, da sta sporni nepremičnini skupno premoženje tožnice in dolžnika ter da je njun delež na skupnem premoženju enak, torej ½. Izvršba je tako lahko nedopustna le na tožničin ½ solastniški delež.

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Meni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o deležih na skupnem premoženju že pravnomočno odločeno. Predmet postopka v zadevi P 479/2013 ni bila določitev deležev na skupnem premoženju, temveč izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika A. A. - njegove pripoznave zahtevka B. A. v pravdni zadevi P 103/96, na podlagi katere je bilo razsojeno, da je stavbna pravica št. 9004/0 k. o...., v izključni lasti B. A. ter se pri tej nepremičnini vknjiži lastninska pravica na njeno ime. Navedena pravda je torej obravnavala le točno določeno premoženje (stavbno pravico št. 9004/0 k. o. ...) in ne skupnega premoženja tožnice in dolžnika A. A.. Učinkov pravnomočnosti ni mogoče širiti preko izreka tudi na druge predmete, ki so del skupnega premoženja bivših zakoncev. Poleg tega delež na skupnem premoženju po naravi stvari ne more biti določen zgolj za enega zakonca, temveč morata v postopku oba nastopati. V postopku P 479/2013 pa A. A. ni sodeloval. Poudarja, da se institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem na skupnem premoženju. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota). V sodni praksi se je po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 uveljavilo stališče, da ima originarno pridobljena lastninska pravica zakonca prednost pred poplačilno pravico, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Tožnica ima tako možnost dokazovati, da ob vložitvi predloga za izvršbo sporna nepremičnina ni bila last dolžnika, temveč je sodila v njuno skupno premoženje. ZZZDR je izrecno uredil položaj, ko ima upnik terjatev do enega od zakoncev, ki razpolaga le s premoženjem v skupni lastnini. Po 57. členu ZZZDR lahko upnik v takem primeru na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, in nato zahteva izvršbo na ta delež. Izvršilni upnik torej lahko poseže na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje zakonca (prim. II Ips 67/2010).

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in priglasila stroške revizijskega postopka.

**O dovoljenosti revizije**

6. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E,1 zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je tako revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi (44. člen ZPP).

7. Tožnica je v tožbi zahtevala ugotovitev, da je izvršba na nepremičnini parc. št. 2292/2 in 2292/3, obe k. o. ..., nedopustna, vrednost spornega predmeta pa ocenila na 48.823,23 EUR. Pred sodiščem prve stopnje je s svojim zahtevkom uspela v celoti, sodišče druge stopnje pa je presodilo, da nepremičnini spadata v skupno premoženje tožnice in dolžnika, na katerem imata 1/2 solastniške deleže, ter posledično sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku ugodilo le do 1/2. 8. Po sodni praksi revizijskega sodišča, ki temelji na pravnem mnenju, sprejetem na Občni seji Vrhovnega sodišča 12. 12. 2002, se v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu, izraženem v ulomku ali odstotkih od ocenjene vrednosti spornega predmeta.2 Le kadar v takšnih primerih delnega uspeha stranke v postopku ni mogoče odstotkovno opredeliti, se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je tako tudi za presojo dovoljenosti neposredne revizije odločilna vrednost, navedena v tožbi.3

9. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko uspeha stranke v postopku ne bi bilo mogoče opredeliti v deležu ali ulomku, saj po sodbi sodišča druge stopnje razmerje med vtoževanim in prisojenim znaša 1/2. Glede na uspeh stranke v postopku ter ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi, znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 24.441,62 EUR.4 Ker navedeni znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

10. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške revizije, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, saj odgovora na nedovoljeno revizijo ni mogoče šteti za potrebnega (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 10/17. 2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 294/2015, II Ips 120/2012, II Ips 217/2011, II Ips 380/2010, II Ips 17/2009, II Ips 481/2007, II Ips 223/2005, II Ips 174/2005 in II Ips 257/2004. 3 Prim. denimo odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 255/2017 in II Ips 590/2008. 4 Tako je vrednost spornega predmeta tožnica opredelila tudi v predlogu za dopustitev revizije, o katerem je bilo odločeno s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 53/2018 z dne 18. 4. 2018. Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede vprašanja, ali pravnomočna odločitev sodišča v paulijanski pravdi P 479/2013 pomeni, da je bil med tožnico in toženkinim dolžnikom postopek po 57. členu ZZZDR že izveden tudi za premoženje, ki ni bilo predmet postopka v zadevi P 479/2013, oziroma da je bilo o deležih na skupnem premoženju tožnice in toženkinega dolžnika pravnomočno odločeno.