Jedro

Pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, nima prednosti pred morebitno na originaren način pridobljeno lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se v točki I. izreka toženi zahtevek, ki glasi: ″Izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju z opr.št. In 04/00159 z dne 04.05.2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 04/00159 z dne 04.05.2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 04/00159 z dne 22.09.2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z opr. št. Ip 994/2009 z dne 16.04.2010, s prodajo in domikom nepremičnine z ID znakom X-2292/2-0 oz. z ID X ter nepremičnine z ID znakom X-2292/3-0 oz. z ID Y, je nedopustna do 1/2 nepremičnin, zavrne″, v preostalem delu izreka, ki glasi: ″Izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju z opr.št. In 04/00159 z dne 04.05.2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 04/00159 z dne 04.05.2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 04/00159 z dne 22.09.2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z opr. št. Ip 994/2009 z dne 16.04.2010, s prodajo in domikom nepremičnine z ID znakom X-2292/2-0 oz. z ID X ter nepremičnine z ID znakom X-2292/3-0 oz. z ID Y, je nedopustna do 1/2 teh nepremičnin″ pa se pritožba zavrne in v se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 340/2012 z dne 4. 4. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″1. Izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 04/00159 z dne 04. 05. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 04/00159 z dne 04. 05. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. In 04/00159 z dne 22. 09. 2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z opr. št. Ip 994/2009 z dne 16. 04. 2010, s prodajo in domikom nepremičnine z ID znakom X-2292/2-0 oz. z ID X ter nepremičnine z ID znakom X-2292/3-0 oz. z ID Y, je nedopustna. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 5.498,67 EUR roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila pod izvršbo.″ Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom (sredstvi od dela), zlasti M. Š., v času trajanja njune zakonske zveze in zato spada v njuno skupno premoženje. Ker pa deleži na skupnem premoženju niso določeni, se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa sodišče prve stopnje ne more zaključiti, da je delež na skupnem premoženju kakorkoli določen. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta nepremičnini skupno premoženje zakoncev in ne izključno premoženje dolžnika v izvršilnem postopku opr. št. In 04/00159 in je zato odločilo, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Takšna ugotovitev pomeni, da sme izvršilni upnik s poplačilom svoje terjatve in posledično na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma, ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca, zahtevati izvršbo po določitvi deležev. Iz rezultata izpodbojne pravdne je razvidno, da je M. Š. razpolagal s svojim zahtevkom v škodo upnice J. K., kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na sporni pravici obstoj skupnega premoženja, in da ima na tem premoženju delež v določenem odstotku tudi Z. Š. Zato bo za ustrezno realizacijo svoje terjatve tožena stranka morala vložiti tožbo, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež, kot to izhaja iz 57. člena ZZZDR. O stroških pravdnega postopka je odločilo v skladu s 154. členom ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Tožena stranka pritožbeno nasprotuje zaključku sodišča, da sporne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje tožnice in dolžnika. Stališče o obstoju lastninske pravice tožnice bi naj potrditvah tožeče stranke izhajalo iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 103/96 z dne 18. 3. 2004. Iz sodbe na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 103/96 z dne 18. 3. 2004 izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je nepremičnina vl. št... k.o. ... izključna last Z. Š. in je M. Š. izključno lastninsko pravico Z. Š. dolžan priznati, na podlagi citirane sodbe pa se pri nepremičnini vl. št. ... k.o. ... vknjiži lastninska pravica na ime tožnice. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo, da niso bili razveljavljeni učinki pripoznave sodbe na podlagi pripoznave in je toženka pripoznavo uspešno izpodbila, tako da je sedaj dovoljena izvršba na polovico stavbne pravice. Zato je zmotna odločitev sodišča, ki je razumeti, kot da je tožnica postala skupna lastnica nepremičnin parc. št. 2292/2 in 2292/3 obe k.o. ... na originaren način. Sodišče je spregledalo, da so bile v postopku za izdajo prehodne odredbe izdane predznambe hipoteke. Toženka je bila kot zastavna upnica neprekinjeno zavarovana z zastavno pravico vse od dne 29. 8. 2003. Vpis lastninske pravice na tožnico učinkuje od dne 14. 5. 2004 dalje, zavarovanje toženke z zaznambo sklepa o izvršbi in vknjižbo hipoteke pa zaradi učinkovanja v vrstnem redu predzaznamovane pravice od dne 29. 8. 2003. V vsakem primeru pa po mnenju pritožbe sodišče ne bi smelo prezreti učinkov pravnomočno razsojenega razmerja glede deležev na skupnem premoženju, kot izhajajo iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 479/2013 z dne 9. 5. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 669/2014 z dne 5. 2. 2015. Vsaka rešitev, ki bi odstopala od pravnomočno ugotovljenih deležev na skupnem premoženju tožnice in dolžnika M. Š., bi predstavljala kršitev pravila o enotnosti obravnavanja režima skupnega premoženja. Tako je lahko izvršba nedopustna le na polovico tožničinega solastnega deleža. Zato bi sodišče glede na ugotovljen obstoj skupnega premoženja izvršbo moral izreči za nedopustno do ½ in temu prilagoditi tudi stroškovni izrek sodbe tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predstavljajo nepremičnine njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih, zato zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenem deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi. Institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se razlikuje od instituta solastnine. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv, ne pa da vsakemu od zakoncev pripada solastniški delež na tej nepremičnini. Nenazadnje ta praviloma do razdružitve niti ni določena. V sodni praksi uveljavljeno stališče zavzeto že v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-128/03 z dne 27. 1. 2015, da ima originalno pridobljena lastninska pravica zakonca prednost pred poplačilno pravico, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Zato lahko upnik po 57. členu ZZZDR le na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež, zakonec pa ima v izvršilnem postopku pred drugimi kupci pravico, da kupi ta delež po ceni, ki se določi po predpisih o izvršbi. Taka ugotovitev ne pomeni, da izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve ne more poseči na premoženje dolžnika; sme poseči, vendar šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma, ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje zakoncev. Po mnenju tožeče stranke iz izreka sodbe P 479/2013 ne izhaja, da bi bili določeni deleži na skupnem premoženju. V postopku P 479/2013 M. Š. ni bil stranka postopka. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, v ostalem delu pa ne.

5. Pravilno v pritožbi tožena stranka opozarja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo prezreti učinkov pravnomočno razsojenega razmerja glede deležev na skupnem premoženju, kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 479/2013 z dne 9. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 669/2014 z dne 5. 2. 2015. Rešitev kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje odstopa od pravnomočno ugotovljenih deležev na skupnem premoženju tožnice in dolžnika M. Š. Iz tega pravnomočnega zaključenega pravdnega postopka izhaja pravno relevantno dejstvo, da je izvršba nedopustna le na ½ tožničinega solastnega deleža. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno odstopilo od tako že zavzetega stališča o tem, da nepremičnine, ki predstavljajo predmet tega spornega razmerja, predstavljajo skupno premoženje tožnice in dolžnika in da je njun delež na tem premoženju enak, torej ½. Natančnega, višjega ali nižjega deleža enega ali drugega sodišče prve stopnje s sodbo P 479/2013 z dne 9. 5. 2014 ni moglo ugotoviti, zato je sodišče prve stopnje v tem postopku pravilno upoštevalo zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o polovičnem deležu vsakega zakonca, kar za konkretni primer pomeni, da imata tožnica in dolžnik vsak ½ delež na tem premoženju. Ker iz izreka pravnomočne sodbe P 479/2013 z dne 9. 5. 2014 v zvezi s sodbo VSC Cp 669/2013 izhaja, da je tam tožena stranka Z. Š. dolžna trpeti izvršbo na stavbno pravico št. 9004/0 k.o. ..., ki sestoji iz stanovanjske stavbe na parc. št. 2292/2 in poslovna stavba na parc. št. 2292/3 in sicer z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri stavbni pravici 9004/0 k.o. ... (prej stanovanjski stavbi na parc. št. 292/2 in poslovni stavbi na parc. št. 2292/3 vl. št. ... k.o. ...) vse do ½ z ugotovitvijo vrednosti in prodajo navedenih nepremičnin ter po pravnomočnosti na javni dražbi prodanih nepremičnin kupcu s poplačilom tožnice iz kupnine, je sodišče prve stopnje v tem postopku zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo člena 57 ZZZDR in je v obrazložitvi zapisalo, da bo morala upnica za ustrezno realizacijo svoje terjatve v izvršbi vložiti tožbo, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Odločitev je materialno pravno zmotna, saj iz prej omenjene sodbe nedvomno izhaja, da predstavljajo nepremičnine, ki so predmet izvršbe v izvršilnem postopku In 04/00159 dovoljeno izvršbo le do ½ nepremičnin, to je na tisti delež, kateri je last M. Š., ne pa tudi na ½ teh nepremičnin, ki so na originaren pridobitni način po prvem odstavku 59. člena ZZZDR postale solastnina sedaj tožeče stranke Z. Š.

6. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob uporabi 2. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, saj je sodišče zmotno presodilo vsebine listin (citirane sodbe) in posredno izvedene dokaze, odločitev pa se opira na njih in je zahtevek za nedopustnost izvršbe do ½ nepremičnin zavrnilo. V kolikor pa zahteva tožena stranka s pritožbo še, da izvršba ni dopustna na ostalo polovico nepremičnin, ki so predmet prej omenjenega izvršilnega postopka pa pritožba nima prav, kajti sodišče prve stopnje je pravilno v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da se tožena stranka ne more poplačati iz predmeta hipoteke, saj iz sodne prakse izhaja, da pravica do poplačila terjatev, ki jo je upnik dobil z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, nima prednosti pred morebitno, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico.1 Zato v tem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), da je izvršba na polovico nepremičnin nedopustna. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Zaradi delne spremembe odločitve sodišča prve stopnje glede glavne stvari je sodišče druge stopnje moralo poseči tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki II. odločitve. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, saj bi moralo uporabiti določbo 160. člena ZPP, po kateri, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Enak kriterij je sodišče druge stopnje zavzelo tudi pri odločanju o pritožbenih stroških, katere sta priglasila tako tožeča kot tožena stranka in je prav tako odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (člen 165 ZPP v zvezi s členom 160 ZPP).

1 Primerjaj odločbe kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v točki 1 opombe, vse v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-128/03 z dne 27. 1. 2005.