Jedro

Za nastop toženčeve dolžnosti vrniti prejeto zadostuje ugotovljeno: da sta se pogodbenika dogovorila za posojilo in da je tožnik kot posojilodajalec tožencu posojena sredstva izročil. Čeprav bi tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil tako, da bi posodil tuja denarna sredstva, posojilno razmerje še vedno obstoji.

Stranka, ki se sklicuje na izpodbojnost pogodbe, in je tožena, razveljavitev pogodbe lahko doseže le z nasprotno ali s samostojno tožbo, ne pa z ugovorom.

Odločilno ni, kaj toženec v reviziji meni, da bi znala priča pojasniti, pač pa tisto, v zvezi s čim je predlagal njeno zaslišanje. Če predlagana priča prihaja iz toženčeve sfere in je pri njem zaposlena, dejstva, s katerimi je seznanjena, ne morejo biti zunaj njegovega zaznavnega območja, kar bi izjemoma lahko dovoljevalo njeno zaslišanje v poizvedovalne namene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo 245.776,73 EUR, na podlagi posojilih pogodb, ki sta jih podpisala s toženo družbo.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Tožena družba vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da ji tožnik ni posodil denarja, čeprav je njen prokurist res podpisal posojilne pogodbe, da pa z njim ni razpolagala niti ni bil porabljena za njeno poslovanje. Opozarja, da v postopku ni razpolagala s pomembno dokumentacijo, saj jo je imel le tožnik, ki je med postopkom prilagajal listine, in da je predlagala postavitev izvedenca, ker je menila, da bo ta lahko ugotovil kroženje denarja. Ker izvedenec ni mogel ugotoviti, kdo je računovodkinji dajal navodila in ji posredoval listine za knjiženje, pa je po njeni oceni pravočasno predlagala še njeno zaslišanje. Opozarja, da njeno zaslišanje ni bilo predlagano v informativne namene, ampak v dokaz trditev glede tožnikovega vodenja poslov in razpolaganja s toženkinimi finančnimi sredstvi. Njene navedbe, da je tožnik denarna sredstva, ki jih je nakazal na njen račun, prejel od njenih dolžnikov, so bolj logične od ugotovljenega in so jih potrdili predloženi dokazi. Veliko poslovnih listin je manjkalo in ni mogla vedeti za obstoj dolžnikov. Priznava malomarnost pri nadzoru tožnika, ne pa, da je prejela njegova posojila. Čeprav prejem denarja izhaja iz listin, želi poudariti, da so se vanje vpisovali podatki, kot jih je prikazal tožnik, kar bi potrdilo zaslišanje računovodkinje. Opozarja, da tudi sicer sodna praksa že dopušča izvedbo informativnih dokazov in da je njen prokurist posojilne pogodbe podpisal po navodilu tožnika, saj mu je popolnoma zaupal. Meni, da te ne dokazujejo, da so bila nakazana sredstva tožnikova in da so fiktivne, ter poudarja, da je za premike premoženja izvedela šele iz izvedenskega mnenja. Tožnik bi moral izkazati, da je resnično in legalno razpolagal s tolikšnimi sredstvi, kar ob tem, da od leta 2007 ni prejemal plače, ni verjetno. Opozarja, da bi svoje poslovanje gotovo izboljšala, če bi res prejela toliko sredstev. Revizijskemu sodišču predlaga, da s spremembo izpodbijanih sodb tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in zahteva povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil nad toženo družbo 25. 8. 2014 začet stečajni postopek. O tožnikovem tožbenem zahtevku je bilo že pravnomočno odločeno pred stečajem, pred njim pa je tožnik za svojo terjatev pridobil tudi zastavno pravico na nepremičnini, zato prijava terjatve in sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku ne vplivata na dopustnost tožnikove tožbe in utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Ker so do začetka stečajnega postopka potekli že vsi roki za revizijska procesna dejanja, je revizijsko sodišče o reviziji odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), toženkinega stečajnega upravitelja pa bo k vstopu v postopek pozvalo sodišče prve stopnje.

8. Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek opira na pogodbeno pravo, natančneje na posojilne pogodbe. Sklenitev, prenehanje, učinke in razlago pogodb urejajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljno načelo pogodbenega prava je prosto urejanje pogodbenih razmerij, ki udeležencem v okviru ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel pušča proste roke pri določitvi njihovih pravic in obveznosti. Te so udeleženci dolžni izpolniti, razen če ugasnejo z njihovo soglasno voljo ali na podlagi zakona (15. člen v zvezi s 3. in 9. členom OZ). Posojilodajalčeva obveznost je izročiti obljubljen denar ali nadomestne stvari (571. člen OZ), posojilojemalčeva pa vrniti enak znesek denarja ali enako količino nadomestnih stvari (574. člen OZ).

9. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilno dejansko stanje: - tožnik je bil delavec tožne družbe brez pooblastila zastopati družbo; - tožena družba je tožnika po prokuristu večkrat pisno zaprosila za posojilo; - tožnik kot posojilodajalec in tožena družba kot posojilojemalec sta od leta 2007 do leta 2009 podpisala več posojilnih pogodb za skupen znesek 187.900,00 EUR; - za toženo družbo je posojilne pogodbe podpisal prokurist, ki je svoj podpis tudi overil pri notarju; - tožnik je 177.865,00 EUR nakazal na toženkin transakcijski račun, 10.035,44 EUR pa nakazal neposredno upnikom, s čimer je poravnal toženkin dolg; - del posojenega denarja je toženka porabila za pokritje stroškov delavcev, del za plačila upnikom, 73.199,04 EUR pa je bilo dvignjenih v gotovini, ne da bi bilo iz knjigovodskih listin razvidno, za kaj so bili porabljeni; - tožena družba ni vrnil posojila.

10. Toženka je družba z omejeno odgovornostjo, to je pravna oseba, ki v pravnem prometu nastopa prek zakonitih zastopnikov in pooblaščencev. Pisno soglasje k sklenitvi posojilnih pogodb je torej dala družba, ki jo je zastopala oseba s pravico zastopati. Toženka tudi v reviziji vztraja pri njihovi fiktivnosti, a s trditvami, da prokurist pred podpisom pogodb ni prebral, da jih je sestavil tožnik, toženkin prokurist pa le podpisal po tožnikovem navodilu, in podobnimi očitki o vodenju toženkinih poslov s strani tožnika, ne more doseči, da sklenjene posojilne pogodbe ne bi ustvarjale zavez. Tovrstni očitki, tudi če so resnični, ne morejo voditi k zaključku o navideznosti, neobstoju ali ničnosti pogodb, temveč le k zaključku o njihovi izpodbojnosti. Kažejo namreč na to, da je bil pri sklepanju pogodb prokurist v zmoti, zaveden, prevaran, pod tožnikovim vplivom, največ pod njegovo prisilo. Zmota, prevara in grožnja so napake volje, zaradi katerih je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča le zahteva, ne more pa je doseči sama. Zato stranka, ki se sklicuje na izpodbojnost pogodbe in je tožena, razveljavitev pogodbe lahko doseže le z nasprotno ali s samostojno tožbo, ne pa z ugovorom.(1) Toženka pa niti ne trdi, da bi vložila nasprotno ali samostojno tožbo za razveljavitev sklenjenih pogodb.

11. Na obstoj posojilnih pogodb in njihovo veljavnost tudi ne more vplivati vprašanje, ali so bila posojena sredstva tožnikova ali ne. Za nastop toženčeve dolžnosti vrniti prejeto zadostuje ugotovljeno: da sta se pogodbenika dogovorila za posojilo in da je tožnik kot posojilodajalec tožencu posojena sredstva izročil. Čeprav bi tožnik svojo pogodbeno obveznost izpolnil tako, da bi posodil tuja denarna sredstva, posojilno razmerje še vedno obstoji. Tisti, ki meni, da je tožnik razpolagal z njegovim denarjem, lahko zahteva le izpolnitev svoje terjatve od njega.

12. Sodišči nižjih stopenj tudi nista ugotovili, da prava volja pogodbenih strank ni bila skleniti posojilne pogodbe in da je šlo v resnici le za „položitev“ denarnih sredstev, ki jih je od toženkinih dolžnikov izterjal tožnik, na toženkin račun. Vprašanje, ali ugotovljena dejstva držijo, ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato s svojimi obširnimi nasprotnimi navedbami, da v resnici ni vzel posojila pri tožniku, toženka ne more uspeti. Predmet revizijskega preizkusa pa je lahko vprašanje, ali je bil dokazni postopek pravilno izveden. Toženka meni, da ne, in sodiščema nižjih stopenj očita, da nista izvedli predlaganega zaslišanja računovodkinje, ki bi potrdilo tožnikovo vodenje toženkinih poslov in razpolaganje s toženkinimi finančnimi sredstvi, ter da so se v knjigovodske listine po tožnikovem navodilu vpisovali podatki, kot jih je prikazal sam. Odločilno pa ni, kaj toženka v reviziji meni, da bi znala računovodja pojasniti, temveč tisto, v zvezi s čimer je predlagala njeno zaslišanje.(2) Ob dokaznem predlogu za njeno zaslišanje je pojasnila, da bo znala povedati „ali je bil denar zaveden v knjigovodskih listinah in premike“. Priliv denarja s tožnikove strani na toženkin račun je potrdilo že izvedensko mnenje, zato sodišče prve stopnje ni nadalje izvajalo dokazov v tej smeri. Toženka tega niti ne želi, že v pritožbi je uveljavljala, da bi bilo zaslišanje računovodkinje potrebno, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, kdo ji je dajal navodila pri vodenju financ in računovodstva, saj tega postavljeni izvedenec ni mogel ugotoviti. Sodišče druge stopnje mu je pravilno pojasnilo, da njenega zaslišanja za te trditve ni predlagal. V reviziji le trdi nasprotno in ne izkaže, da je svoj dokazni predlog za zaslišanje priče razširil oziroma prilagodil z namenom, da izkaže prirejenost poslovnih listin, kar želi doseči s svojo prej pritožbeno, sedaj revizijsko grajo. Ker predlagana priča prihaja iz toženkine sfere in je pri njej zaposlena, dejstva, s katerimi je seznanjena, ne morejo biti zunaj njenega zaznavnega območja, kar bi izjemoma lahko dovoljevalo njeno zaslišanje v poizvedovalne namene.(3) Prav tako iz njegove sfere prihajajo listine, ki so potrdile prilive denarja s tožnikove strani na toženkin račun. S katerimi listinami, ki jih je pri izdelavi svojega mnenja uporabil postavljeni izvedenec, ni razpolagala, toženka ne pojasni. Zato bi morala, če je želela z zaslišanjem priče potrditi svoje navedbe, da so se poslovne listine pripravile po tožnikovem navodilu, da so torej prirejene, svoj dokazni predlog dopolniti v tej smeri. Šele tedaj bi lahko uspela tudi z revizijskim očitkom o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

13. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da toženec sam krije svoje revizijske stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Primerjaj Galič v Znižanje pogodbene cene – z nasprotno tožbo ali z ugovorom?, Pravna praksa, številka 8, leto 2014, in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 358/1995 z dne 23. 1. 1997. Op. št. (2): Stranka mora ob predlogu za zaslišanje priče navesti, o čem naj izpoveduje (236. člen ZPP).

Op. št. (3): Primerjaj Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, številka 6 - 7, leto 2011, str. 1467.