Jedro

Trditve o dejstvih, ki niso pravno, temveč zgolj dokazno pomembne, lahko utemeljijo zaključek o pravno odločilnem dejstvu zgolj v primeru, da tvorijo konsistentno celoto.

Vprašanje izbora indicev (torej dokazno in ne tudi pravno odločilnih dejstev), ki jih bo sodišče vključilo v svojo dokazno oceno, je stvar proste dokazne ocene. Pravilnost ravnanja sodišča prve stopnje, ki določenih indicev v svojo oceno ni zaobjelo, niti ni posebej izvajalo dokazov za njihovo ugotovitev, je povržena predvsem presoji vsebinske prepričljivosti dokazne ocene.

Dovolitev izvršbe na podlagi listine, ki ni bila verodostojna, predstavlja kršitev izvršilnega postopka, ki ne more imeti vpliva na pravdni postopek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191893/2010 z dne 4. 1. 2011 v 1. odstavku za 93.957,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2010 dalje do plačila in v 3. odstavku. V preostanku (to je za 2.773,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2010 dalje) pa je sklep v 1. odstavku razveljavilo (v izreku očitno pomotoma „tudi v 1. točki“) in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je naložilo vračilo prejetega posojila v višini 151.819,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. S sklepom z dne 28. 11. 2012 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe P 646/2011-I z dne 18. 6. 2012 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) in tožencu naložilo plačilo stroškov tožnika v višini 921,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

3. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje toženec. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja bistveni kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni skladno s pritožbenimi razlogi, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišču prve stopnje očita, da je dovolilo izvršbo na podlagi listine, ki ni bila verodostojna listina, čemur je tudi izrecno ugovarjal. Prav tako je ugovarjal obrestnemu izračunu, ki ga ni mogel preveriti, saj se ne ukvarja s finančnimi posli, nakazila posojil pa so bila opravljena v več obrokih in ne v zatrjevanem enkratnem znesku (kot je navedeno v pogodbah). Datumi domnevnih plačil so bili ugotovljeni šele z izvedeniškim mnenjem v sodnem postopku. Toženec je zato tudi za izračuna obresti predlagal izvedenca finančne stroke. Nadalje meni, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik razpolagal z denarnimi sredstvi, za katere trdi, da jih je posodil tožencu. Navedeno ne izhaja niti iz izvedeniškega mnenja. Prokurist toženca je posojilne pogodbe podpisoval izključno po nalogu tožnika. Sklenjena posojilna pogodba pa še ne pomeni, da je bil denar dejansko tožnikov. Kljub številnim toženčevim pozivom tožnik ni predložil dokazov, da so domnevno nakazana sredstva na račun toženca dejansko denarna sredstva tožnika. Tožnik je v postopku glede na potrebe pravde prilagal dokaze, s katerimi je razpolagal le sám. Od leta 1992 je namreč sám vodil finančne in komercialne posle toženca, vse do odpovedi leta 2009, ko je bil toženec dokončno finančno in komercialno izčrpan. Po prevzemu poslov leta 2009 toženec zaradi pomanjkljive dokumentacije ni mogel ugotoviti ali dokazati nepravilnosti. Te so se odkrivale tekom tega postopka in drugih sodnih postopkov, ki so tekli in še tečejo med strankama. Toženec ni mogel niti izpodbijati fiktivne kreditne pogodbe, saj jih ni bilo v njegovem arhivu. Sklicuje se na načelo vestnosti in poštenja, poudarja, da je tožnik kot dolgoletni prijatelj lastnika toženca ter direktor in svetovalec toženca zlorabil njegovo zaupanje. Tudi dejstvo, da je prokurist toženca (sin lastnika) diplomirani ekonomist, še ne pomeni, da bi se moral spoznati na posojilne pogodbe in finančne zadeve. Sodišče je navedlo, da je vse odgovore dobilo pri izvedencu, vendar je ta jasno povedal, da ne more odgovoriti na vprašanje, kdo je dejansko vodil posle in dajal navodila računovodji. Zato je zaslišanje računovodje pomembno za pravilno in korektno odločitev v tem sporu. Le računovodja je namreč seznanjen, kdo mu je dajal navodila pri vodenju financ in računovodstva ter kakšna navodila je prejemal od tožnika ali prokurista. Iz listin, ki jih je toženec predložil in pojasnila, zakaj jih ni predložil že na prvi obravnavi, izhaja, da je tožnik že leta 2007 in 2009 opravljal finančne in komercialne posle za toženca, saj je zaradi teh poslov poslovno potoval v Prištino na račun toženca. toženec tudi ni spreminjal svojih stališč tekom postopka, kot mu to očita sodišče prve stopnje, temveč je le pojasnjeval dvige gotovine. Vseskozi pa je trdil, da gre za fiktivne posojilne pogodbe. Nadalje izpodbija argument sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi tožnik v obdobju manj kot dveh let pobral od strank več kot 180.000,00 EUR, ker se toženec ukvarja s peko kruha in slaščic ter iz razloga, ker bi se tako velik izpad dohodka zagotovo opazil. Poudarja, da je v spis predložil dobavnice, ki jih tožnik ni zanikal in na katerih so njegovi podpisi. Denar je pobiral še leta 2009, ko ni bil več zaposlen pri tožencu. Če po mnenju sodišča prve stopnje toženec s prodajo kruha in slaščic ni mogel doseči tako velikih dohodkov, pa tudi ni mogoče razumeti, kako je imel tožnik tako visok dohodek (približno 4.000,00 EUR mesečno) ter prihranke v vtoževani višini kot delavec brez pooblastil, brez rednih dohodkov v letih od 2007-2009, kot je sam navajal v tem postopku. Če ni verjeti tožencu, torej ni verjeti niti tožniku. Tudi navedeno po mnenju toženca potrjuje, da tožnik ne razpolaga z vsoto, za katero trdi, da jo je posodil tožencu, temveč je zgolj obračal denar toženca. Prokurist družbe ni bil pozoren na podpisovanje pogodb, saj vračilo denarja ni bilo zavarovano s hipoteko. Tožnik tudi vse do vložitve tožbe ni pozival toženca na vračilo. Toženec ni trdil, da ni opazil izpada dohodka leta 2007, saj je denar za poslovanje toženca zagotavljal lastnik z denarjem, ki ga je služil v Nemčiji. Lastnik in prokurist toženca sta verjela tožniku, da je kriza pri poslovanju in da kupci ne plačujejo. Kasneje se je ugotovilo, da se kupcem za dobavljeno blago niso izstavljali računi. Nadalje pojasnjuje, kako je tožnik zaposlil pri tožencu svoje družinske člane brez vednosti lastnika in prokurista. Opozarja, da ne drži navedba sodišča, da je toženec trdil, da je z gotovinskimi dvigi vračal kredit tožniku. Denar. ki ga je prokurist po nalogu tožnika dvignil v gotovini, je prokurist izročal tožniku v prepričanju, da bo z denarjem razpolagal kot dober gospodar v korist toženca. Tožnik tudi ni nikdar zatrjeval ali zahteval od toženca vračila posojila po terminskem planu, kot naj bi izhajalo iz listin, ki jih je predložil. Terminski plan je tudi očitno in po terminski logiki zmoten, saj tožnik po spornih pogodbah posojil ni nakazal v enkratnem znesku, kar je nesporno. Dodaja, da je tožnik prosto razpolagal s sredstvi toženca, saj je plačevala račune preko spletnega bančništva sam, in ne preko računovodstva toženca, za kar je toženec v postopku opravičeno predložil dokaze po prvem naroku za glavno obravnavalo. Do teh listin namreč do konca obravnave ni imel dostopa in ni vedel za te podatke. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik nedvomno prejel več kot 73.000,00 EUR, zato je tudi iz tega razloga odločitev sodišča zmotna. Sodišče kljub zahtevi toženca ni zahtevalo, da tožnik predloži dokaze o izvoru denarnih sredstev. Tudi sama zatrjevanja tožnika niso skladna z listinami, ki so v spisu, saj ni šlo za enkratne pologe posojil na račun toženca, kot je navedeno v posojilnih pogodbah. Zneski so se nakazovali v daljšem časovnem obdobju, kar dokazuje navedbe toženca, da so bila nakazila izvedena s plačili, ki jih je tožnik prejel za toženca od kupcev toženca. Dokazil po posojilnih pogodbah, kjer naj bi se opravljala plačila neposredno dobaviteljem, pa v spisu ni. Takšna dokazila so tudi malo verjetna upoštevajoč pojasnilo tožnika, da ni vodil poslov toženca. Priglaša stroške s pritožbo.

4. V pritožbi zoper sklep o izdaji začasne odredbe pa uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da lahko lastnik družbe, ki ima dejansko terjatev do družbe, enakovredno uveljavlja takšno terjatev z drugimi upniki. Dodaja, da so bili tožencu računi blokirani in ne ukinjeni. Meni, da bi tožencu nastala neprecenljiva škoda, ker bi ji z začasno odredbo padla poslovna boniteta, s tem pa možnost poslovanja in pridobivanja dohodka, s katerim bi lahko poravnal morebitni dolg do toženca, če bo ta pravnomočno ugotovljen. Opozarja tudi na neobstoj nevarnosti, da bo toženec odtujil, skrival ali drugače razpolagal z nepremičnino, katere vrednost presega 500.000,00 EUR. Tožnik je izkazal le objektivno, ne pa tudi subjektivne nevarnosti. Zgolj slabo poslovanje, nelikvidnost in blokada računa toženca ne predstavljajo odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Tožnik na vročeni pritožbi ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo 245.776,73 EUR na podlagi ugotovitve, da je tožnik kot posojilodajalec leta 2007 sklenil s toženko kot posojilojemalko več posojilnih pogodb za skupen znesek 187.900,00 EUR (preostanek prisojenega zneska predstavljajo pogodbene in zakonske zamudne obresti). Vsoto 177.865,00 je nakazal na transakcijska računa toženca, sredstva v skupnem znesku 10.035,44 EUR pa je posodil tako, da jih je nakazal upnikom družbe zaradi poravnave toženčevega dolga. Toženec mu po spornih posojilnih pogodbah ni vrnil ničesar. Sodišče prve stopnje se je o navedenem prepričalo z vpogledom v listinske dokaze ter na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca finančne stroke, iz katerih izhaja, da je toženec prejel zneske v skupni višini, ki natančno ustreza glavnici, ki jo vtožuje tožnik; da so vsa plačila in posojena sredstva evidentirana v poslovnih knjigah; da sta posojilno pogodbo dejansko sklenila tožnik in toženec tako, da je za toženko pogodbe podpisal njen prokurist (navedenega toženec v pritožbi tudi ne izpodbija); da je prokurist (po izobrazbi univ. dipl. ekon.) svoj podpis na pogodbah notarsko overil in da je do sklenitve pogodb prišlo na podlagi pisnih zaprosil toženca, podpisanih s strani prokurista toženca, česar slednji med postopkom na prvi in drugi stopnji prav tako ne prereka oziroma izpodbija. Upoštevajoč tako ugotovljena skladna dejstva sodišču prve stopnje ni moč očitati nerazumnosti ali neživljenjskosti pri zaključku, da je tožnik dejansko posodil svoj denar tožencu.

8. Slednji se v postopku glede vtoževanega zahtevka ni branil z ugovorom, da je znesek vrnil, niti z zanikanjem sklenitve same pogodbe, temveč z navajanjem indičnih dejstev, ki naj bi utemeljevale prav tako indično, izpodbijajoče dejstvo, da tožnik s (tako visokim) posojenim zneskom sploh ni razpolagal in ga posledično tudi ni mogel posoditi tožencu. Sporne posojilne pogodbe pa naj bi bile zato zgolj fiktivne. Gre predvsem za trditve, da je imel tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja pri tožencu januarja 2009 kar nekaj neizplačanih plač, ki so zapadle leta 2008, od tedaj naprej do leta 2011 pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, kakor tudi za "obrambno tezo", da je na račun toženca nakazoval sredstva, ki jih je prejemal za toženca od njegovih naročnikov, nato pa si jih prilastil. Pri takšni "obrambni tezi" toženec vztraja tudi v pritožbi, pri čemer v pretežnem delu pritožbe izpodbija vsebinsko prepričljivost dokazne ocene, na kateri temelji izpodbijana odločitev, v delu pa zgolj smiselno graja njeno nepopolnost s sklicevanjem na opravičljivost svoje zamude pri predložitvi določenega dokaznega gradiva.

9. V odgovor na takšno pritožbeno grajo gre pojasniti, da lahko trditve o dejstvih, ki niso pravno, temveč zgolj dokazno pomembne, utemeljijo zaključek o pravno odločilnem dejstvu (v konkretnem primeru neizpolnitvi pogodbene obveznosti s strani tožnika oziroma o njegovi neizročitvi denarja po pogodbi) zgolj v primeru, da tvorijo konsistentno celoto. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da s strani toženca zatrjevani indici po eni strani niso vsebinsko dovolj povezani, da bi tvorili prepričljivo celoto (kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju), po drugi strani (to je v delu, ki je bil predhodno povzet) pa kljub konsistentnosti nimajo takšne moči z vidika kriterija splošnosti in racionalnosti, da bi lahko vzbudili dvom v pravilnost zaključka sodišča, da je tožnik dejansko posodil denar tožencu.

10. Zgolj na podlagi predhodno izpostavljenih okoliščin na strani tožnika (brezposelnost v dveletnem obdobju, družinske razmere) namreč ni mogoče s stopnjo prepričanja sklepati na obstoj dejstva, da denar, ki ga je tožnik nakazal na račun toženca, ni bil njegov, temveč denar toženca, ki si ga je tožnik protipravno prilastil in ga ponovno nakazal na račun toženca. Enakovreden, vendar vsebinsko nasproten življenjski pomen ima namreč okoliščina, da je bil tožnik osem let vodilni poslovodni delavec pri tožencu, nadaljnjih osem let pa je prejemal dohodek v okviru delovnega razmerja pri tožencu. Graja razlogov sodišča prve stopnje v tem delu na strani 7 izpodbijane sodbe zato ne more vplivati na pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje.

11. Tudi sicer dokazni postopek takšnega prilaščanja oziroma prenakazovanja denarja ni potrdil. Navedeno ne izhaja iz izvedeniškega mnenja, na kar opozarja sám toženec v pritožbi. Dokaz z zaslišanjem računovodkinje, pri katerem vztraja v pritožbi, pa v ta namen ni bil predlagan. Toženec je namreč zaslišanje računovodkinje predlagal zaradi odgovora na vprašanje „ali je bil denar zaveden v knjigovodskih listinah in premike" (primerjaj trditve na list. št. 100 sodnega spisa). Gre za dokaz, predlagan z namenom poizvedovanja, (2) ki v pravdnem postopku ni dovoljen (7. in 212. člen ZPP). Neizvedba takšnega dokaza zato že iz navedenega razloga ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Izvajanje dokaznega postopka zaradi ugotavljanja dejstev, ki jih toženec ni določno zatrdil, pomeni namreč kršitev razpravnega načela, posledično pa ruši procesno enakost pravdnih strank in od nje odvisno poštenost sojenja. Ugotovitev izvedenca, da so bila položena sredstva dvignjena v gotovini v višini 73.199,04 EUR z namenom plačila materiala, pri čemer poraba gotovine ni ustrezno dokumentirana, pa upoštevajoč izpovedbo prokurista toženca, da je dvigoval denar z računa toženca in ga v gotovini izročal tožniku, da ga slednji kot finančni svetovalec porabi po lastni presoji, v okviru predhodno izpostavljenih indicev nima nikakršne opredeljene dokazne moči, saj zaradi svoje nepovezanosti z ostalimi dokazno pomembnimi dejstvi ne omogoča enoznačnega sklepanja na obstoj s strani toženca zatrjevanih dejstev o "kroženju" denarja toženca.

12. Tudi trditev, da je tožnik še leta 2007 in 2009 (ko pri tožencu ni imel več poslovodne funkcije) potoval v Prištino na stroške toženca, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da je tožnik vseskozi vodil posle družbe, posledično pa imel možnost delovati v škodo družbe, nima ustrezne dokazne moči za ovrženje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Toženec namreč ne pojasni razloga takšnega potovanja, razkrivajo pa ga ne niti sicer prepozno predloženi dokazi. Takšen indic je torej po spoznavnem potencialu preveč oddaljen od pravno pomembnega dejstva, na katerega naj bi sklepalo sodišče prve stopnje na njegovi podlagi, da bi bilo zaradi njega mogoče podvomiti v pravilnost ugotovitve, da je tožnik dejansko posodil tožencu vtoževane zneske denarja. Tudi obstoj dobavnic za blago ter s strani toženca zatrjevano dejstvo, da je tožnik plačeval stroške toženca neposredno s svojega računa preko spleta, in ne preko računovodstva toženca, ne predstavlja okoliščin, ki bi same po sebi ali v medsebojni zvezi in v zvezi z ostalimi zatrjevanimi indici lahko ovrgli prepričljivost tožnikovih trditev. Vse pritožbene navedbe, da sta se lastnik in prokurist zanesla na tožnika, zaradi česar nista podvomila, da je razlog za izpad dohodka leta 2007 in 2008 gospodarska kriza, kakor tudi trditve o zaposlitvi družinskih članov, pa niso relevantne za odločitev o pritožbi.

13. Prepričljivosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ne izpodbija niti dejstvo, da je tožnik sredstva nakazoval v daljšem časovnem obdobju ter trditev toženca, da vračila posojenih zneskov ni zahteval po v pogodbi dogovorjenem terminskem planu. Takšni okoliščini namreč v zvezi z drugimi indičnimi dejstvi, ki jih je zatrdil toženec, ne uspeta podržati zaključka, da so nakazana sredstva predstavljala denar, ki ga je tožnik prejel od dobaviteljev. Pritožbena navedba, da v spisu ni dokazil o opravljenih plačilih dobaviteljem, pa je protispisna, saj je nasprotno razvidno iz listin v prilogi A 40 in A 44. 14. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku o neutemeljenosti zavrnitve dokaza z zaslišanjem računovodkinje in posledični nepopolni oziroma zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Četudi toženec navaja, da bi računovodkinja toženca lahko odgovorila na vprašanje, kdo je dejansko vodil posle družbe in ji dajal navodila, dokazne teme takšnega predloga tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni substanciral s povzetimi trditvami. Kot je bilo že pojasnjeno v točki 9 te sodbe, pa sodišče ne more izvajati dokazov z namenom razkrivanja pravno relevantnih dejstev, temveč zgolj s ciljem preverjanja prepričljivosti zatrjevanih dejstev.

15. Na tem mestu velja dodati, da je vprašanje izbora indicev (torej dokazno in ne tudi pravno odločilnih dejstev), ki jih bo sodišče vključilo v svojo dokazno oceno, stvar proste dokazne ocene (8. člen ZPP). Pravilnost ravnanja sodišča prve stopnje, ki določenih indicev v svojo oceno ni zaobjelo, niti ni posebej izvajalo dokazov za njihovo ugotovitev, je zatorej povržena predvsem presoji vsebinske prepričljivosti dokazne ocene. Če je namreč sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno opravilo metodološko pravilno, kar pomeni, da je opravilo presojo vrednosti posameznih dokazov v procesu analitično sintetične argumentacije njihove vrednosti, tako pa je postopalo tudi pri presoji pomena posameznih indicev, je graja nevključitve določenih indicev v takšno oceno zgolj še vprašanje življenjske prepričljivosti dejanskih razlogov sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odgovor na takšno vprašanje pritrdilen. Razloge izpodbijane sodbe je namreč mogoče oceniti kot dovolj splošne in razumne, da so življenjsko prepričljivi.

16. Izpodbijani sodbi tudi ni moč očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi sodišča prve stopnje omogočajo preizkus izpodbijane določitve, navedeno pa je tudi edino merilo za presojo podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa toženec ni konkretiziral tako, da bi ga sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. Če je na obstoj takšne kršitve meril z navedbo, da se časovna premica nakazil tožnika ne ujema s pogodbenim dogovorom pravdnih strank, pa gre zgolj pojasniti, da je protispisnost podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V navedenem primeru pa sodišče prve stopnje v tem delu ni povzemalo vsebine pogodbenega statuta pravdnih strank, temveč je opravilo dokazno oceno, v okviru katere je glede na konsistentnost pravno in dokazno pomembnih dejstev, ki utemeljujejo trditve tožnika (in so bila povzeta v 7. točki te obrazložitve), ustrezno presodilo, da je le-ta dokazal trditve o pravno odločilnih dejstvih v tem postopku, tožencu pa ni uspelo dokazati resničnosti dejstev, s katerimi je takšne trditve izpodbijal. 17. Toženec pri tem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da tožniku ni naložilo pribave dokazov, da so bila nakazana sredstva res njegova. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da navedeno med drugim potrjujejo ravno predložene posojilne pogodbe, v katerih je kot posojilodajalec naveden tožnik in iz katerih izhaja, da je vtoževane denarne zneske nakazal prav tožnik. Aktualno (procesno) trditveno in dokazno breme je bilo s tem prevaljeno na toženca, ki bi moral z dodatnimi trditvami in dokazi izničiti takšen aktualni dokazni uspeh tožnika. Velja sicer pojasniti, da odgovor na vprašanje, katera stranka nosi dokazno breme za posamezne trditve, res ni enoznačen. Ni namreč odvisen zgolj od narave ugovorov (ali gre za samostojne ugovore materialne narave ali nesamostojne ugovore) ter konkretizacije trditev nasprotne stranke (ki že sama po sebi narekuje ustrezno pozornost sodišča na okoliščine konkretnega primera), temveč je treba pri odločanju o tem vprašanju upoštevati tudi siceršnji procesni in življenjski položaj strank v smislu njihove spoznavne (z)možnosti. Vse navedeno je zamejeno z načelno prepovedjo t. i. "informativnih dokazov". Ob upoštevanju pojasnjenega ter okoliščin konkretnega primera pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je toženec podal zgolj na prvi pogled določno trditev o negativnem dejstvu, to je da posojeni denar ni bil tožnikov. Ob natančnejši premotritvi takšne trditve glede na celovito trditveno podlago v postopku postane namreč jasno, da takšna navedba toženca terja večjo konkretizacijo, če naj ne vodi v informativno ugotavljanje dejstev v dokaznem postopku. Poziv sodišča prve stopnje v smeri, za katero se je zavzemal toženec, bi namreč pomenilo poizvedovanje o morebitnem drugačnem izvoru denarja od tistega, ki ga zatrjuje tožnik, brez da bi toženec ponudil pozitivno trditev o izključujočem dejstvu, iz kje izvira denar oziroma kako in zakaj je prišlo do nakazil, česar pa v tem postopku ni zmogel (oziroma zatrjevanega "kroženja" njegovega denarja ni dokazal). Takšna nezmožnost tudi ni opravičljiva, saj so bili zneski po spornih posojilnih pogodbah nakazani v pretežni meri na toženčev transakcijski račun, sicer pa je tožnik s posojenim denarjem plačal toženčeve račune. Šlo je torej za premoženjske premike v okviru toženčeve poslovne sfere, v kateri so se ti premiki tudi evidentirali, zato mu ob ustrezni skrbnosti, do katere se je ustrezno opredelilo že sodišče prve stopnje na strani 6 izpodbijane sodbe (in se sodišče druge stopnje na takšne razloge v izogib ponavljanju zgolj sklicuje) niso mogli ostati neznani.

18. Neutemeljen je tudi ugovor toženca, da ni mogel preveriti pravilnosti obrestnega dela zahtevka in ga posledično izpodbijati. Tožnik je v postopku pravočasno zatrdil pogodbeno dogovorjeno obrestno mero in obrestovan znesek glavnice po pogodbi. Ker gre za vsebino statuta relativnega razmerja med pravdnima strankama, sklenitve katerega (četudi s sklicevanjem na njegovo fiktivnost) toženec ni zanikal, bi moral biti z njim seznanjen in bi lahko bodisi sám ali s strokovno pomočjo izven pravde na njegovi podlagi tudi preveril pravilnost tožnikovega izračuna. Njegovo sklicevanje na svojo strokovno neusposobljenost za takšno preverbo zato ne more biti upoštevno.

19. Glede ugovora oderuških obresti, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje tožencu sicer nepravilno očitalo pomanjkanje trditvene podlage, pa je sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da pogodbena obrestna mera 13 odstotkov letno ni bistveno odstopala od predpisane obrestne mere zamudnih obresti v obdobju od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2009, v katerem so bile sklenjene posojilne pogodbe,na katerih temelji vtoževani dolg toženca.(3) Dispozicija določbe 377. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (4) zato v konkretnem primeru ni izpolnjena, toženec pa ni zatrdil okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo določbe 119. člena OZ.

20. Na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi listine, ki ni bila verodostojna v smislu 23. člena ZIZ. Gre namreč za kršitev izvršilnega postopka, ki ne more imeti vpliva na pravdni postopek, po katerem je nadaljevalo sodišče prve stopnje odločanje o zadevi vsled ugovoru toženca zoper sklep o izvršbi.

21. Ker torej v pritožbi uveljavljani in po uradni dolžnosti upoštevani razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

22. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženca zoper začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki velja še 8 dni po pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je takšnemu predlogu ugodilo na podlagi ugotovitve, da obstoji razlog iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, tj. da bi tožencu z začasno odredbo nastala zgolj neznatna škoda, zaradi česar tožniku ni treba dokazovati nevarnosti. Poudarilo je namreč, da je sam toženec v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedel, da je zainteresiran obdržati predmetno nepremičnino, ker tu opravlja proizvodnjo, kar pomeni, da je nima namena prodati. Posledično pa je sklepalo, da mu s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine tudi ne more nastati škoda. Toženec v pritožbi opozarja na neizkazanost subjektivne nevarnosti v konkretnem primeru, vendar glede na pojasnjene razloge izpodbijane odločitve navedena pritožbena graja za presojo pravilnosti sklepa sodišča prve stopnje ni relevantna. Toženčevo vztrajanje, da bi zaradi začasne odredbe izgubil poslovno verodostojnost, s tem pa možnost poslovanja in pridobivanja dohodka zaradi poplačila dolga, ki ga bo sodišče morebiti ugotovilo v tem postopku, pa ne vzdrži resne presoje.

23. Ker torej v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških:

24. Toženec s pritožbama ni uspel, zato mora stroške v postopku s pravnima sredstvoma kriti sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, glede stroškov pritožbe zoper sklep pa tudi v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl. (2) Z namenom, da bi „se“ izvedela pravno relevantna dejstva, ne pa za dokazovanje podanih trditev;

(3) Višina predpisane OM ZO je bila: - od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2007 12 % (Ur. l. RS, št. 60/07); - od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008 12 % (Ur. l. RS, št. 02/08); - od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008 12% (Ur. l. RS, št. 73/08); - od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 10,5 % (Ur. l. RS, št. 1/09) in - od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 9 % (Ur. l. RS, št. 51/09).

Pogodbe, na podlagi katerih tožnik vtožuje denarne zneske, so bile sklenjene: - 8. 11. 2007, - 27. 2. 2008, - 5. 3. 2008, - 10. 9. 2008, - 16. 12. 2008, - 30. 11. 2009. (4) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. -