Jedro

Tožena stranka je v „izreku“ redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da gre za odpoved iz poslovnega razloga, v „obrazložitvi“ pa je kot razlog za odpoved navedla invalidnost tožnika, kar ni zakonito.

Redna odpoved bi bila nezakonita, četudi bi bila podana iz razloga invalidnosti, saj je tožena stranka tožniku zagotavljala delo skladno z njegovimi omejitvami, navedenimi v zadnji odločbi Zavoda RS za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (dodatnih omejitev, ki jih je ugotovila zdravnica medicine dela, pa tožena stranka ni bila dolžna upoštevati).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe v točki I/1 in delno v točki I/2 se spremeni tako, da se glasi: „1. V celoti se razveljavi in odpravi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 10. 10. 2007 iz poslovnega razloga in se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2005 nepravilna in nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2005 in ji od dne 30. 11. 2007 dalje vzpostaviti delovno razmerje, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki neposredno pred dnem 10. 10. 2007, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo od dne 30. 11. 2007 dalje in ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ V preostalem se izpodbijani del sodbe (tč. I/2 - glede zahtevka o obračunu in izplačilu plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tč. II - stroški postopka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 10. 2007 kot nezakonita razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2005 in mu od dne 30. 11. 2007 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki neposredno pred dnem 10. 10. 2007, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od dne 30. 11. 2007 dalje in mu priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej v višini 824,18 EUR bruto, od dne 30. 11. 2007 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zapadlosti posameznega zneska do plačila. Tožbeni zahtevek je tudi stroškovno zavrnilo (I. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I. tč. izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških, v kateri je sodišče odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej poudarja, da se sodišče prve stopnje vsebinsko ni opredelilo do vseh tožbenih navedb zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da vsebinsko preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik trdi, da je bil zadevni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke izveden na povsem nepravilen in nezakonit način, ker ni bilo dokazano, da tožena stranka tožnika na drugo delovno mesto ne bi mogla razporediti. V konkretnem primeru tudi ne obstaja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se ne strinja z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2007. Tožnik ni imel možnosti, da bi v postopku sodeloval. Mnenje je bilo izdano enostransko, na podlagi navedb in predloga tožene stranke, ta pa je navedla napačna dejstva in napačne okoliščine. Tožnik je imel pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, katere ni možno odpovedati na način, ki je povsem diskreditoren do tožnika kot delovnega invalida. Tožena stranka bi mu morala zagotoviti primerno delo takoj ob nastopu invalidnosti. Ker tega ni takoj naredila, vedela pa je za nastalo invalidnost in sicer že od 5. 4. 2003, ko je prejela odločbo invalidske komisije, je tako tožena stranka zamudila prekluziven rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnika kot neutemeljeno. V odgovoru na pritožbo poudarja, da je ravno zaradi tožnikove invalidnosti tožena stranka morala upoštevati posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot so določene v predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in predpisih o zaposlovanju invalidov. Tožena stranka je pred odpovedjo morala pridobiti mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Mnenje Komisije je tožena stranka prejela šele 27. 9. 2007, zato ni mogoče šteti, da se je seznanila z razlogom za odpoved že pred tem datumom. Odpoved je tako pravočasna. Postopek pred Komisijo je jasno določen, je pisni in v njem ni predvideno zaslišanje delavca. Tožena stranka je v skladu z odločbo ZPIZ z dne 26. 5. 2003 ter dopolnilnim mnenjem z dne 30. 6. 2004 tožniku zagotavljala ustrezno delo. Zatrjevane procesne kršitve so pavšalne in nekonkretizirane.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, da je v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev in odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrnitev nazaj na delo, vzpostavitev delovnega razmerja s pravicami in obveznostmi pred 10. 10. 2007 in glede vpisa delovne dobe, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev, da pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožbenim zahtevkom za obračun in izplačilo plač.

Zakon o delovnih razmerjih ( ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v petem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 1. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Nadalje je v 1. odst. 102. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ( ZPIZ-1 - UPB4, Ur. l. RS št. 109/2006) določeno, da zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, utemeljeno ne more skladno s prejšnjim členom tega zakona zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Bistveno za pravilno odločitev v sporu sta dve vprašanji. Prvo vprašanje je ali je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in sicer zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu zato iz tega razloga ne more več zagotavljati njegove zaposlitve po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec mora namreč v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odst. 88. čl. ZDR). Šele če te možnosti ni, delavcu lahko utemeljeno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če je delavec invalid, delodajalec pri svoji odločitvi glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni suveren, temveč je vezan na mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Le ta ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog, razlog nesposobnosti, razlog invalidnosti) na podlagi prvega odstavka 102. čl. ZPIZ-1 (v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je tretji razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 88. čl. ZDR delodajalec ni vezan na mnenje Komisije). Komisija torej poda mnenje o tem, ali so utemeljeno podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru iz poslovnega razloga, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Komisija pa na podlagi navedene določbe ni obvezana dati le mnenja o tem, ali delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, temveč mora prvenstveno predvsem podati mnenje o tem, ali so resnično podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podati mora torej mnenje o tem, ali pri delodajalcu obstaja poslovni razlog, zaradi katerega delavcu (invalidu) ni več možno zagotavljati določenega dela, pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Šele po tem, ko to ugotovi, pa poda mnenje tudi o tem, ali delodajalec delovnemu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Analogno mora ravnati Komisija tudi v primeru drugih razlogov, na podlagi katerih je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tak razlog, ki ga ZDR ne pozna, je razlog invalidnosti (101. čl. ZPIZ-1 ter 40. čl. Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS št. 63/2004). Tudi v tem primeru mora Komisija najprej podati mnenje o tem, ali obstaja razlog invalidnosti torej, ali je bila zavarovancu, z dokončno odločbo (Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije ter so mu bile na podlagi tako ugotovljene invalidnosti tudi priznane določene pravice (1. odst. 101. čl. ZPIZ-1) npr. pravica do premestitve (na drugo delovno mesto) po 91. čl. ZPIZ-1. Šele nato mora Komisija podati mnenje o tem, ali delodajalec delovnemu invalidu, resnično utemeljeno, ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da mu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve, ker npr. ne razpolaga z delovnim mestom, na katerem bi delovni invalid lahko opravljal delo, v skladu z omejitvami, ki jih je v izvedeniškem mnenju ugotovila invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ki jih je ob priznanju pravice do premestitve (prej – ZPIZ/92 - razporeditve na drugo ustrezno delo) v izreku odločbe zapisal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedena obrazložitev pa nas pripelje do drugega vprašanja, pomembnega za pravilno odločitev v tem sporu. Kdo je ugotavljal omejitve, ki jih ima pri svojem delu tožnik? Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ne soglaša z navedeno odločitvijo in pritrjuje pritožbi, ki utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (88. čl. ZDR, priloga A18). Vendar pa je iz obrazložitve navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožena stranka tožniku pogodbo pravzaprav odpovedala iz razloga invalidnosti. Izrek navedene odločbe delodajalca in njegova obrazložitev sta si v popolnem nasprotju. Tožena stranka, kljub temu, da je v izreku zapisala, da tožniku redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v obrazložitvi ni ugotavljala, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in sicer zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar je poslovni razlog, temveč je obrazlagala, da je dr. A.M.S., spec.med.dela, z zdravniškim spričevalom, po preventivnem zdravstvenem pregledu, ugotovila, da ima tožnik pri delu omejitve, kot so vožnja viličarja in druge, kar pomeni, da ne more opravljati del skladiščnika. Tožena stranka je še obrazložila, da tožniku utemeljeno ne more zagotoviti drugega dela, primernega njegovi preostali delovni zmožnosti. Iz navedene obrazložitve torej izhaja, da je tožena stranka tožniku pravzaprav redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Ker je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri tem pa ni niti ugotovila niti dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je navedena odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Vendar pa bi bila navedena odpoved nezakonita tudi v primeru, če bi tožena stranka pravilno zapisala, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Tožnik je bil namreč z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) št. 044119293 z dne 5. 4. 2003 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana mu je bila pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, z omejitvami brez dvigovanja bremen nad 10 kg teže in brez stalnega dvigovanja enako težkih bremen, s polnim delovnim časom od 5. 12. 2002 dalje. Tožnik je v tistem času opravljal delo „sukanje volkmann in termofiksiranje“. Po navedeni odločbi je bil tožnik razporejen na drugo delo in sicer „pomožna dela na sukanju in termofiksiranju“. ZPIZ je namreč dne 30. 6. 2003 podal dopolnilno mnenje, da je tožnik, glede na omejitve, zmožen za predlagano delo „pomožna dela na sukanju in termofiksiranju“. Tožnik je dne 30. 6. 2004 s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „skladiščna dela II, vožnja viličarja“. Iz priloge A12 je razvidno, da je tožena stranka dne 1. 7. 2004 zaprosila ZPIZ za novo dopolnilno mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnik glede na opis delovnega mesta, zmožen za predlagano delo „skladiščna dela II, vožnja viličarja“. Iz priloge A13 je nadalje razvidno, da je 30. 12. 2004 tožena stranka tožniku ponudila v podpis novo pogodbo zaposlitvi za delovno mesto „skladiščnik“. Navedeno je obrazložila s tem, da se je glede na sprejet pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v družbi, pokazala potreba, da se z delavcem sklene nova pogodba o zaposlitvi. Spremenjen je bil namreč naziv delovnega mesta. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal, zato je ta pogodba začela veljati s 1. 1. 2005. Iz primerjave besedila obeh pogodb o zaposlitvi (prilogi A10/2 in A11), predvsem iz opisa del in nalog (tč. II. obeh pogodb) je razvidno, da se je resnično spremenil le naziv delovnega mesta, ostalo besedilo pogodb pa je praktično povsem identično. Tožnik po tej novi pogodbi ni imel dodatnih zadolžitev. Dela, ki jih je ocenjeval ZPIZ in za katera je odločil, da jih je tožnik, glede na omejitve, sposoben opravljati, so po novi pogodbi ostala popolnoma enaka. Tožena stranka je torej tožniku (tudi z novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2005) zagotavljala delo, v skladu z njegovimi omejitvami, ugotovljenimi z odločbo ZPIZ št. 044119293 z dne 5. 4. 2003. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnik pri ZPIZ-u zahteval ugotovitev novih, dodatnih omejitev. Takšno dodatno omejitev, ki ni bila zajeta v odločbi ZPIZ-a z dne 5. 4. 2003 je ugotovila zdravnica pri preventivnem zdravstvenem pregledu (t.j. omejitev „brez vožnje“). Vendar pa delodajalec na takšna zdravniška spričevala ni vezan, temveč mora v skladu z določbami ZPIZ-1 zavarovancu zagotoviti delo, v skladu z omejitvami, ki so ugotovljene z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne katerimkoli zdravniškim spričevalom, ki ga predloži delavec. Delodajalec tako tožniku ni bil dolžan zagotavljati dela v skladu z omejitvami, ki jih je ugotovila zdravnica medicine dela v zdravniškem spričevalu z dne 18. 5. 2007 (priloga B12), temveč v skladu z omejitvami, ki jih je v izvedenskem mnenju ugotovila invalidska komisija ZPIZ-a dne 5. 12. 2002 (priloga A4) ter jih je povzel v izrek svoje odločbe ZPIZ z dne 5. 4. 2003 (priloga A5). Delodajalec je táko (primerno) delo tožniku zagotavljal in mu ni bil dolžan ponuditi nobenega drugega dela, s tem pa tudi ni imel potrebe po ugotavljanju, da tožniku, glede na omejitve, ne more zagotoviti drugega primernega dela. Tožena stranka je torej tožniku že zagotavljala delo v skladu z verodostojno ugotovljenimi omejitvami in je zato takšna redna odpoved, tudi če štejemo, da je podana iz razloga invalidnosti, nelogična in v nasprotju z zakonskimi določili. Tožena stranka namreč ne more podati redne odpovedi iz razloga invalidnosti zato, ker delavcu ne more zagotoviti primernega dela, če pa mu takšno primerno delo pravzaprav, glede na odločbo ZPIZ, že zagotavlja.

Glede na vse navedeno se izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, zato je pritožbeno sodišče, v skladu s 4. tč. 385. čl. ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na razveljavitev in odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vrnitev nazaj na delo, vzpostavitev delovnega razmerja s pravicami in obveznostmi pred 10. 10. 2007 in glede vpisa delovne dobe.

Glede na sprejeto odločitev, se sodišče prve stopnje, razumljivo, do dokazov v zvezi zahtevkom za obračun in izplačilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni posebej opredeljevalo. V posledici navedenega je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga, je v delu, ki se nanaša na predmetni zahtevek (del tč. I/2 ter tč. II - stroški postopka), pritožbeno sodišče izpodbijani del navedene sodbe razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti, v smislu razjasnitev dejstev, glede obračuna in izplačila plač. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo o utemeljenosti oz. višini tega dela tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče se ne opredeljuje do preostalih pritožbenih navedb, s katerimi se izpodbija sodba sodišča prve stopnje, saj niso odločilnega pomena in tudi ne morejo vplivati na sprejem drugačne odločitve (360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se do relevantnih dokazov opisanih v obrazložitvi pritožbene odločitve ni opredelilo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Določbo 30. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008).