Jedro

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da je pri toženi stranki iz razlogov, ki bi izvirali iz njene strani, prenehala potreba po opravljanju dela skladiščnika pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kar bi predstavljalo poslovni razlog. Tožena stranka je odpoved utemeljila s tem, da tožniku ne more zagotoviti dela, ki bi ustrezalo njegovim omejitvam delovne zmožnosti iz zdravniškega spričevala, torej mu je odpoved podala zaradi razlogov, ki so izvirali iz njegove sfere (zdravstveno stanje).

Pridobitev mnenja Komisije o ugotovitvi podlage za odpoved predstavlja le z ZPIZ-1 določen pogoj za podajo odpovedi pogodbe invalidu, medtem ko je delodajalec še vedno dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi.

Zdravniško spričevalo (in v njem določena nova omejitev delovne zmožnosti) ne utemeljuje podaje odpovedi zaradi invalidnosti, če delodajalec delavcu ob upoštevanju nove omejitve iz zdravniškega spričevala ne more zagotoviti ustreznega dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 10. 2007 kot nezakonita razveljavi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za priznanje delovne dobe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da je bila tožniku, invalidu III. kategorije, pogodba zakonito odpovedana iz poslovnega razloga. Tožena stranka ga ni imela možnosti razporediti na delovno mesto, ki bi ustrezalo novim omejitvam delovne zmožnosti, kot so izhajale iz zdravniškega spričevala o preventivnem zdravstvenem pregledu. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) je podala mnenje, da mu zaradi ugotovljene invalidnosti tožena stranka utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo. Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 10. 2007 kot nezakonito razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2005 in mu od dne 30. 11. 2007 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel pri toženi stranki pred dnem 10. 10. 2007, v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 30. 11. 2007 dalje in mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja. V delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za obračun in izplačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da je v izreku odpovedi tožena stranka zapisala, da jo podaja iz poslovnega razloga, čeprav iz obrazložitve odpovedi izhaja, da jo je podala iz razloga invalidnosti. Ker tožena stranka obstoja poslovnega razloga ni dokazala, je odpoved nezakonita. Odpoved bi bila nezakonita tudi, če bi tožena stranka pravilno zapisala, da jo podaja iz razloga invalidnosti. Delodajalec namreč ni dolžan zagotoviti delavcu delo v skladu z omejitvami, ki jih zdravnik medicine dela ugotovi v zdravniškem spričevalu, temveč le v skladu z omejitvami, ki so določene v dokončni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je namreč navedlo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in da je dejansko stanje pravilno ugotovilo, nato pa je v nadaljevanju samo ugotovilo drugačno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku odpoved podana iz poslovnega razloga, sodišče druge stopnje pa, da je bila podana iz razloga invalidnosti. Tožena stranka je podala odpoved iz poslovnega razloga in ne iz razloga invalidnosti, obstoj razloga pa je dokazala z mnenjem Komisije, iz katerega izhaja, da obstaja podlaga za odpoved iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe. Izpodbijana sodba napačno ugotavlja, da delodajalec ni vezan na zdravniška spričevala. Če tožena stranka ne bi upoštevala omejitev tožnikove delovne zmožnosti, ki so bile navedene v zdravniškem spričevalu in bi mu še naprej omogočala delo po odločbi zavoda, bi s tem kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je pritožbeno sodišče utemeljilo svojo odločitev z ustreznimi razlogi tako dejanske kot tudi pravne narave. Poleg tega revizija utemeljuje obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz citiranega določila ZPP z navajanjem, da je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko dokazno oceno o tem, iz katerega razloga je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Če sodišče druge stopnje, ne da bi samo opravilo glavno obravnavo, ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi prve stopnje, je to mogoče uveljavljati kvečjemu s sklicevanjem na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko 358. člena ZPP, ki pa je revizija ne zatrjuje. Sicer pa iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče primarno presojalo, ali je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana iz poslovnega razloga, torej je presojalo isti odpovedni razlog, kakor sodišče prve stopnje. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče resda zavzelo tudi stališče, da bi bila odpoved nezakonita tudi, če bi šteli, da je bila podana iz razloga invalidnosti, vendar to ni vplivalo na drugačno odločitev: tako v primeru presoje odpovedi iz poslovnega razloga kot tudi iz razloga invalidnosti je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odpoved nezakonita.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožena stranka zagotavljala tožniku delo (skladiščnik) v skladu z omejitvami, ki so izhajale iz odločbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 5. 4. 2003. V zdravniškem spričevalu o preventivnem zdravstvenem pregledu z dne 18. 5. 2007 je zdravnica medicine dela ugotovila še dodatno omejitev, t. j. delo brez vožnje. Po tem, ko je tožena stranka pridobila mnenje Komisije, je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je poimenovala „redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga“ (v uvodu se sklicuje na 1. alinejo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), v obrazložitvi pa med drugim pojasnila, da tožnik zaradi omejitev preventivnega zdravniškega pregleda ne more opravljati del skladiščnika, drugega dela, ki bi bilo primerno njegovi preostali delovni zmožnosti, pa mu ni mogoče zagotoviti.

9. Tožnik je bil invalid III. kategorije invalidnosti, zato je pri odločitvi potrebno upoštevati določila, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidov. Na podlagi prvega odstavka 116. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 je mogoče takšnemu zavarovancu odpovedati pogodbo za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe le, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more skladno s 101. členom ZPIZ-1 zagotoviti pravice od premestitve na drugo delovno mesto ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega (1).

10. Poslovni razlog Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved. Poslovni razlog je podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da je pri toženi stranki iz razlogov, ki bi izvirali iz njene strani, prenehala potreba po opravljanju dela skladiščnika pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kar bi predstavljalo poslovni razlog. Tožena stranka je odpoved utemeljila s tem, da tožniku ne more zagotoviti dela, ki bi ustrezalo njegovim omejitvam delovne zmožnosti iz zdravniškega spričevala, torej mu je odpoved podala zaradi razlogov, ki so izvirali iz njegove sfere (zdravstveno stanje). Sodišče druge stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga in da je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

11. Zmotna je revizijska navedba, da je tožena stranka dokazala obstoj razloga z mnenjem Komisije, iz katerega izhaja, da obstaja podlaga za odpoved iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe. V skladu z določilom 103. člena ZPIZ-1 Komisija ugotovi podlago (oziroma razloge) za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu II. oziroma III. kategorije. O ugotovitvi podlage poda Komisija mnenje (prvi odstavek 5. člena Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, Ur. l. RS, št. 117/2005). Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da ima mnenje Komisije o obstoju poslovnega razloga za odpoved pri siceršnji presoji zakonitosti odpovedi takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi ugotovitve Komisije o obstoju poslovnega razloga le-ta štel za dokazanega. Pridobitev mnenja Komisije o ugotovitvi podlage za odpoved predstavlja le z ZPIZ-1 določen pogoj za podajo odpovedi pogodbe invalidu (2), medtem ko je delodajalec še vedno dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člen ZDR). S tem namenom je v drugem odstavku 86. člena ZDR določeno, da mora v pisni odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Pravilnost takšnega tolmačenja pravne narave mnenja Komisije izhaja tudi iz ureditve sodnega varstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delavec ima pred pristojnim sodiščem pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v tem okviru tudi dokazovati neutemeljenost odpovednega razloga (tretji odstavek 204. člena ZDR). Če bi bila glede (ne)obstoja odpovednega razloga dokončno zavezujoča že ugotovitev Komisije, potem bi moralo biti zoper njeno mnenje dopuščeno uveljavljati pravna sredstva, kar pa s predpisi ni predvideno (3). Glede na vse obrazloženo je kljub mnenju Komisije, da obstaja podlaga za odpoved iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, odpoved nezakonita, saj tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala obstoja poslovnega razloga.

12. Razlog invalidnosti Tožniku je bila pogodba odpovedana še pred uveljavitvijo novele ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007), ki je invalidnost izrecno opredelila kot odpovedni razlog (4. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Z drugostopenjsko navedbo „razlog invalidnosti“ je tako mišljena odpoved, ki je podana po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 zaradi ugotovljene invalidnosti. Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča o tem, da je odpoved nezakonita tudi če bi šteli, da je bila tožniku podana zaradi njegove invalidnosti. Revizija ima sicer prav, da je delodajalec vezan na zdravniška spričevala in da je bila tožena stranka pri odrejanju dela tožniku dolžna spoštovati novo omejitev njegove delovne zmožnosti, ki je bila navedena v zdravniškem spričevalu o obdobnem preventivnem pregledu. Takšna dolžnost delodajalca namreč izhaja iz vrste delovnopravnih določil, na primer: delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (prvi odstavek 43. člena ZDR); dolžnost zagotavljati varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom je temeljno načelo Zakona o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji); delodajalec mora prilagajati delo posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja (4. alineja 6. člena ZVZD); delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca (8. člen ZVZD); v primeru neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje ima delavec pravico zapustiti nevarno delovno mesto oziroma delovni proces (34. člen ZVZD), idr.. Tudi Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče (VIII Ips 289/2009 z dne 8. 11. 2010), da mora delodajalec pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena ZVZD.

13. Zdravniško spričevalo (in v njem določena nova omejitev delovne zmožnosti) ne utemeljuje podaje odpovedi zaradi invalidnosti, če delodajalec delavcu ob upoštevanju nove omejitve iz zdravniškega spričevala ne more zagotoviti ustreznega dela. Določilo prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 med drugim dopušča prenehanje delovnega razmerja tudi glede zavarovanca, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije invalidnosti, a mu delodajalec zaradi invalidnosti utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma do dela s krajšim delovnim časom. Gre za kogentno določilo ZPIZ-1, ki ga je mogoče razlagati zgolj tako, da je odpoved invalidu utemeljena, če mu delodajalec ne more zagotoviti pravic, ki so mu priznane z dokončno odločbo zavoda. Da odpovedi, podane zaradi invalidnosti, ni mogoče temeljiti na zdravniškem spričevalu o preventivnem zdravstvenem pregledu (oziroma nemožnosti zagotovitvi dela v skladu z omejitvami iz tega spričevala), izhaja tudi iz Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta v prvem odstavku 3. člena med drugim določa, da Komisija ugotavlja podlago za odpoved na podlagi delovne dokumentacije. Kaj se šteje za delovno dokumentacijo, je taksativno našteto v 4. členu Pravilnika, ki pa zdravniškega spričevala ne vključuje, pač pa v 4. alineji v okviru potrebne dokumentacije zahteva dokazilo o ugotovljeni invalidnosti. Kot dokazilo iz 4. alineje 4. člena Pravilnika se upoštevajo dokumenti, ki so določeni v 8. členu Navodila za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Ur. l. RS, št. 10/2005 in 45/2005). Tožnik je pridobil status invalida na podlagi 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji), zato se v skladu s 3. točko 8. člena Navodil kot dokazilo, ki ga je potrebno predložiti Komisiji v okviru delovne dokumentacije, šteje odločba ali sklep o priznanem statusu delovnega invalida. Ob upoštevanju vseh v tej točki sodbe citiranih določil, mora torej Komisija pri oceni, ali je podana podlaga za odpoved zaradi invalidnosti, ugotavljati, ali zaradi invalidnosti in iz tega izvirajočih pravic, kot so delavcu priznane z odločbo ali sklepom (in ne z zdravniškim spričevalom!), delodajalec delavcu dejansko ne more zagotoviti drugega delovnega mesta.

14. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku zagotavljala delo v skladu z omejitvami, ki so izhajale iz odločbe zavoda z dne 5. 4. 2003. Zdravniško spričevalo z dne 18. 5. 2007 in nova omejitev tožnikove delovne zmožnosti, ki jo je določila zdravnica medicine dela, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ne more utemeljiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, vendar pa ni brez vpliva za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Na njegovi podlagi lahko glede na 259. člen ZPIZ-1 tako zavarovanec kot tudi njegov osebni ali imenovani zdravnik pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sprožita postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja (na primer pravice do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1, idr.).

15. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Podobna določila kot so v prvem odstavku 101. člena in v prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1, vsebuje tudi 40. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji).

Op. št. (2): V zadevi VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da Komisija ugotavlja, ali delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu lahko skladno s 101. členom ZPIZ-1 zagotovi premestitev na drugo delovno mesto ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje je kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, in se z njim še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist. Posledica tega mnenja nastopi kasneje, z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Op. št. (3): Prim. VIII R 32/2007.