Jedro

Pritožbeni očitek pristranskosti (6. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) lahko stranka v pritožbi uveljavlja le, če je bil sodnik izločen, pa je kljub temu sodeloval pri izdaji sodbe (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker predsednica senata v konkretni zadevi ni bila izločena, njena izločitev pa ni bila niti zahtevana (72. člen ZPP), pritožbeni očitek pristranskosti in nekorektno vedenje na narokih za glavno obravnavo ni utemeljen.

Tožnica (policistka, ki je bila v času kršitve na poklicni rehabilitaciji) je spornega dne 91-letnemu znancu skupaj s svojim možem odsvojila 56.000,00 EUR v gotovini. S tem je naklepno huje kršila svoje delovnopravne obveznosti (30. člen ZPol, 31., 32. in 35. člen ZDR), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: da se kot nezakonita razveljavita sklep direktorja A. z dne 4. 4. 2013, s katerim je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in sklep tožene stranke z dne 15. 5. 2013, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I/1. točka izreka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji zagotoviti izvajanje programa poklicne rehabilitacije, ji po končani poklicni rehabilitaciji zagotoviti delovno mesto in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi na novem delovnem mestu, ji od vključno meseca marca 2013 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki oz. do pričetka dela na novem delovnem mestu obračunati nadomestilo plače v višini 1.049,81 EUR, od posameznih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter neto plače izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne ponovne vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki (I/3. točka izreka); da se kot nezakonita razveljavita sklep direktorja A. z dne 20. 3. 2013 in sklep tožene stranke z dne 15. 5. 2013, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep o prepovedi opravljanja dela in odvzemu službene pištole, službene izkaznice ter o preklicu gesel za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja A. (I/4. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti službeno pištolo in službeno izkaznico ter gesla za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja A. (I/5. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe v višini 288,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje do plačila (I/6. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti (I/7. točka izreka).

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo v celoti in po vsebini iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenim tožbenim zahtevkom v celoti. V obsežnih pritožbenih navedbah navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nasprotne tožbe, ki jo je vložila tožena stranka. Očita mu, da ni sankcioniralo tožene stranke, ki je v vlogah žalila tožnico. Predsednici senata očita pristranskost in neprimerno obnašanje na narokih za glavno obravnavo. Izpostavlja nerazumljivost in neskladnost izpovedbe priče B.B. v povezavi s preostalimi njegovimi izjavami, izpovedbami drugih prič in listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je svoje izjave tekom postopka spreminjal. Ni razjasnilo, za katero škatlo sploh gre (B.B. je izpovedoval o rdeči škatli, zasežena pa je bila bela), ni razjasnilo, kje naj bi se prstni odtis nahajal ter ali so bili na škatli tudi drugi uporabni prstni odtisi in čigavi. Če bi tožničin mož škatlo prijel z obema rokama, kot zatrjuje B.B., bi bilo na njej vseh deset prstnih odtisov. Če bi držalo, da je tožnica škatlo držala in iz nje vzela denar, bi bili na škatli tudi njeni prstni odtisi. Na škatli tudi ni bilo nobenih DNK sledi. Ker sta tožnica in njen mož hodila v stanovanja B.B. in se dotikala stvari, je logično, da se na stvareh nahajajo njuni prstni odtisi. Sodišče prve stopnje ni dovolilo, da bi se razjasnili ponavljajoči padci B.B., prav tako ni od C. pridobilo dokazila o njegovem zadnjem padcu. Sodišče prve stopnje ni izvedenec, da bi ocenilo psihično stanje B.B., obstaja pa tudi več oblik demence. Ne drži, da pomoči ni potreboval, ker je zanj skrbela D.D. Slednjo je B.B. prenehal plačevati par mesecev pred dogodkom in ji povedal, da je ne more več plačevati, ker ima samo še 18.000,00 EUR zase. Sam je povedal, da je imel še en mesec pred dogodkom 117.000,00 EUR, nato v nadaljevanju pa navedel, da je bilo to leta 2012. Ni tudi jasno, kako se mu je lahko karkoli nalagalo doma, če je vedno dvignil samo toliko, kolikor je potreboval. Posameznikom je izročal zneske v višini 20.000,00 EUR, sorodnikom od E.E. plačeval štipendijo, E.E. dajal večje vsote, 500,00 EUR za bencin, za romanje v F., popravilo zob, posojal jim je denar, pa vračila ni dobil. Plačeval je D.D. za oskrbo, plačeval je za najemniško stanovanje svoje pokojne sestre. Njegovi prihranki so se do leta 2011 zmanjšali z 52.000,00 EUR na 3.000,00 EUR. Časovno umeščanje dogodkov B.B. predstavlja velik problem. Njegovih bančnih izpiskov sodišče prve stopnje ni želelo vpogledati. Ni razjasnilo, kaj se je zgodilo s kupnino za stanovanje v višini 82.000,00 EUR, ignoriralo pa je tudi njegovo izjavo, da je tožnici takoj po prodaji izročil 50.000,00 EUR za otroke. Kričanja v stanovanju ni slišal nihče, nenavadno je tudi, da B.B. po dogodku ni bil nič prestrašen, razburjen. Ne ve, kdaj naj bi tožnica in njen mož zapustila stanovanje. Listek, iz katerega naj bi izhajalo, koliko gotovine ima, nima dokazne vrednosti. Priča G.G. je posumil na demenco, H.H. pa je tožnici rekla, da je takšnih primerov s starostniki navajena. Sodbo je sodišče prve stopnje datiralo za nazaj, preden je tožnica prejela prepis zvočnega posnetka. Tožnica je imela poleg plače še dva redna dohodka, z možem imata več kot 30 let delovne dobe, redno je prijavljala kapitalski dobiček. Trditveno breme, od kod ji 35.000,00 EUR, ni na njeni strani, tožena stranka bi morala dokazati, da 35.000,00 EUR izvira iz kaznivega dejanja. Tožnica in njen mož sta se večkrat udeleževala dražb in na njih tudi kupovala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je del denarja tudi kupnina od prodanega motorja. Prejela je tudi odškodnine, z možem sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za nakup stanovanja. Predmetni spor se ni vodil po določbah Zakona o kazenskem postopku, zato vsa dokazila, ki jih je pravobranilka pridobila od specializiranega oddelka tožilstva, nimajo nobene dokazne vrednosti, saj so bili sestavljeni za potrebe drugega postopka. Tožnici pa tudi ni bilo omogočeno, da osebam postavljala vprašanja. Tožnici zaradi napačnega datuma v pisni obdolžitvi ni bila omogočena pravica do obrambe.

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s sklepom z dne 4. 4. 2013, in presoja zakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela tožnice, o odvzemu službene pištole, službene izkaznice in preklicu gesel za dostop do baz podatkov. Predmet tega individualnega delovnega spora pa je tudi presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo jubilejne nagrade.

Neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nasprotne tožbe tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 28. 5. 2014 sklenilo, da bo nasprotna tožba obravnavana posebej (list. št. 105). Nadalje neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo sankcionirati toženo stranko zaradi žaljivih vlog. Smiselno očitana bistvena kršitev določbe prvega odstavka 109. člena ZPP ni podana, ker tožena stranka v svojih vlogah ni žalila niti sodišča prve stopnje niti tožnice. Vztrajanje pri podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero tožnica zatrjuje, da je nezakonita, še ne pomeni žalitve. Za žalitev ne bi šlo niti v primeru, če bi se v postopku izkazalo, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Tožnica sodišču prve stopnje očita pristranskost in nekorektno vedenje na narokih za glavno obravnavo. Pritožbeni očitek pristranskosti (6. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) lahko stranka v pritožbi uveljavlja le, če je bil sodnik izločen, pa je kljub temu sodeloval pri izdaji sodbe (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker predsednica senata v konkretni zadevi ni bila izločena, njena izločitev pa ni bila niti zahtevana (72. člen ZPP), pritožbeni očitek ni utemeljen.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolilo vprašanj priči B.B. v zvezi z njegovimi padci, da se do tega ni opredelilo in da od C. ni pridobilo dokazila o zadnjem padcu navedene priče. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da pretekli padci priče B.B. niso relevantno dejstvo, zato je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno. Tudi, če je do padcev navedene priče prihajalo, to ne bi vplivalo na dokazno oceno pričine izpovedbe. Tako niso podane očitane bistvene kršitve določbe tretjega odstavka 289. člena ZPP in drugega odstavka 287. člena ZPP ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni omogočilo tožnici, da bi razjasnila finančno stanje B.B. in dogajanje dne 6. 3. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila navedena priča v zvezi z njegovim finančnim stanjem in dogodki dne 6. 3. 2013 zaslišana in da ji je v zvezi s tem tožnica imela možnost postavljati vprašanja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve predlaganih dokazov, saj obrazložitev izhaja iz 3. točke izpodbijane sodbe. Smiselno očitani bistveni kršitvi določbe tretjega odstavka 289. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni želelo vpogledati v bančne izpiske B.B., pri čemer iz pritožbenih navedb ni razvidno, na kateri listinski dokaz se očitek nanaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v fotokopijo hranilne knjižice B.B. in ta dokaz tudi upoštevalo (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), drugi listinski dokazi, iz katerih bi bilo razvidno finančno stanje B.B. (z izjemo listka, napisanega na roko - B24), pa niso bili predlagani.

Navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker izpovedbe priče B.B. zaradi nezanesljivosti in dvoma v njeno verodostojnost ni mogoče preizkusiti, pomeni po vsebini pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Očitek, da je sodišče prve stopnje datum izdaje izpodbijane sodbe navedlo za en mesec nazaj, ne predstavlja kršitev določb ZPP. Tudi v primeru, ko sodišče sodbo izda pisno (tretji odstavek 321. člena ZPP), je datum izdaje datum zadnjega naroka za glavno obravnavo.

Tožnica neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na dokaze, ki so bili za potrebe kazenskega postopka zbrani s strani posebnega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije. Ker v pravdnem postopku (ki se z nekaterimi posebnostmi uporablja tudi za odločanje v delovnopravnih sporih) velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), je kot dokaz možno upoštevati tudi listine, ki so bile sestavljene za potrebe ali v drugem postopku. Tako je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje lahko upoštevalo listinske dokaze, ki so bili sestavljeni za potrebe kazenskega postopka. Možnost tožnice, da bi osebam, ki so bile zaslišane s strani preiskovalnih organov, postavljala vprašanja, pa na uporabljivost listin, iz katerih izhajajo izjave teh oseb, ne vpliva. Tožnica je namreč imela možnost v predmetnem postopku predlagati njihovo zaslišanje in jih, če bi sodišče prve stopnje njenemu dokaznemu predlogu ugodilo, tudi zaslišati. V tem primeru je imela možnost tem pričam tudi predočiti njihove izjave, podane pred oz. izven pravde, in jim postaviti dodatna vprašanja. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju v predmetnem sporu upoštevalo in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, tako vsakega zase kot tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sledilo le izpovedbi priče B.B..

Tožnici je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) oz., če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot policistka in je bila v času očitane kršitve dne 6. 3. 2013 v postopku poklicne rehabilitacije. V podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožnici očita, da je dne 6. 3. 2013 91-letnemu znancu B.B. skupaj s svojim možem I.I. odsvojila 56.000,00 EUR v gotovini, s čimer je huje naklepno kršila svoje delovnopravne obveznosti (30. člen Zakona o policiji - Ur. l. RS, št. 66/2009 in nadalj., 31., 32. in 35. člen ZDR), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Kaznivo dejanje v navedenem členu (v povezavi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1) je izvršeno, kadar nekdo vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri tem pa je podan še vsaj eden izmed naslednjih primerov: 1. če je storil tatvino tako, da je z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali druge zaprte prostore, 2. če sta storili tatvino dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, 3. če je storil tatvino na posebno predrzen način, 4. če je imel pri sebi kakšno orožje ali nevarno orodje za napad ali obrambo, 5. če je storil tatvino ob požaru, povodnji ali podobni naravni nesreči ali 6. če je storil tatvino tako, da je izrabil nemoč ali nesrečo drugega. Ker se podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sklicuje na 20. člen KZ-1, ki ureja sostorilstvo, gre torej za primer kaznivega dejanja velike tatvine, ko tatvino storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle (2. točka prvega odstavka 205. člena KZ-1).

Tožnica v pritožbi vztraja na stališču, da ji pravica do obrambe ni bila omogočena, ker je bil v pisni obdolžitvi z dne 20. 3. 2013 kot datum očitane kršitve naveden 6. 3. 2012 namesto pravilnega 6. 3. 2013. Kot je zaključilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se s temi zaključki v celoti strinja, navedena očitna pisna pomota na tožničino pravico do obrambe v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. Očitana kršitev je bila v pisni obdolžitvi natančno opisana, enako kot kasneje v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi tožnica vsaj morala vedeti, da se dogodek nanaša na dne 6. 3. 2013, tudi zaradi predhodnih dejanj preiskovalnih organov (odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani - B29, B30, na podlagi katerih je bila dne 8. 3. 2013 opravljena hišna preiskava, preiskava osebnih vozil in osebna preiskava tožnice in njenega moža).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je podana tožnici očitana kršitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Tožnica v pritožbi obširno izpostavlja nestrinjanje z dokazno oceno izpovedbe priče B.B.. Neutemeljeno navaja, da je navedena izpovedba v nasprotju sama s seboj, pa tudi s preostalimi izpovedbami in listinskimi dokazi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpovedba priče B.B. sicer res vsebuje določena neskladja, vendar ne glede bistvenih okoliščin, o katerih je priča ves čas izpovedovala enako. Predvsem je pomembno, da je ves čas izpovedovala enako o višini odtujenega zneska, kar sta potrdili tudi priči H.H. in G.G., smiselno enako je ves čas izpovedovala tudi o poteku dogodkov z dne 6. 3. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, enako kot sodišče prve stopnje, da gre določena neskladja oz. nejasnosti v izpovedbi priče B.B. pripisati njegovi visoki starosti in ne kakršnikoli psihični motnji, kot tožnica zatrjuje v pritožbi. Drugačen zaključek glede na izvedene dokaze, predvsem izpovedbo prič H.H. in G.G., izjavo E.E. z dne 7. 3. 2013 (B27), ni mogoč. Nenazadnje niti tožnica ni zatrjevala, da bi se v preteklosti že kdaj pripetil kakšen dogodek, ki bi kazal na psihično motnjo B.B.. Izpostavljala je sicer njegove padce, pri katerih se naj ne bi poškodoval, vendar zgolj na podlagi teh, tudi če bi se izkazali za resnične, ob upoštevanju visoke starosti priče, še ni mogoče narediti drugačnega zaključka. Prav tako na ugotovitev, da B.B. psihičnih motenj ni imel, ne vpliva ugotovitev, da je potreboval določeno nego, ki mu jo je enkrat tedensko nudila D.D.. Tovrstna nega je glede na njegovo visoko starost nekaj povsem običajnega, splošno znano je, da starejši ljudje, tudi če nimajo posebnih zdravstvenih težav, potrebujejo nekaj pomoči pri vsakodnevnih opravilih in osebni negi. Poleg navedenega ne gre spregledati niti, da je bila D.D. tedensko v stikih z B.B., zato bi lahko zaznala znake njegove psihične nestabilnosti, vendar tudi ona o navedenem ni izpovedala ničesar.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo raziskati, kakšne barve je bila kovinska škatla, v kateri je B.B. hranil svoj denar in v zvezi s tem izpostavlja, da je, ko je bil zaslišan, govoril o škatli rdeče barve, medtem ko je bila zasežena škatla bele barve. Za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga barva škatle, v kateri je tožnik hranil svoj denar, ni odločilnega pomena, še posebej glede na to, da je bila škatla zasežena neposredno po dogodku, da je B.B. policistom povedal, v kateri škatli je hranil denar in tudi upoštevaje dejstvo, da iz listinskih dokazov (B7) izhaja, da je imela zasežena škatla sicer belo podlago, vendar so bili na njej raznobarvni motivi. Ugotoviti je tudi, da tožnica navedb v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala. Prav tako na pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne vpliva v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil na zaseženi škatli zgolj en prstni odtis tožničinega moža, preostali pa so bili zamazani, saj bi moralo biti glede na izpovedbo priče B.B., da je tožničin mož škatlo prijel z obema rokama in mu jo iztrgal iz rok, na njej vseh deset prstnih odtisov. Zgolj zato, ker je bil na škatli najden le en prstni odtis, ostali pa so bili zamazani, ob tem, da preostali izvedeni dokazi potrjujejo očitano kršitev, še ni mogoče dvomiti v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Upoštevati je namreč potrebno tudi možnost, da so bili prstni odtisi na škatli razmazani iz drugega razloga, kot npr. zaradi poskusa njihove odstranitve. Iz istega razloga ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morali biti na škatli tudi prstni odtisi tožnice. Na pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne vpliva niti v pritožbi izpostavljeno irelevantno dejstvo, da B.B. po dogodku ni bil nič prestrašen ali razburjen.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotavljalo, ali držijo tožničine navedbe, da B.B. pri sebi ni mogel imeti 56.000,00 EUR gotovine glede na izdatke, ki jih je imel, in ali je pri tožnici najden znesek gotovine v višini 35.000,00 EUR njen oz. od njenega moža. Materialnopravno zmotno je stališče tožnice, da je dokazno breme v zvezi z navedenim na strani tožene stranke kot delodajalca. Glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme res na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej v konkretnem primeru na toženi stranki. Tožena stranka je bila zato dolžna zatrjevati in tudi dokazati utemeljenost odpovednega razloga tožnici podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Dolžna je bila (med drugim) zatrjevati in dokazati, da je tožnica skupaj s svojim možem dne 6. 3. 2013 B.B. odsvojila 56.000,00 EUR gotovine. Ker je navedeno tožena stranka zatrjevala, izvedeni dokazi pa so to potrdili, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, tožnica pa je zatrjevala nasprotno, in sicer da B.B. pri sebi tolikšnega zneska gotovine ni mogel imeti ter navajala izdatke, ki jih je imel, je (procesno) dokazno breme glede navedenega prešlo na tožnico. Materialno dokazno breme, kot ga določa drugi odstavek 82. člena ZDR, namreč ne vpliva na procesno dokazno breme, ki med pravdo lahko prehaja z ene stranke na drugo. Iz istih razlogov je morala tožnica dokazati tudi, da znesek gotovine v višini 35.000,00 EUR, ki je bil najden pri njej, ni izviral iz tega dogodka, pač pa iz zatrjevanih dohodkov tožnice in njenega moža. Zato ni mogoče upoštevati njenih pritožbenih navedb, da ni dolžna pojasnjevati, od kje ji denar. Sodišče prve stopnje je navedeno materialnopravno izhodišče upoštevalo in ugotovilo, da tožnica ni dokazala niti tega, da je B.B. ves svoj denar zapravil, niti tega, da pri tožnici najden denar izvira iz nekih drugih virov in ne iz očitanega dogodka. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pritožba se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede finančnega stanja B.B.. Izpostavlja izjavo D.D., da ji je par mesecev prej B.B. povedal, da ji ne more več plačati za nego. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedeni priči ne gre verjeti, saj iz izjave izhaja, da ji je B.B. rekel, da ima le še 18.000,00 EUR in da ji ne bo mogel več toliko plačevati, v sodnem postopku pa je izpovedala, da ji že dva meseca ni plačeval. Poleg tega je priča G.G. izpovedala, da je na dan očitanega dogodka priča rekla, da je možno, da je B.B. imel toliko denarja. Tožnica se ne strinja z dokazno oceno listka (B24), na katerega je B.B. zapisal svoje finančno stanje v letu 2010 in 2011. Glede na to, da se zapis nahaja na hrbtni strani računa iz leta 2010 in glede na to, da tudi iz drugih listinskih dokazov (B26, C2) izhaja, da je bilo finančne stanje B.B. dobro, se pritožbeno sodišče z zaključki sodišča prve stopnje strinja. Glede na omenjena listinska dokazila je neresnična tudi pritožbena navedba, da je imel B.B. v letu 2011 le še 3.000,00 EUR. V pritožbi nadalje tožnica zgolj pavšalno ponavlja izdatke B.B., zaradi katerih naj bi porabil ves svoj denar. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje. Glede na finančno stanje B.B. v letu 2011 in glede na izkazane izdatke v času po tem obdobju, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni verjetno, da bi B.B. v dveh letih porabil ves svoj denar. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na finančno stanje B.B. (da je posameznikom izročal zneske v višini 20.000,00 EUR, da je E.E. dajal denar za romanje v F. in za popravilo zob), predstavljajo nova dejstva, za katera tožnica ni izkazala, da jih ni mogla navesti pravočasno, zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni razčistilo, kaj je bilo z zneskom 82.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno glede na trditveno podlago pravdnih strank ni bilo potrebno. Tožnica je namreč zatrjevala le, da je navedeni znesek B.B. prejel od tožnice pri nakupu njegovega stanovanja, kar je izkazano tudi s potrdilom (A31) in kar še dodatno kaže na to, da je imel v letu 2011 (vsaj) toliko denarja. Prav tako tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izjave B.B., da je njenim otrokom podaril 50.000,00 EUR, saj tožnica trditev v tej smeri ni podala.

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje tudi v zvezi z gotovino v višini 35.000,00 EUR, najdeno pri tožnici in njenem možu. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju navedenega pravilno izhajalo iz trditvene podlage tožnice, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da navedeni znesek izvira iz njenih dohodkov oz. dohodkov njenega moža. Tožnica posebej izpostavlja, da dokazil o udeležbi na dražbah ni mogla predložiti, saj vabila na dražbe ne obstajajo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da vabil na dražbe tožnica res ni mogla predložiti, ni pa verjetno, da ne bi mogla predložiti kakšnih drugih dokazil, še posebej glede na to, da sama zatrjuje, da sta z možem na dražbah kupovala različne stvari (med drugim tudi motorno kolo, o nakupu katerega je tožnica v postopku predložila prodajno pogodbo - A5). Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na finančno stanje tožnice in njenega moža (da je imela tožnica poleg plače še dva redna dohodka, da imata z možem več kot 30 let delovne dobe in da je redno prijavljala kapitalski dobiček), predstavljajo nova dejstva, za katera tožnica ni izkazala, da jih ni mogla navesti pravočasno, zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi vodilo kazenski postopek, pritožbeno sodišče odgovarja, da mora sodišče v sporu, ki se tiče presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ugotavljati, ali ima delavcu očitana kršitev delovnopravnih obveznosti vse znake določenega kaznivega dejanja. To pa še ne pomeni, da sodišče v delovnopravnem sporu, kot zmotno navaja tožnica, odloča o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti delavca, ki je v izključni pristojnosti kazenskega sodišča. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o stvarni nepristojnosti sodišča prve stopnje.

Pritožba nima navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, da se kot nezakonita razveljavita sklep o prepovedi opravljanja dela in odvzemu službene pištole, službene izkaznice ter o preklicu gesel za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja Policija, in sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper prej navedeni sklep, ter o utemeljenosti tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti službeno pištolo in službeno izkaznico ter gesla za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja Policija. Pritožbeno sodišče je navedeno odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev pravilna in zakonita.

Predmet tega spora je tudi presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe v javnem sektorju v višini 288,76 EUR. Ker pritožba navedb v zvezi s tem nima, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leto 2013 in 2014 (ZIPRS1314; Ur. l. RS, št. 104/2012 in nadalj.), na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, sicer za konkretni primer ne pride v poštev, ker se uporablja šele od 1. 1. 2013. V času, ko je tožnica izpolnila pogoje za izplačilo jubilejne nagrade, je pravno podlago za njeno izplačilo predstavljala Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.), na podlagi katere je tožena stranka tožnici izplačala jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe. Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.) in Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki sta kot pogoj določila 10 let delovne dobe v javnem sektorju, sta pričela veljati šele 1. 6. 2012, zato tožnica do ponovnega izplačila jubilejne nagrade v vtoževani višini ni upravičena.

Do preostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki pritožbenih stroškov oz. stroškov odgovora na pritožbo nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).