Jedro

Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik takih dejavnikov ni zatrjeval. Ker pritožnik pred vročitvijo odločbe ni bil seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države in je bil zato prikrajšan za pravico do izjave, mu je sodišče prve stopnje omogočilo, da se o uporabi koncepta varne izvorne države izjavi na glavni obravnavi. Pritožnikova izjava, s katero po presoji sodišča prve stopnje pritožnik na glavni obravnavi ni navajal razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1), torej ni nov nedopusten dokaz v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, kot to zmotno uveljavlja pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142-19/2023/4 (1222-02) z dne 20. 2. 2023, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10 dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V zvezi s prvim je ugotovilo, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tako v prošnji kot v tožbi in na glavni obravnavi je navajal le, da je izvorno državo (Maroko) zapustil, ker ni dovolj zaslužil, razlogi ekonomske narave, ki niso posledica preganjanja, pa ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite. Pri tem se je oprlo na stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča, da prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju sproža vprašanje pomoči iz humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba v zadevi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016), in pojasnilo, zakaj za priznanje mednarodne zaščite ne zadošča slabša ekonomska razvitost prosilčeve države (sklep I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017). Obstajati mora namreč tveganje, da bo prosilec v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, to tveganje pa mora izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države. Tega pa tožnik ni zatrjeval. V zvezi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 je sodišče prve stopnje presodilo, da ne gre za novo dejstvo, ker pa tožniku v upravnem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o uporabi koncepta varne izvorne države, je to kršitev odpravilo na glavni obravnavi, na kateri pa tožnik uporabi koncepta varne izvorne države ni oporekal. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo stanje v Maroku tako hudo, da je bil pripravljen delati karkoli, pa to vseeno ne bi zadostovalo za dolgoročno preživetje. Toženka ga je z uporabo koncepta varne izvorne države in Odloka o določitvi seznama varnih izvornih držav seznanila šele med zaslišanjem na glavni obravnavi, kar po njegovem mnenju pomeni nedovoljeno novo dejstvo in dokaz. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo Ministrstva za notranje zadeve, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. V zvezi s prvim razlogom pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da kljub priložnostnemu delu, ki ga je opravljal v izvorni državi, tam ni mogel dolgoročno preživeti.

8. S takimi navedbami pritožba ne more uspeti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč očitno, da je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih razmer v Maroku, ki ustvarjajo revščino v državi, ne pa stanja, ki bi mu bil individualno izpostavljen pritožnik zaradi ravnanj subjektov preganjanja ali resne škode zaradi okoliščin, ki bi jih sprožal kateri od pravno upoštevnih razlogov, ki so kot razlogi preganjanja našteti v 27. členu ZMZ-1, kot razlogi resne škode pa v 28. členu istega zakona. Do tega se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, zakaj z razlogi ekonomske narave, ki niso posledica preganjanja in zato ne pomenijo razloga za mednarodno zaščito, ni mogoče utemeljiti pogojev za priznanje mednarodne zaščite (20 in 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in hkrati pojasnilo, da mora tveganje preganjanja izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi (21. točka obrazložitve). Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode1 in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik pa argumentirano ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da njegovi razlogi, s katerimi je utemeljeval prošnjo, očitno ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

9. Ker za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1, na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati niti morebiten uspeh s pritožbenim ugovorom procesne narave, ki se nanaša na izpodbijanje drugega razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene.

10. To pomeni, da so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, nebistveni. Kljub temu Vrhovno sodišče glede na pritožbene navedbe pojasnjuje, da se prepoved uveljavljanja novot iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 nanaša na dejstva in dokaze, ki so prvič predloženi šele v postopku pred sodiščem in pri izdaji upravnega akta niso bili upoštevani. Dejstvo, da je Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določen kot varna izvorna država, ni novo dejstvo v smislu navedene določbe ZUS-1, saj je bilo to ugotovljeno v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Na podlagi tega dejstva je bil namreč ugotovljen tudi dodaten razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Je pa sodišče prve stopnje tožbene navedbe s tem v zvezi upoštevalo kot utemeljen ugovor, da pritožnik pred vročitvijo odločbe ni bil seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države in je bil zato prikrajšan za pravico do izjave. Zato je pritožniku omogočilo, da se o uporabi koncepta varne izvorne države izjavi na glavni obravnavi. Pritožnikova izjava, s katero po presoji sodišča prve stopnje pritožnik na glavni obravnavi ni navajal razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1), torej ni nov nedopusten dokaz v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, kot to zmotno uveljavlja pritožba.

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Določba se glasi: Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.